Jedro

Statusa žrtve vojnega nasilja nima oseba, ki ima stalno prebivališče v Sloveniji od 1954 leta dalje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2858/97-8 z dne 10.2.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 15.10.1997, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote K. z dne 2.7.1997. Z njo je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca. V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da je odločitev tožene stranke pravilna, ker je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, s pravilno uporabo materialnega in procesnega prava. Odločitev prvostopnega organa, na katero se je v celoti sklicevala tožena stranka, je oprta na 1. in 2. člen Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96 in 44/96 - ZZVN). Iz besedila prvotnega ZZVN izhaja, da je zakon sprva zajemal samo žrtve z območja Slovenije, z drugo novelo (Uradni list RS, št. 44/96), ki je začela veljati 10.8.1996, pa je zakonodajalec razširil pravice iz tega zakona tudi na osebe - žrtve vojnega nasilja, ki jim je bil povzročen prisilni ukrep ali nasilno dejanje iz 1., 2. in 3. odstavka 2. člena ZZVN, na ozemlju dežele Furlanije-Julijske krajine v Republiki Italiji oziroma na ozemlju dežele Koroške v Republiki Avstriji in na osebe, ki so imele od prenehanja prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, ne glede na to, na katerem ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije jim je bil prisilni ukrep ali nasilno dejanje povzročeno. Glede na ugotovitve, ki izhajajo iz predloženih upravnih spisov, je bil tožnik od 1.3.1942 do 15.5.1945 stalno preganjan in begunec na območju K. Po vojni je prebival v vasi K. V osnovno šolo je začel hoditi v letih 1946/1947 v vasi T. v občini B.G. Šele leta 1954 je bil kot otrok padlega borca, kot vojna sirota, poslan na šolanje v Slovenijo, po dogovoru med Zvezo borcev B.G. in Zvezo borcev K. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju in z uporabo navedene novele zakona, tožniku ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja, saj ob prenehanju prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja (15.5.1945) ni imel stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Sodišče je zavrnilo tožbeni ugovor, da je vprašanje statusa žrtve vojnega nasilja že rešil kompetentni organ, to je Zveza borcev v B.G., in sicer z dokumentom, ki ga je tožnik predložil v upravnem postopku. Po ZZVN je za odločanje o priznanju statusa žrtve vojnega nasilja in pravic po tem zakonu na prvi stopnji pristojna izključno upravna enota. Revizijo odločbe, s katero se prizna status žrtve vojnega nasilja, opravi pristojno ministrstvo. Po opravljeni reviziji vpiše upravna enota po uradni dolžnosti osebo v evidenco žrtev vojnega nasilja. Šele po tako izvedenem postopku je osebi priznan status žrtve vojnega nasilja. Listine, ki jih predloži stranka, so lahko le dokaz o dejstvih ali okoliščinah, ki so pomembne za presojo upravičenosti do statusa žrtve vojnega nasilja, vendar se pomen takšnih listin presoja po določbah ZZVN.

Tožnik v pritožbi navaja, da se je Republika Slovenija z osamosvojitvenimi akti obvezala, da bo jamčila za pravice, pridobljene v bivši skupni državi tudi pripadnikom drugih nacionalnosti. V njegovem primeru gre za to, saj je potrdilo izdal Občinski odbor Zveze borcev v B.G. in upravna enota ne more tega predrugačiti, temveč lahko le izvršuje obveznosti Republike Slovenije.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da je bil tožniku zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca in pravic na tej podlagi zavrnjen, ker je bilo ugotovljeno, da ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji šele od leta 1954 dalje.

Pritožba ni utemeljena.

Po 1. členu Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95 - ZZVN) je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Po 2. člen ZZVN je žrtev vojnega nasilja po tem zakonu ob pogojih iz 1. člena tega zakona oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile (izgnanec), poslale v taborišče (taboriščnik), zapor (zapornik) na prisilno delo (delovni deportiranec) ali internacijo (interniranec) ter oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem (begunec) in nasilno odvzeta staršem (ukradeni otrok). Po 2. odstavku 2. člena ZZVN je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo (begunec). Druga novela ZZVN je začela veljati 10.8.1996 (Uradni list RS, št. 44/96). Po 4. odstavku noveliranega 2. člena je žrtev vojnega nasilja, ob pogojih iz 1. člena tega zakona, tudi oseba, ki ji je bil prisilni ukrep ali nasilno dejanje iz 1., 2. in 3. odstavka tega člena povzročen na ozemlju dežele Furlanije, Julijske krajine v Republiki Italiji oziroma na ozemlju dežele Koroške v Republiki Avstriji in oseba, ki je imela od prenehanja prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, ne glede na to, na katerem ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije ji je bil prisilni ukrep ali nasilno dejanje povzročeno. Iz navedenih določb izhaja, da ZZVN priznava status žrtve vojnega nasilja tudi osebam, ki so v času pred nasiljem živele na drugih območjih nekdanje Jugoslavije, vendar le, če so po prenehanju (15.5.1945) imele stalno prebivališče v Republiki Sloveniji.

Tožniku je bil zahtevek, ki ga je vložil 7.1.1997, zavrnjen na podlagi druge novele ZZVN (Uradni list RS, št. 44/96), ker ob prenehanju prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja ni imel stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Ker tožnik niti po novelirani določbi 2. člena ZZVN ne izpolnjuje pogojev za priznanje uveljavljanega statusa, se pritožbeno sodišče strinja s presojo prvostopnega sodišča, da je odločitev pravilna, ker je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, materialno pravo pravilno uporabljeno in se je ravnalo po pravilih postopka. Tudi tožbeni ugovor v zvezi s potrdilom Občinskega odbora Zveze borcev NOB B.G. je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo z razlogi, ki jih je navedlo. Zato tudi pritožbeni ugovor, ki je po vsebini enak tožbenemu, da tožniku že na podlagi predloženega potrdila gre status begunca, pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljen, ker predloženo potrdilo nima takega pomena, kot mu ga pripisuje tožnik.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.