Jedro

O pravici do vdovske pokojnine je bila že izdana zavrnilna odločba, saj je bilo ugotovljeno, da med tožnico in pokojnim ni obstajala takšna življenjska skupnost, ki bi bila po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih po pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. Nova zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine je bila utemeljeno zavržena, ker se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. S tem pa je izpolnjen dejanski stan iz 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP za zavrženje zahteve.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka v delu besedila, ki glasi: „da se ugotovi, da je tožnica od 3. 9. 2009 dalje upravičena do vdovske pokojnine“ razveljavi in v tem obsegu tožba zavrže. II. V preostalem se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stroški pritožbe bremenijo proračun Delovnega sodišča v Mariboru.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo s I. točko izreka tožbeni zahtevek, da se odpravita sklep tožene stranke št. ... z dne 6. 8. 2014 ter odločba tožene stranke št. ... z dne 26. 9. 2014 in ugotovi, da je tožnica od 3. 9. 2009 dalje upravičena do vdovske pokojnine, zavrnilo. Z II. točko izreka pa je odločilo, da se stroški zastopanja tožnice krijejo iz proračuna.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da so se vsi dosedanji sodni postopki končali tako, da so zahtevo tožnice zavrgli oziroma zavrnili iz postopkovnih razlogov, nihče pa se doslej ni ukvarjal z vsebino. Prepričana je, da do danes dejansko stanje ni bilo do potankosti razčiščeno ter da se ji dela velika krivica, saj je prepričana, da je upravičena do vdovske pokojnine. Navaja, da je bila z A.A. poročena vrsto let, z njim je imela tudi skupne otroke. Zadnje leto pred njegovo smrtjo je živela z njim v življenjski in tudi ekonomski skupnosti. Pokojni A.A. je bil nemški vojak, imel je vojaški sindrom in vedno hujše psihične težave so se odražale z grobostjo. Ko je imel mirna obdobja, je bil ljubeč in razumen mož. Ko je imel hude psihične težave, si mu ni upala ničesar nasprotovati. Ravno zaradi tega tudi ni nasprotovala razvezi zakonske zveze, nato pa sta šla skupaj domov, kjer mu je ona kuhala in prala in nikoli več s strani pokojnega moža ni bilo nobene besede v zvezi s tem, da sta ločena. Dejstvo je tudi, da sta oba ves čas živela od pokojnine, ki jo je prejemal pokojni A.A.. Vse svoje potrebe sta zadovoljevala z njegovo pokojnino, ki jo je včasih tožnici izročil, včasih pa, ko je imel obdobja psihičnih težav, ji denarja ni dajal. Meni, da bi toženec moral njeno vlogo obravnavati z večjo skrbnostjo in se pri tem poslužiti tudi medicinske dokumentacije pokojnega A.A., ki je bil psihični bolnik in za določena svoja ravnanja sploh ni vedel. Ob epizodi bolezni je bil nevaren za okolico in sebe. Zaradi njegovih muh sta bila tudi nastavljena dva elektro števca. Obstajajo celo zapisniki na B. o njegovih nasprotujočih si zahtevah. Delavci B. so se večkrat obrnili na njegovo hčer C.C., ker si je enkrat želel dva števca, drugič enega. Njegova še vedno ista zunajzakonska partnerica, je vse to mirno prenašala in ga tudi v težji bolezni ni zapustila. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno oziroma procesno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. V obravnavani zadevi sta predmet presoje dokončna odločba toženca št. ... z dne 26. 9. 2014 v zvezi s prvostopnim sklepom št. ... z dne 6. 8. 2014, s katerim je toženec tožničino zahtevo vloženo 1. 8. 2014 na podlagi 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) zavrgel. Sporno v konkretni zadevi je zato edino vprašanje, ali je bil izpolnjen dejanski stan iz 129. člena ZUP za zavrženje zahteve. Sodišče prve stopnje je namreč skladno z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) dolžno presojati izpodbijani odločbi v materialnem in procesnem pravu v obsegu kot je bilo z njima odločeno.

6. Po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, ki se pri uveljavljanju in odločanju o pravicah iz obveznega zavarovanja uporablja na podlagi 11. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2), organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže tudi v primeru, če je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

7. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožnica pri tožencu prvič zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine po pokojnem A.A. vložila 9. 9. 2009. Na podlagi te zahteve je toženec s prvostopno odločbo z dne 6. 10. 2009, potrjeno z drugostopno odločbo z dne 6. 12. 2009 zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine, zavrnil, ker tožnici ni uspelo dokazati, da bi ob smrti razvezanega moža uživala preživnino. To odločbo je tožnica izpodbijala tudi v sodnem postopku, vendar je bila zaradi zamude roka za vložitev tožbe, zavržena s sklepom opr. št. XI Ps 272/2010 z dne 13. 6. 2011, takšen sklep pa potrjen s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 323/2011 in pritožba zavrnjena.

8. Nato je tožnica ponovno vložila zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine, vendar je bila s sklepom z dne 10. 5. 2010 zavržena ter pritožba zoper ta sklep zavrnjena z odločbo z dne 6. 9. 2010. Tožnica je tudi zoper to odločbo uveljavljala sodno varstvo. Vendar pa je bil tožbeni zahtevek s sodbo opr. št. XI Ps 2374/2010 z dne 7. 11. 2012 zavrnjen, sodba pa je postala pravnomočna 7. 12. 2012. Tožnica je ponovno zahtevo za priznanje vdovske pokojnine po A.A., s katerim naj bi živela v izvenzakonski skupnosti, vložila 13. 12. 2011. Tudi ta zahteva je bila s sklepom z dne 10. 4. 2012 zavržena.

9. Dne 22. 5. 2013 je tožnica ponovno vložila zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine in vztrajala, da je prejemala preživnino, ki je bila določena že v času trajanja zakonske zveze, z bivšim možem pa sta tudi živela kot pred ločitvijo. Tožena stranka je z odločbo z dne 12. 9. 2013 takšno zahtevo zavrnila, ker tožnici ni uspelo dokazati obstoja zunajzakonske skupnosti s pokojnim A.A.. Zoper citirano odločbo z dne 12. 9. 2013 je tožnica vložila pritožbo, ki jo je toženec z odločbo z dne 5. 2. 2014 zavrnil. 10. Kot izhaja iz listinske dokumentacije tožnica ponovno zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine po pokojnem A.A. kot zunajzakonskem partnerju vložila dne 1. 8. 2014. Takšno zahtevo je toženec s sklepom št. ... z dne 6. 8. 2014 zavrgel, z dokončno odločbo z dne 26. 9. 2014 pa je takšno odločitev toženec potrdil in zavrnil tožničino pritožbo. Citirana upravna akta sta predmet presoje v tem sodnem postopku.

11. Bistveno v tej zadevi je, da je toženec zahtevo, ki jo je tožnica vložila 22. 5. 2013 za priznanje pravice do vdovske pokojnine kot zunajzakonska partnerica z odločbo z dne 12. 9. 2013 zavrnil, ker je v postopku ugotovil, da med tožnico in pokojnim ni obstajala takšna življenjska skupnost, ki bi bila po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih po pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. Takšno odločitev je toženec z dokončno odločbo z dne 5. 2. 2014 potrdil in zavrnil tožničino pritožbo.

12. O pravici do vdovske pokojnine je bila torej že izdana zavrnilna odločba. Ker pa se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo, je izpolnjen dejanski stan iz 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP za zavrženje zahteve. Izpodbijani odločbi sta zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilni in zakoniti. Sodišče je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe z dne 26. 9. 2014 in sklepa z dne 6. 8. 2014, zaradi česar je v tem delu pritožba neutemeljena. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da za odločanje o zahtevi, ki jo je tožnica vložila 1. 8. 2014, pogoji za vsebinsko obravnavanje zadeve niso bili izpolnjeni. Ker pa je s tako odločitvijo in v delu, ko je sodišče prve stopnje hkrati zavrnilo ugotovitev, da je tožnica 3. 9. 2009 upravičena do vdovske pokojnine, nasprotje, je pritožbeno sodišče zaradi ugotovljene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, skladno s prvim odstavkom 351. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v delu: „da se ugotovi, da je tožnica od 3. 9. 2009 dalje upravičena do vdovske pokojnine“, razveljavilo in v tem obsegu tožbo zavrglo.

13. Čeprav je sodišče zaradi ugotovljene kršitve določb ZPP pritožbi delno ugodilo, tožnica s pritožbo ni uspela. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, zastopana pa je po brezplačni pravni pomoči, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da stroški pritožbe bremenijo proračun Delovnega sodišča v Mariboru.