Jedro

V primeru, če nastane spor o utemeljenosti razdedinjenja, mora utemeljenost dokazati tisti, ki se na razdedinjenje sklicuje, to je tisti, ki bi dobil delež razdedinjenega, če bi bilo razdedinjenje utemeljeno. Ker je v obravnavanem primeru oporočni dedič tisti, ki se sklicuje na razdedinjenje, je pravilna odločitev, da se na pravdo napoti on.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se zapuščinski postopek prekine (I. točka izreka) in da se oporočni dedič T. B. napoti na pravdo, v kateri mora tožiti zakonitega dednega upravičenca M. K. na ugotovitev, da je zapustnica v oporoki z dne 10. 8. 2016 utemeljeno razdedinila sina M. K., zaradi česar ta nima dedne pravice po zapustnici (II. točka izreka), tožbo pa mora vložiti v roku 30 dni po pravnomočnosti sklepa, sicer bo sodišče nadaljevalo zapuščinski postopek in ga zaključilo na podlagi podatkov, ki so na voljo v zapuščinskem spisu (III. točka izreka).

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje oporočni dedič T. B. iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, nja pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, podrejeno pa, naj ga spremeni tako, da se napoti na pravdo zakoniti dedič M. K. Navaja, da je zapustnica v oporoki razdedinila svojega sina, kar je izrazila na nedvoumen način, voljo zapustnice pa je treba spoštovati. Razloga za razdedinjenje ni bila dolžna navesti. Zapustničin sin ni nasprotoval razdedinjenju, nasprotoval mu je le njegov zakoniti zastopnik, kar pomeni, da med njima obstaja kolizija interesov. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da so v predmetni zadevi med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost razdedinjenja nujnih dedičev. Le v primeru, če o takšnem sporu sodišče ne more odločiti v zapuščinskem postopku, napoti stranke na pravdo. V konkretnem primeru je obstoj razlogov za razdedinjenje iz 1. in 3. točke prvega odstavka 42. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) že dokazan. Tudi sicer bi moralo sodišče na pravdo napotiti zapustničinega sina, ker je njegova pravica manj verjetna.

3. V odgovoru na pritožbo zakoniti zastopnik M. K. predlaga, naj pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zapustničin sin je v postopku osebnega stečaja. V stečajno maso v postopku osebnega stečaja spada tudi premoženje, ki ga stečajni dolžnik pridobi na podlagi dedovanja med postopkom osebnega stečaja. V obravnavanem zapuščinskem postopku zato zapustničinega sina zastopa stečajni upravitelj, ki je njegov zakoniti zastopnik, pravdna dejanja, ki jih zapustničin sin opravi sam, pa se ne upoštevajo.

6. Zapustnica je v oporoki razdedinila sina, ki ima po prvem odstavku 25. člena ZD kot njen potomec pravico do nujnega deleža, pri čemer ni navedla razlogov za razdedinjenje. V zapuščinskem postopku je oporočni dedič pojasnil razloge za razdedinjenje, a jim je zakoniti zastopnik zapustničinega sina nasprotoval kot neutemeljenim. Glede na pojasnjeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da obstaja med strankama zapuščinskega postopka, to je oporočnim dedičem in zapustničinim sinom, ki ima pravico do nujnega deleža, spor o dejstvih, od katerih je odvisna utemeljenost razdedinjenja nujnega dediča. 7. Če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica, sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo (210. člen ZD). To velja tudi v primeru, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost razdedinjenja nujnih dedičev. V primeru takšnega spora je glede na 210. člen ZD sodišče dolžno prekiniti zapuščinski postopek in napotiti stranke na pravdo. Ne more torej samo odločiti o spornih dejstvih. Pritožnik zato ne more uspeti z navedbami, da so razlogi za razdedinjenje že dokazani in da zato ni potrebe po napotitvi na pravdo.

8. Po tretjem odstavku 43. člena ZD mora v primeru, če nastane spor o utemeljenosti razdedinjenja, utemeljenost dokazati tisti, ki se na razdedinjenje sklicuje, to je tisti, ki bi dobil delež razdedinjenega, če bi bilo razdedinjenje utemeljeno.1 Ker je v obravnavanem primeru oporočni dedič tisti, ki se sklicuje na razdedinjenje, je pravilna odločitev, da se na pravdo napoti on.

9. Tretji odstavek 43. člena ZD posebej ureja napotitev na pravdo v primeru spora o utemeljenosti razdedinjenja. V primeru takšnega spora zato ne velja splošno pravilo iz prvega odstavka 213. člena ZD, po katerem sodišče napoti na pravdo tistega, čigar pravica je manj verjetna. V primeru spora, kakršni je nastal v obravnavanem primeru, se torej vloga tožnika ne določi na podlagi presoje, čigava pravica je manj verjetna.

10. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

1 Prim. tudi Zupančič, Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, Uradni list, Ljubljana 2009, str. 104.