Jedro

190. člen OZ uzakonja obogatitveno in ne vrnitveno načelo, zato tožnica ne more zahtevati plačila vrednosti izvršenih del. Pri ugotavljanju obstoja koristi oziroma prikrajšanja je treba upoštevati stanje stanovanjske hiše, kakršno je bilo v trenutku, ko je bila izročena tožnici, torej še pred njenimi vlaganji.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v točki III. 1. izreka tako, da zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska 83.458,52 EUR tečejo od 16. 3. 2003 dalje do plačila, - v III. 2. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Toženec je dolžan tožnici plačati 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe, t. j. od 19. 6. 2006 dalje do plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe.“ in - v VII. točki izreka tako, da se znesek pravnih stroškov, ki jih je toženec dolžan povrniti tožnici, zniža na 358,85 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem a nespremenjenem delu (III. 1., V. in VI. točka izreka) potrdita.

III. Tožnica je dolžna tožencu v 15 dneh povrniti 497,95 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da izraz tožnica uporablja za tožnico po tožbi in toženko po nasprotni tožbi (H. R.), izraz toženec pa za toženca po tožbi in tožnika po nasprotni tožbi (T. B.).

2. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno odločbo dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka) ter v nadaljevanju zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženca zahtevala sklenitev kupoprodajne pogodbe za stanovanjsko hišo (II. točka izreka). Delno je ugodilo podrednemu zahtevku in odločilo, da je toženec tožnici dolžan vrniti kupnino v višini 83.458,52 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 12.518,78 EUR od 22. 11. 2002 dalje do plačila, od zneska 27.124,02 EUR od dne 30. 12. 2002 dalje do plačila ter od zneska 43.815,72 EUR od 27. 2. 2003 dalje do plačila (točka III. 1. izreka) ter ji povrniti vlaganja v stanovanjsko hišo v višini 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 6. 2006 dalje do plačila (točka III. 2.), v presežku pa je zahtevek tožnice zavrnilo (točka III. 3. izreka). V celoti je zavrnilo oba podredno postavljena zahtevka po nasprotni tožbi, in sicer na plačilo preostalega dela kupnine v višini 26.541,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2006 dalje (IV. točka izreka) ter na plačilo uporabnine v znesku 33.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so razvidne iz izreka sodbe (V. točka). Zavrnilo je tudi ugovor toženca zoper sklep o začasni odredbi (VI. točka izreka), glede stroškov postopka pa je odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti 10.502,01 EUR (VII. točka izreka).

3. Zoper sodbo in sklep se pritožuje toženec, ki izpodbija odločitev v III., V., VI. in VII. točki izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo. Sodišču očita, da je napačno prisodilo zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska 83.458,52 EUR. Tožnici gredo obresti kvečjemu od vložitve tožbe dalje, saj toženec pred tem ni bil v zamudi. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo tudi glede odločitve, da je toženec dolžan tožnici povrniti njena vlaganja v hišo v višini 12.000,00 EUR. Za tovrstne zahtevke namreč velja obogatitveno načelo, zato ni odločilna denarna vrednost izvršenih vlaganj. Bistvena je korist, ki jo ima od vlaganj toženec, torej za koliko se je povečala vrednost hiše, česar pa sodišče ni ugotavljalo. Tožnica ni upravičena do povrnitve vlaganj zato, ker je posege opravila brez njegovega soglasja. Pritožba na tem mestu uveljavlja tudi procesne kršitve, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora toženca, da je bila v Predpogodbi za nepremičnino z dne 22.11.2002 (A12, v nadaljevanju predpogodba) odgovornost za stvarne napake izključena (klavzula ''videno – kupljeno''), zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Od zneska vlaganj so bile napačno prisojene tudi zakonske zamudne obresti, saj te lahko tečejo šele od izdaje sodbe dalje, ko je postala obveznost znana in ne že od vložitve tožbe. Toženec nadalje obširno napada tudi odločitev sodišče prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za plačilo uporabnine. Meni, da mu ta pripada, saj so izpolnjene vse predpostavke. Tožnica že leta živi v njegovi hiši brez kakršnekoli podlage, saj do prenosa lastništva ni prišlo. Da do tega ni upravičena, ve vsaj od trenutka, ko je vložila predmetno tožbo na sklenitev kupoprodajne pogodbe. Sodišče je svojo odločitev oprlo tudi na okoliščino, da toženec nikoli ni zahteval njene izselitve, kar pa ne drži, saj je celo tožnica sama navajala, da ji toženec grozi s prodajo hiše in posledično izselitvijo. Tudi če tega ne bi zahteval, pa to še ne pomeni, da pristaja na njeno brezplačno uporabo. Sodišče se do njenih nasprotujočih si navedbo tem, kdaj je izvedela za nameravano prodajo hiše, ni opredelilo. Poleg tega tudi ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem gradbene stroke, ki bi ugotovil višino uporabnine, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo ugovor toženca zoper sklep o začasni odredbi. Takšna odločitev je sama s seboj v nasprotju. Tožnica je v predlogu izhajala iz trditve, da je lastnica hiše, kar se je izkazalo za neresnično in tako sploh nima interesa za izdajo začasne odredbe. Poleg tega izdana začasna odredba posega v lastninsko pravico toženca. Glede stroškovne odločitve opozarja, da je bil toženec z odločbo o brezplačni pravni pomoči oproščen plačila stroškov postopka, zato le - teh tožnici ni dolžan povrniti.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo odgovarja na pritožbene očitke ter predlaga njeno zavrnitev in hkrati priglaša stroške postopka.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je odločitev sodišča prve stopnje preizkusilo le v III. 1. in III. 2. točki ter v V., VI., in VII. točki izreka, saj v preostalem delu (I., II. in IV. točka izreka) s pritožbo ni bila izpodbijana oziroma pritožnik za pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi višjega tožbenega zahtevka po tožbi (točka III. 3. izreka) nima pravnega interesa. Odločitev v tem delu je torej že pravnomočna (prvi odstavek 350. člena ZPP).

Glede vračila kupnine

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica tožencu vnaprej izročila ''kupnino'' v višini 20.000.000,00 SIT oziroma 83.458,52 EUR zaradi nameravane sklenitve kupoprodajne pogodbe za stanovanjsko hišo, do katere pa iz razlogov na strani toženca ni prišlo.

8. Glede na ugotovljena dejstva, ki pritožbeno niso sporna, je odločitev sodišča pravilna. Ker se namen, za katerega je bil denar izročen, ni uresničil, je toženec prejeta sredstva dolžan vrniti (3. odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). V čem naj bi sodišče napačno uporabilo materialno pravo, pritožba ne pojasni.

9. Pritožba pa utemeljeno graja odločitev sodišča, da je toženec dolžan plačati zakonske zamudne obresti od naslednjega dne po prejemu (treh obrokov) kupnine (znesek 3.000,000,00 SIT oziroma 12.518,78 EUR dne 22. 11. 2002, znesek 6.500,000,00 SIT oziroma 27.124,02 EUR dne 30. 12. 2002 in znesek 10.500,000,00 SIT oziroma 43.815,72 EUR dne 27. 2. 2003).

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih okoliščin(1) zmotno presodilo, da je bil toženec nepošten že od trenutka, ko je prejel denar (193. člen OZ). Po stališču pritožbenega sodišča je tak postal šele tedaj, ko se je iztekel rok, v katerem bi morali stranki skleniti pogodbo, torej dne 15. 3. 2003, saj od tedaj dalje ni imel podlage, da denar obdrži. (2) Zakonske zamudne obresti zato lahko tečejo šele od naslednjega dne, torej od 16. 3. 2003, dalje. Ker je toženec postal nepošten že pred vložitvijo tožbe, tudi ni utemeljenega razloga, da bi obresti tekle šele od tega trenutka, za kar se zavzema pritožba.

11. Pritožbeno sodišče je zaradi napačne uporabe materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje v III. 1. točki izreka ustrezno spremenilo (prvi odstavek 351. člena v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP).

Glede povrnitve vlaganj

12. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri pojasnilo svojo odločitev, po kateri je toženec tožnici dolžan povrniti vlaganja v višini 12.000,00 EUR, tako da jo je mogoče preizkusiti. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je obrazložitev sodbe pomanjkljiva, ker nima razlogov o tem, da je bila odgovornost za stvarne napake po predpogodbi izključena. Glede na pravno naravo zahtevka, ki ne temelji na pogodbeni podlagi, je nepomembno, kaj je bilo glede gradnje hiše dogovorjeno v predpogodbi.

13. Pritožba pa upravičeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialnopravno določbo 190. člena OZ, zaradi česar je sprejeta odločitev napačna. V skladu z omenjeno določbo mora tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Kot pravilno opozarja pritožba, določba uzakonja obogatitveno in ne vrnitveno načelo, zato tožnica ne more zahtevati plačila vrednosti izvršenih del. (3) Stališče sodbe, da je upravičena do zneska 12.000,00 EUR, na kolikor je izvedenec gradbene stroke ocenil njena vlaganja, se torej izkaže za zgrešeno.

14. Odločilno je torej, kakšno korist je imel od izvršenih vlaganj toženec. Tožnica pa v tožbeni podlagi le-te ni opredelila (konkretizirano), saj je (očitno) izhajala iz zmotnega prepričanja, da je njen zahtevek utemeljen že zgolj zato, ker je vlagala v njegovo nepremičnino. Le pavšalno je navedla, da se je vrednost hiše zaradi njenih del povečala (prim. vlogo na list. št. 45), ne da bi pri tem navedla, kakšna je bila vrednost hiše pred in po izvršenih vlaganjih oziroma za koliko je njena vrednost narasla. Tako skope trditve ne zadoščajo, da bi sodišče lahko presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka.

15. Ker je tožba zaradi odsotnosti navedb o pravno relevantnih dejstvih nesklepčna, bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 351. člena v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v tem delu ustrezno spremenilo.

16. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tožnica v hiši še vedno prebiva, kar izhaja tako iz navedb toženca (prim. III. točko odgovora na tožbo na list. št. 18) kot tudi same tožnice (glej III. točko odgovora na nasprotno tožbo z dne 28. 2. 2013 na list. št. 13). Ker je hiša še vedno v posesti tožnice, korist na toženca še ni prešla in njena terjatev iz tega naslova sploh še ni nastala.(4) Tožnica torej tudi iz tega razloga ne more uspeti s svojim zahtevkom. Navedeno okoliščino je pritožbeno sodišče upoštevalo na podlagi določb tretje in četrte alineje 358. člena ZPP, saj sta stranki imeli možnost, da se do njega opredelita.

17. Pritožba je torej utemeljena že iz zgoraj pojasnjenega razloga, zato pritožbeno sodišče ne odgovarja na pritožbene trditve, da tožnica ni imela soglasja za izvršena dela na hiši, saj to na odločitev ne vpliva (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Glede plačila uporabnine

18. Toženec od tožnice zahteva uporabnino za obdobje od 15. 12. 2007 dalje v višini 550,00 EUR mesečno, kolikor po njegovih trditvah znaša tržna najemnina za primerljivo stanovanjsko hišo na primerljivi lokaciji.

19. Odločitev sodišča prve stopnje, da tožencu uporabnina ne gre, je ustrezno obrazložena, tako da jo je mogoče preizkusiti in nasprotni pritožbeni očitki ne držijo.

20. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču izpodbijane sodbe, da niso izpolnjene vse predpostavke neupravičene obogatitve (190. in 198. člen OZ), saj ni izkazana obogatitev na strani tožnice oziroma prikrajšanje na strani toženca, čeprav takšen zaključek narekujejo drugi razlogi, kot jih navaja sodišče na koncu 17. točke obrazložitve.

21. Korist oziroma prikrajšanje torej predstavlja najemnina, ki bi jo toženec lahko iztržil z oddajanjem hiše v najem, če je ne bi zasedala tožnica. Dejstvo, da je imela tožnica z bivanjem oziroma vzdrževanjem hiše stroške, toženec pa jih je prihranil, ker tam ni živel, s čemer je sodišče utemeljilo svojo odločitev, torej ni bistveno.

22. Po stališču pritožbenega sodišča je treba pri ugotavljanju obstoja koristi oziroma prikrajšanja upoštevati stanje stanovanjske hiše, kakršno je bilo v trenutku, ko je bila izročena tožnici, torej še pred njenimi vlaganji. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodbe pa hiša ob predaji ni bila zgrajena do takšne faze, da bi bila vselitev in bivanje v njej mogoče (zgrajena je bila do III. gradbene faze z elementi IV. faze). Glede na navedeno dejansko ugotovitev pritožbeno sodišče zaključuje, da najem ne bi bil mogoč in toženec torej ni bil v ničemer prikrajšan. Zavrnitev tožbenega zahtevka je torej že iz tega razloga pravilna.

23. Neupravičeni so tudi očitki pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje postaviti izvedenca gradbene stroke, ki bi določil višino najemnine. Toženec takšnega dokaznega predloga namreč ni podal. V tožbi se je sicer skliceval dokaze, ki jih je predlagal v dveh predhodno vloženih tožbah za plačilo uporabnine (kjer je bil postopek ustavljen oziroma se je tožba štela za umaknjeno), kar pa ne zadošča, saj gre za novo (samostojno) tožbo in bi moral dokaze za svoje trditve zato (ponovno in konkretizirano) navesti. Toženec torej zahtevane uporabnine po višini ni uspel dokazati, kar dodatno potrjuje pravilnost sprejete odločitve.

24. Po povedanem za samo odločitev ni pomembno, ali tožnica upravičeno biva v hiši ter ali je dobroverna, kot tudi ali jo je toženec kdaj pozval na izselitev ter kdaj je bila seznanjena s tem, da skuša toženec hišo prodati. Pritožbeno sodišče zato na tovrstne navedbe pritožbe ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O začasni odredbi

25. Pravilna je tudi odločitev o zavrnitvi ugovora zoper izdano začasno odredbo, saj so izpolnjeni pogoji, ki jih predpisuje določba 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje o verjetno izkazani denarni terjatvi (za znesek 83.458,52 EUR) ter o nevarnosti uveljavitve njene terjatve, ki jo toženec izkazuje s tem, ko prodaja hišo, čemur vse pritožba niti ne oporeka.

26. Zavrnitev pritožbe navsezadnje narekuje tudi okoliščina, da izdana začasna odredba velja do pravnomočne odločitve v glavni zadevi, torej do izdaje (predmetne) sodbe pritožbenega sodišča oziroma še 30 dni po tem. Odločanje o (ne)utemeljenosti izdane in v zemljiški knjigi že realizirane začasne odredbe zato nima praktično nobenega pomena.

27. Ob tem, da so izpolnjeni (strogi) zakonski pogoji, ki se zahtevajo za izdajo začasne odredbe, ne more biti utemeljeno sklicevanje pritožbe, da izdana začasna odredba o prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine toženca predstavlja poseg v njegovo lastninsko pravico.

O stroških postopka

28. Zmotno je stališče pritožbe, da toženec tožnici ni dolžan povrniti pravdnih stroškov, ker je bil z odločbo o brezplačni pravni pomoči Bpp 1418/2007 oproščen plačila sodnih stroškov. Ta se namreč nanaša le na stroške, ki so nastali upravičencu (torej tožencu), ne pa tudi na tiste, ki so nastali nasprotni stranki (tožnici - 9. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči, ZBPP).

29. Pritožbeno sodišče je kljub temu poseglo tudi v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, saj se je zaradi drugačne odločitve glede upravičenosti do povrnitve vlaganj tožnice spremenil uspeh strank v postopku (prvi odstavek 154. in drugi odstavek 165. člena ZPP).

30. Sodišče prve stopnje je stroške tožnice odmerilo na 12.713,09 EUR (po tožbi) in 1.540,25 EUR (po nasprotni tožbi), stroške toženca pa na 8.127,60 EUR (po tožbi). Pritožba takšne odmere ne graja in jo pritožbeno sodišče zato sprejema kot pravilno. Tožnica je uspela le z enim od treh postavljenih zahtevkov po tožbi (njen uspeh je torej 33,33%) ter v celoti po nasprotni tožbi, uspeh toženca (po tožbi) pa je 66,67%. Glede na navedeno je tožnica upravičena do povrnitve 4.237,27 EUR ter 1.540,25 EUR, toženec pa do 5.418,67 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženec tožnici dolžan povrniti 358,85 EUR.

31. Toženec je upravičen tudi do (delne) povrnitve pritožbenih stroškov. Ti znašajo 3.961,47 EUR in zajemajo 745,87 EUR za sestavo pritožbe zoper odločitev sodišča po tožbi (tar. št. 21 Odvetniške tarife/2003), strošek nagrade za postopek z rednimi pravnimi sredstvi po nasprotni tožbi v višini 865,60 EUR (tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi, v nadaljevanju ZOdvT), pavšalni znesek za materialne stroške 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT) ter sodno takso 2.330,00 EUR (tar. št. 3/1 Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Glede na njegov 12,57% uspeh s pritožbo (12.000,00 EUR od pritožbeno spornih 95.458,52 EUR) je upravičen do povrnitve 497,95 EUR.

32. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj odgovor na pritožbo ni bil potreben, ker ni pripomogel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ter drugi odstavek 165. člena ZPP).

(1) Do prodaje stanovanjske hiše ni prišlo zaradi ravnanja toženca, saj (tedaj še) ni imel gradbenega dovoljenja, poleg tega je v osnutku pogodbe potvarjal višino (dogovorjene in že izročene) kupnine, hišo pa tudi že prodaja naprej.

(2) V postopku ni bilo zatrjevano in tudi ne dokazano, da se je toženec na ta način hotel okoristiti in da sploh ni imel namena skleniti kupoprodajno pogodbo.

(3) Prim. npr. odločbe VSL II Cp 3667/2012, VSL II Cp 323/2013, VSL I Cp 4097/2008 in druge.

(4) Tako npr. odločbe VSL I Cp 2542/2012, VSL II Cp 2874/2011, VSL II Cp 3024/2012 in druge.