Jedro

Za vrnitev v prejšnje stanje mora biti poleg drugih pogojev izkazano tudi, da je stranki zaradi zamude naroka nastala škoda, ki se kaže v tem, da ne more na drug način doseči cilja, ki ga je nameravala uresničiti z zamujenim procesnim dejanjem. Tožnik meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo predlog tožnikovega pooblaščenca za preložitev naroka za zaslišanje tožnika, ker je zaradi bolezni izostal z naroka za glavno obravnavo. Ker tožnik lahko uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka v pritožbi zoper sodbo ta pogoj ni izpolnjen.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz zdravniškega potrdila izhaja, da je moral tožnik zaradi poškodbe rame v marcu 2003 prenehati s študijem na Fakulteti za šport. Sodišče prve stopnje pa je ocenilo, da bi kljub navedeni poškodbi tožnik nekatere od izpitov opravil in da zato takšna poškodba ne more biti razlog, da tožnik ni opravil nobenega izpita. Zato je sodišče že zato zavrnilo tožbeni zahtevek, posledično pa je zavrnilo tožnikov predlog naj v zvezi s tem zasliši njega, zavrnilo pa je tudi predlog za zaslišanje tožnikove matere. Tožnik pa zatrjuje, da je bil za študij na Fakulteti za šport trajno onemogočen. Sodišče prve stopnje predloženega zdravniškega potrdila zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča v tej smeri ni ocenilo. Prav tako bo moralo sodišče prve stopnje s tega stališča ponovno oceniti, ali lahko tožnik tudi s svojo izpovedjo dokazuje, da je bila poškodba takšne narave, da mu je onemogočila študij na fakulteti. Napačna je namreč ocenila sodišča prve stopnje, da se tožnik ni odzval vabilu na zaslišanje, s čimer se je odpovedal svoji pravici do izvedbe tega dokaza. Tožnik je predložil zdravniško potrdilo, v katerem je zdravnik navedel, da je na dan naroka za glavno obravnavo tožnik prišel k njemu na pregled in je bilo njegovo zdravstveno stanje takšno, da se ni mogel udeležiti naroka za glavno obravnavo. Tako bo moralo sodišče prve stopnje ponovno oceniti zdravniško opravičilo, vendar ne z vidika utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ampak z vidika opravičene odsotnosti z naroka zaradi bolezni.

Izrek

1.Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

2.Pritožbi zoper sodbo se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo z dne 19.12.2002 od sodišča zahteval, naj odloči, da mu je toženec dolžan plačevati mesečno preživnino v znesku

30.000,00 SIT od 1.1.2003 dalje.

Sodišče je nato dne 25.10.2004 opravilo prvi narok za glavno obravnavo, na katerega je povabilo tudi stranki z vabilom za zaslišanje. Tožnik se naroka ni udeležil, njegova pooblaščenka pa je pojasnila, da se tožnik naroka za glavno obravnavo ni mogel udeležiti zaradi bolezni in je vztrajala pri zaslišanju tožnika s pojasnilom, da bi tožnik povedal, v kakšni meri so njegove zdravstvene težave onemogočile študij na Fakulteti za šport. Sodišče njenemu predlogu ni ugodilo in je odločilo, da je glavna obravnava končana.

Istega dne je izdalo sodbo, s katero je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožnik je nato dne 28.10.2004 vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje in sodišče prve stopnje je dne 31.12.2004 s sklepom predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo.

Zoper sklep in sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov.

V pritožbi zoper sklep v zvezi z vrnitvijo v prejšnje stanje opozarja, da je sodišče prve stopnje navedlo, da bi tožnik moral v svojem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje konkretizirati svoje bolezensko stanje, saj bi bilo le tako mogoče presoditi, ali je predlog utemeljen. Pritožnik meni, da je pristop sodišča prve stopnje do predloga za vrnitev v prejšnje stanje preveč strog in v celoti neskladen z obstoječo doktrino in pravno prakso. Opozarja, da je v monografijah domačih civilnopravnih strokovnjakov in v sodnih odločbah mogoče zaslediti, da je za upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje mogoče upoštevati tako subjektivne (bolezensko stanje) kot objektivne okoliščine (prometna nesreča), ki se nanašajo bodisi na tožnika bodisi na njegovega zakonitega zastopnika oz. pooblaščenca.

Upravičenost razlogov pa se presoja glede na okoliščine primera. Iz navedenega pa nikjer ne izhaja, da se za vrnitev v prejšnje stanje zahteva konkretizacija bolezni oz. razlogov za slabo počutje tožnika.

Tožnik navaja, da dne 25.10.2004 ni bil sposoben prisostvovati glavni obravnavi, kar je nesporno ugotovil tudi zdravnik specialist S. Č. dr. med. v Z. na T.4 v L. Istega dne, kot je bila razpisana glavna obravnava, je tožnik v tem zdravstvenem domu iskal nujno medicinsko pomoč in nego. Iz potrdila jasno izhaja tudi sposobnost tožnika za sodelovanje na glavni obravnavi pri sodišču prve stopnje, kakor tudi strokovna ocena bolezenskega stanja tožnika. Vsi ti podatki pa bi naslovnemu sodišču morali zadostovati za to, da predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi. Sodišče navedenih dejstev in dokazov ni upoštevalo, kar predstavlja odmik od ustaljene sodne prakse, sodišče prve stopnje pa spremenjenega pristopa in odmika od ustaljene pravne prakse ni pojasnilo, čeprav bi to nedvomno moralo storiti. Tožnik opozarja tudi, da sodišče prve stopnje iz dosedanjih izkušenj s tožnikom, iz dejstev, dokazov in drugih okoliščin ni moglo dobiti vtisa, da je bil razlog za odsotnost tožnika na naroku dne 25.10.2004 neupravičen. Pritožnik zato meni, da je sodišče na podlagi navedenega v celoti neutemeljeno zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

Tožnik navaja tudi, da je sodišče prve stopnje pri samem odločanju o predlogu zagrešilo tudi kršitev 120. člena ZPP s tem, s tem ko je o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje odločilo brez naroka z obrazložitvijo, da se vrnitev v prejšnje stanje predlaga iz očitno neupravičenega razloga. Zakon v drugem odstavku 120. člena jasno določa, da sodišče na predlog za vrnitev v prejšnje stanje razpiše narok, razen če bi bila dejstva, na katera opira predlog, splošno znana ali če se vrnitev predlaga iz očitno neupravičenega razloga. Glede na to, da je bil predlog tožnika pravočasen, da je vseboval vse sestavine, ki jih zahtevata sodna praksa in pravna doktrina, in da je bil navedenim dejstvom priložen verodostojen dokaz, bi naslovno sodišče moralo opraviti narok. Zaradi tega je sodišče prve stopnje po mnenju tožnika zagrešilo bistvene kršitve pravil pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik opozarja tudi, da bi moralo sodišče pri odločanju o predlogu ugotavljati le, ali so razlogi, ki jih navaja stranka, verjetni. Sodišče pa je v konkretnem primeru zahtevalo višji dokazni standard, ne da bi svojo odločitev izrecno utemeljilo, kar kaže na nezakonito ravnanje.

Tožnik se pritožuje tudi zoper sodbo in poudarja, da je sodišče prve stopnje z izdajo izpodbijane sodbe kršilo temeljna načela pravdnega postopka, ker tožniku sploh ni bila dana možnost, da se izjasni o dejstvih in dokazih v zadevni pravdi. Po mnenju tožnika je sodišče prve stopnje tudi neutemeljeno zavrnilo predlog za zaslišanje tožnikove matere M.-B. K., kar je kot enega pomembnejših dokazov predlagal tožnik.

Pritožnik posebej poudarja, da pravica do preživnine nikdar ne zastara. Torej ko je tožnik izpolnil vse pogoje za to, da se mu pravica do preživnine prizna in pri sodišču prve stopnje vložil ustrezen zahtevek, bi sodišče to dejstvo nedvomno moralo upoštevati in stranki pravico do preživnine nemudoma priznati. Sodišče takšne odločbe ni izdalo, pač pa je odlašalo toliko časa, da je tožnik dopolnil starost 26 let, prav tako pa so se spremenile druge okoliščine, kar je sodišče v celoti neutemeljeno uporabilo kot razlog, da je tožbeni zahtevek tožnika na preživljanje z dne 19.12.2002 zavrnilo.

Tožnik opozarja, da je ob vložitvi tožbe obiskoval prvi letnik Fakultete za šport, pred tem pa je uspešno zaključil srednješolsko izobraževanje in opravil takrat še obvezno služenje vojaškega roka.

Ker je bil tožnik v letu 2002/2003 vpisan na Fakulteto za šport, je v celoti izpolnjeval vse zakonsko predvidene pogoje za pridobitev pravice do preživnine. Tožnik meni, da ni mogoče sprejeti stališča, da tožniku preživnina ne gre, ker zgolj vpis v študijski program sam po sebi ne zadostuje, pač pa bi tožnik moral tudi redno izpolnjevati svoje študijske obveznosti. Tožnik poudarja, da ob vložitvi tožbe objektivno ni mogel izkazati opravljenih izpitov, ker narava študijskega dela in razporeditev izpitnih terminov ob koncu študijskega leta tega ne omogočata. Tožnik meni, da ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da polnoletni otroci neizpolnjevanja svojih študijskih obveznosti ne morejo uspešno opravičiti s tovrstnimi zdravstvenimi težavami. Poudarja, da je v poletnem semestru utrpel hujšo poškodbo levega ramena, po pogovoru in nasvetu lečečega zdravnika je spoznal, da zaradi objektivnih okoliščin in dejstev ne bo mogel uspešno zaključiti študijskega programa na Fakulteti za šport. Študijske obveznosti na tej fakulteti se poleg preverjanja teoretičnih znanj nanašajo predvsem na fizične sposobnosti. Zaradi navedenega ni korektno, da sodišče sodbo obrazloži z argumentom, da bi tožnik kljub hujši poškodbi moral v izpitnem roku opravljati študijske obveznosti na tej fakulteti. Kajti jasno je, da tožnik celotnega študija na izbrani fakulteti ne bo mogel zaključiti. Zaradi tega se je bil tožnik že v prihodnjem študijskem letu prisiljen prepisati na Ekonomsko fakulteto v Ljubljani, kjer ga njegova poškodba objektivno ne bo ovirala pri izpolnjevanju študijskih obveznosti. Sam prepis pa ni prekinil tožnikovega rednega šolanja.

Tožnik še navaja, da sodišče ni opravilo zaslišanja tožnika po obnovljenem postopku, kakor tudi ni zaslišalo matere tožnika, kot je predlagal tožnik, zaradi česar je podana bistvena kršitev pravil postopka po 10. točki drugega odstavka 338. člena ZPP. Izdana sodba ima zaradi vsega navedenega takšne pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti, s tem pa je po mnenju tožnika podana tudi bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 338. člena ZPP.

Pritožba zoper sklep je neutemeljena, pritožba zoper sodbo pa je utemeljena.

1. O pritožbi zoper sklep Če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka (prvi odstavek 116. člena ZPP). Na predlog za vrnitev v prejšnje stanje razpiše sodišče narok, razen če so dejstva, na katera opira predlog, splošno znana ali če se vrnitev predlaga iz očitno neupravičenega razloga (drugi odstavek 120. člena ZPP).

Za vrnitev v prejšnje stanje morajo torej biti izpolnjene predpostavke: da je stranka zamudila narok ali rok za določeno pravno dejanje; da je zaradi tega izgubila pravico opraviti to dejanje; da ji je zaradi tega nastala škoda, ki se kaže v tem, da ne more na drug način doseči cilja, ki ga je nameravala uresničiti z zamujenim procesnim dejanjem.

Tožnik meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo predlog tožnikovega pooblaščenca za preložitev naroka za zaslišanje tožnika, ker je zaradi bolezni izostal z naroka za glavno obravnavo. Ker tožnik lahko uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka v pritožbi zoper sodbo zadnji pogoj ni izpolnjen (primerjaj S. Triva, V. Belajec. M. Dika, Gra|ansko parvično procesno pravo, Zagreb 1986, str. 311). Tako je sodišče prve stopnje pravilno brez naroka predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo, čeprav iz napačnih razlogov. Zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (4. točka 358. člena ZPP).

2. O pritožbi zoper sodbo Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. RS, št. 69/2004, v nadaljevanju ZZZDR) v drugem odstavku 123. člena določa, da so starši dolžni otroka preživljati tudi po polnoletnosti, če se redno šola, pa tudi če se redno šola vpisan na izredni študij, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti. Pogoji za preživljanje polnoletnega otroka po 123. členu ZZZDR so izpolnjeni tudi, če otrok preneha s šolanjem, pa se ponovno začne šolati in nato svoje obveznosti redno izpolnjuje. Seveda mu za čas prekinitve - razen, če se ugotovi, da je imel otrok za prekinitev upravičene razloge - preživnina ne gre (glej na primer odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije pod opr. št. II Ips 663/01). Po 132. členu ZZZDR se preživnina lahko zahteva od trenutka, ko je bila vložena tožba za preživnino.

Tako ni pomembno, kaj je tožnik delal pred vložitvijo tožbe, ampak je pomembno le obdobje po vložitvi tožbe.

Tožnik zatrjuje, da v prvem letniku Fakultete za šport ni opravil izpitov zato, ker zaradi poškodbe rame, ne bi mogel opraviti potrebnih fizičnih preizkusov in je zato zamenjal študijski program.

Tožnik je to dejstvo dokazoval z zdravniškim potrdilom in z svojim zaslišanjem, kar je natančno navedel na prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz zdravniškega potrdila izhaja, da je moral tožnik zaradi poškodbe rame v marcu 2003 prenehati s študijem na tej fakulteti. Sodišče prve stopnje pa je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ocenilo, da bi kljub navedeni poškodbi tožnik nekatere od izpitov opravil in da zato takšna poškodba ne more biti razlog da tožnik ni opravil nobenega izpita. Zato je sodišče prve stopnje posledično zavrnilo tudi tožnikov predlog naj v zvezi s tem zasliši njega, zavrnilo pa je tudi predlog za zaslišanje tožnikove matere.

Tožnik ima prav, ko v pritožbi opozarja, da študij na Fakulteti za šport terja določeno fizično zmogljivost. Poškodba lahko posameznika za ta študij začasno, lahko pa ga za študij na tej fakulteti trajno onemogoči. Tožnik zatrjuje, da je bil za študij na Fakulteti za šport trajno onemogočen. Sodišče prve stopnje predloženega zdravniškega potrdila zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča v tej smeri ni ocenilo. Prav tako bo moralo sodišče prve stopnje s tega stališča ponovno oceniti, ali je dokaz zaslišanjem tožnika primeren za dokazovanje pravno pomembnih dejstev v tej zadevi - torej, ali lahko tožnik tudi s svojo izpovedjo dokazuje, da je bila poškodba takšne narave, da mu je trajno onemogočila študij na fakulteti. Napačna je namreč ocena sodišča prve stopnje, da se tožnik ni odzval vabilu na zaslišanje in se je s tem odpovedal svoji pravici do izvedbe tega dokaza. Res je, da če se stranka ne odzove sodnemu vabilu, sodišče lahko odloči, da zasliši samo eno stranko (drugi odstavek

258. člena ZPP), pri čemer glede na vse okoliščine presodi, kakšen pomen ima to, da stranka ni prišla na zaslišanje (drugi odstavek 262. člena ZPP). Vendar je tožnik predložil zdravniško potrdilo, v katerem je zdravnik navedel, da je na dan naroka za glavno obravnavo tožnik prišel k njemu na pregled in je bilo njegovo zdravstveno stanje takšno, da se ni mogel udeležiti naroka za glavno obravnavo. Tako bo moralo sodišče prve stopnje - če bo ugotovilo, da je dokaz z zaslišanjem tožnika primeren za dokazovanje pravno pomembnih dejstev za odločitev o tožbenem zahtevku - ponovno oceniti zdravniško opravičilo vendar ne z vidika utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ampak z vidika opravičene odsotnosti z naroka zaradi bolezni.

Višje sodišče je zato na podlagi 355. člena ZPP ugodilo pritožbi tožnika zoper sodbo in je izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.