Jedro

Okoliščine, da toženec tožnikovih obračunov ur ni zavrnil oziroma, da mu jih tožnik ni posebej dajal v potrditev, da toženec tožniku ni odrejal nadur, da se nista dogovorila glede povračila potnih stroškov ali stroškov malice, ne pomeni, da je tožnik delo opravljal samostojno, neodvisno od toženca oziroma, da med njima ni obstajalo delovno razmerje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo ugotovilo obstoj delovnega razmerja med pravdnima strankama v obdobju od 1. 8. 2016 do 6. 11. 2016. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki za ta čas priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje ter ji v roku 8 dni obračunati plačo za avgust 2016 v znesku 905,00 EUR bruto, za september 2016 v znesku 1.020,00 EUR bruto, za oktober 2016 v znesku 800,00 EUR bruto ter za november 2016 v znesku 160,00 EUR bruto, od navedenih zneskov odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. Odločilo je še, da je dolžna tožena stranka v roku 15 dni povrniti stroške tožeče stranke v skupnem znesku 496,56 EUR, in sicer tako, da 169,67 EUR povrne tožniku, 326,89 EUR pa nakaže na račun Delovnega sodišča v Celju, v primeru zamude roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do navedb tožene stranke glede okoliščin, zaradi katerih ni bilo sklenjeno delovno razmerje. Tožnik je bil namreč v postopku osebnega stečaja, zato ni želel skleniti drugačne pogodbe. Toženec je izpovedal, da je sam želel skleniti pogodbo o zaposlitvi, kar pa je tožnik izrecno odklonil. Plačila tožniku so bila izvršena na način, kot so opisale priče. Tožnik ni niti trditveno niti dokazno izjavil, kdaj naj bi zahteval druga plačila. Neresno je na naroku navajal, da so pisna potrdila in zahvale o tem, da je poravnal najemnino ter navedbe o tem, da je dobil plačilo, ironija. Pooblaščenka toženca je na naroku res neprimerno odreagirala, za kar se opravičuje, bi pa moralo sodišče enakopravno skrbeti za red na obravnavi. Tožnik je bil do prič toženca nesramen, sodišče tega ni povzelo v zapisnik. Tožnik ni izkazal soglasja stečajnega upravitelja za vstop v pravdo. Sodišče bi ga moralo pozvati, da poda soglasje, zlasti pa, da se izjavi glede okoliščin sklenjene pogodbe. Sodišče je izvedlo dokaz z vpogledom v civilno pogodbo o poslovnem sodelovanju na področju gostinstva, nato pa ugotovilo, da kljub takšni pogodbi obstajajo elementi delovnega razmerja. Sodišče je povzelo 13. točko Priporočila MOD, ki našteva pokazatelje obstoja delovnega razmerja. Moralo bi upoštevati tudi Zeleno knjigo komisije Evropskih skupnosti - da obstajajo tudi objektivno dvoumna oziroma nejasna delovna razmerja. Sodišče se posplošeno sklicuje na podlago MOD, čeprav je delavec tisti, ki mora po 16. členu ZDR-1 dokazati obstoj elementov delovnega razmerja. Pokazatelji delovnega razmerja, kot so delo po navodilih in vključenost v organizacijo dela, dobivajo drugačen pomen. Bistveno je, da delavec opravlja delo v razmerju podrejenosti, kot del delovnega procesa, ki ga organizira delodajalec, ki nosi odgovornost za uspeh podjetja. Ugotavljanje obstoja delovnega razmerja mora temeljiti na dejanskih okoliščinah, ne pa na tem, kako ena ali obe stranki opisujeta razmerje. Tožnik je bil pri delu vezan izključno na obratovalni čas lokala, vse ostalo je bilo prepuščeno njegovi volji. Sam je beležil delovne ure, kar se dokazuje s tem, da ni zatrjeval, da jih je delodajalcu predložil v potrditev. Ni zatrjeval, da jih je toženec neutemeljeno zavrnil, tudi ne, da mu je toženec določal in odobril nadurno delo ali delo v nedeljo, da mu je odmeril odmore, počitke ter druge odsotnosti med delom, tudi ne, da bi bilo dogovorjeno povračilo v zvezi s potnimi stroški, malico, dopusti. Okoliščine omejitev so obstajale izključno na strani tožnika. Tožnik in sodelavka A.A. sta se šele potem, ko sta vložila tožbo, zavedala, da je glede davčnih blagajn dokazovanje problematično. Celotno plačilo je bilo izvršeno. Tožnik je bil tisti, ki ni želel skleniti pogodbe o zaposlitvi, zato je njegov tožbeni zahtevek zloraba pravic. Ker je zavrnil sklenitev pogodbe o zaposlitvi, ga pravo ne more ščititi. Niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev zahtevka - ne glede na odobreno BPP. Pritožba predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje oziroma, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Pritožba pavšalno navaja, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe. Sodišče prve stopnje je izrecno razlogovalo le glede procesne predpostavke pravočasne vložitve tožbe (v roku 30 dni - tretji odstavek 200. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1, Ur. l. RS, št. 23/2013 in nasl.). Izpostavilo je, da toženec priznava, da je sodelovanje s tožnikom prenehalo po volji tožnika dne 6. 11. 2016, zaradi česar je štelo, da je tožba, poslana priporočeno na sodišče dne 5. 12. 2016, pravočasna. Kot rečeno, pritožba takšnega zaključka obrazloženo niti ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa prav tako ne ugotavlja, da katera izmed procesnih predpostavk za vložitev tožbe ne bi bila izpolnjena.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je med strankama od 1. 8. 2016 do 6. 11. 2016 obstajalo delovno razmerje, četudi je bila podlaga razmerja v pogodbi o poslovnem sodelovanju na področju gostinstva, sklenjeni za čas od 9. 8. 2016 do 15. 10. 2016, za nadaljnje obdobje do 6. 11. 2016 pa je bila podlaga zgolj v t.i. faktičnem delovnem razmerju. Za celotno sporno obdobje je torej ključno vprašanje, ali je sodišče prve stopnje, kljub izostanku sklenitve pogodbe o zaposlitvi, pravilno ugotovilo elemente delovnega razmerja.

8. Okoliščina, ki ji izpostavlja pritožba, da je toženec želel skleniti pogodbo o zaposlitvi, tožnik pa da se je temu upiral, ne more privesti do zaključka, da med strankama dejansko ni obstajalo delovno razmerje. Nasprotno, navedena namera toženca za sklenitev delovnega razmerja še toliko bolj potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da je med strankama dejansko obstajalo delovno razmerje - kljub drugačni sklenjeni pogodbi oziroma kljub izostanku kakršnekoli sklenjene pogodbe. Sicer pa po uveljavljeni sodni praksi v tovrstnih sporih ni odločilna volja strank, ampak vprašanje, ali je imelo sodelovanje strank lastnosti delovnega razmerja. Tako se pokaže kot nerelevantna pritožbena navedba, češ da tožnik ni želel skleniti pogodbe o zaposlitvi (česar pa sodišče prve stopnje niti ni ugotovilo), ker je bil v osebnem stečaju. Tudi sicer osebni stečaj tožnika ni ovira za vložitev tožbe in tudi ne za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, tako da tožnikova aktivna legitimacija ni sporna. Pritožba nejasno navaja, da bi tožnik za vstop v pravdo potreboval soglasje stečajnega upravitelja, saj je bil tožnik edini udeleženec na aktivni strani, ni bil npr. stranski intervenient. Tožnik za dopustno vložitev tožbe ni potreboval soglasja stečajnega upravitelja, kar neutemeljeno, pa tudi kot nedopustno novoto uveljavlja pritožba (prvi odstavek 337. člena ZPP). Enako velja za pritožbeno navedbo, da bi se tudi stečajni upravitelj moral izjaviti o okoliščinah sklenjene pogodbe.

9. Tudi ni pomembna pritožbena navedba, da tožnik ni imel odprtega tekočega računa. To ni ovira za sklenitev delovnega razmerja, predvsem pa ni odločilna okoliščina pri ugotavljanju elementov delovnega razmerja. Kot pritožba sama navaja, je v tovrstnih sporih bistveno, ali delavec opravlja delo v razmerju podrejenosti, v okviru delovnega procesa, ki ga organizira delodajalec, ki nosi tudi odgovornost za uspeh podjetja. Prav tako pritožba pravilno navaja, da mora ugotovitev obstoja delovnega razmerja temeljiti na ugotovitvah o dejanskih okoliščinah razmerja, ne zgolj na tem, kako stranki opisujeta razmerje, kar vse je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in ugotovilo obstoj delovnega razmerja med pravdnima strankama.

10. Pri tem je pravilno izhajalo iz definicije delovnega razmerja, opredeljene v prvem odstavku 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), da gre za razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. V zvezi z vprašanjem obstoja delovnega razmerja ni relevanten 16. člen ZDR-1, na katerega se sklicuje pritožba (ta določa uveljavljanje izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi), pač pa pravilo iz 13. člena ZDR-1, po katerem se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja po 4. členu ZDR-1. Po 18. členu ZDR-1 pa se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi Priporočilo MOD, ki v 13. točki našteva pokazatelje obstoja delovnega razmerja (npr. delo se opravlja po navodilih in nadzorom delodajalca; delavec se vključi v organizacijo delodajalca; delo se opravlja izključno ali večinoma v korist delodajalca; delo se opravlja osebno, v okviru določenega delovnega časa in v delovnih prostorih, ki jih določi delodajalec; delo je trajajoče, z določeno kontinuiteto; delavec mora biti delodajalcu na razpolago; delodajalec zagotavlja orodje, materiale in tehnologijo za delo; delavca periodično plačuje za delo; plačilo je za delavca edini ali glavni vir zaslužka).

11. Ne drži pritožbena navedba, da se je sodišče prve stopnje na navedeno pravno podlago sklicevalo zgolj pavšalno oziroma, da v zvezi s konkretnim primerom ni ugotovilo dejanskih okoliščin, ki bi kazale na delovno razmerje. Tudi ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do odločilnih navedb tožene stranke glede okoliščin, zaradi katerih naj ne bi bilo sklenjeno delovno razmerje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik opravljal delo natakarja v gostinskem lokalu, ki ga je upravljal toženec. Delo je opravljal osebno in nepretrgano (razen z nekaj dnevnimi prekinitvami) in osebno, pri čemer se je utemeljeno oprlo na evidenco delovnega časa, ki jo je predložil tožnik. Upoštevalo je tudi izpoved priče A.A., tožnikove sodelavke, ki je potrdila, da je delo v lokalu B. potekalo po navodilih in nadzorom toženca, pri čemer sta bila s tožencem tako ona sama kot tožnik v času njegove odsotnosti dnevno v stiku preko telefona (sms sporočila in aplikacija Viber), natančna navodila glede dela in nabave pa je toženec podal tudi pisno. Navodila toženca so se nanašala na dobavo stvari, čistočo lokala, založenost, pospravljenost skladišča, urejenost vrta in glede delovnega časa. Tudi na podlagi izpovedi toženca je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženec nad delom tožnika in A.A. izvajal nadzor. Navedeno dajanje navodil in izvrševanja nadzora je potrdil tudi toženčev partner C.C.. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno zaključilo, da je bilo tožnikovo delo (ki ga je opravljal osebno in kontinuirano) podvrženo pisnim in ustnim navodilom toženca glede delovnega časa in načina dela (ki ga je opravljal v lokalu, ki ga je sicer upravljal toženec, torej z njegovimi delovnimi sredstvi in v njegovo korist) in njegovemu posrednemu in neposrednemu nadzoru, ter da je bil posledično tožnik v razmerju do toženca v podrejenem položaju. Toženec je upošteval tudi tožnikovo pravico do tedenskih počitkov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo še, da sta se stranki dogovorili za plačilo za opravljeno delo v višini 5,00 EUR bruto na uro, pri čemer je sodišče tudi ta dogovor pravilno izpostavilo kot pomemben element delovnega razmerja. V zvezi s tem je poudarilo še to, da je toženec tožnikov obračun opravljenih ur v celoti izrecno priznal, pritožba pa temu niti ne ugovarja.

12. Pritožba neutemeljeno navaja, da je bil tožnik pri delu vezan le na na obratovalni čas lokala, vse ostalo pa naj bi bilo prepuščeno njegovi volji. V zvezi s tem neutemeljeno izpostavlja, da si je tožnik sam beležil opravljene delovne ure. Tudi to, da toženec tožnikovih obračunov ur ni zavrnil oziroma, da mu jih tožnik ni posebej dajal v potrditev, da toženec tožniku ni odrejal nadur, da se nista dogovorila glede povračila potnih stroškov ali stroškov malice, ne pomeni, da je tožnik delo opravljal samostojno, neodvisno od toženca samostojno oziroma, da med njima ni obstajalo delovno razmerje, kot napačno navaja pritožba.

13. Pritožba, bistvo katere je izpodbijanje ugotovljenega delovnega razmerja, ne vsebuje določnih navedb zoper odločitev o prisojenih plačah za čas od avgusta do novembra 2016. Zgolj vztrajanje, da je bilo plačilo izvršeno, ter pavšalne navedbe o tem, da so bila plačila izvršena na način, kot so opisale priče, ter da tožnik ni niti trditveno niti dokazno izjavil, kdaj naj bi zahteval druga plačila, ne morejo izpodbiti dokazne ocene sodišča prve stopnje o dolgovanih plačah, ki jo tudi pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

14. Nerelevantne za odločitev o pritožbi so pritožbene navedbe o tem, kdo naj bi bil na glavni obravnavi do koga žaljiv, ter da bi moralo sodišče enakopravno skrbeti za red na glavni obravnavi. Pritožba ne pojasni, kako naj bi navedeno vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve, da bi bila podana npr. bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, sploh pa je v uvodu pritožbe poudarjeno, da se vlaga le zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

15. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).