Jedro

Ugotovljena škoda je posledica ravnanj toženkinih organov ob izbrisu iz registra stalnega prebivalstva in ob prehajanju meje. Ostale okoliščine in ravnanja toženke pa so posledice prvotnega izbrisa, ki jih sodišče presoja pri odmeri enotne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Kljub odmeri enotne odškodnine lahko v posameznih primerih nastane dodatna škoda, ki preraste v samostojno obliko, vendar je odstop od koncepta enotne odškodnine izredno redek. Tožnica zahteva enotno odškodnino, zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi nadaljnjo škodo zaradi izbrisa, ki se kaže v posttravmatski stresni motnji, ki jo je izvedenka pripisala težavam zaradi izbrisa do 30 %.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe z dne 30. 10. 2020, ni pa dovolilo spremembe z dne 16. 12. 2020. Delno je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 8.050,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2017 dalje do plačila, največ do višine prisojene glavnice in sicer v petih obrokih, kot izhaja iz izreka sodbe III. Višji tožbeni zahtevek (do 11.900,00 EUR s pp), je zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Proti zavrnilnemu delu sodbe in sklepu, da se ne dovoli sprememba tožbe, vlaga pritožbo tožeča stranka. Prisojena odškodnina je prenizka. Izvedenka je ugotovila, da se je tožnica zavedala situacije v času izbrisa. Ni mogla sicer razumeti pravnih posledic in statusa, vendar je začutila posledice izbrisa v konkretnih dejanjih. Bala se je, da bo morala zapustiti rodno K. in da so jo vrstniki in sokrajani ter okolica spremenili v drugorazredno in nezaželjeno prebivalko. Bala se je, kaj se bo zgodilo njej in staršem, da bo izgubila dom, varnost in da jo bodo izgnali v BIH, kjer poteka vojna. Opisuje dogodek na mejnem prehodu. Opisuje obnašanje sošolcev in kako je to ocenila izvedenka. Šlo je za peritravmatski stres in peritravmatske disociacije. Trpela je poseg v ostale osebnostne pravice in sicer svobodo gibanja, nastanitve, časti in osebnega imena kot tudi pravico do družinskega življenja. Ni se upala priznati porekla in statusa, zato je bila prizadeta njena čast in oseba. Družina je morala sneti z vrat tablico s priimkom. V približni starosti 10 let je obiskala psihologa, ko je utrpela napad panike, kar dokazuje, da se je v času izbrisa zdravila zaradi psihičnih težav, povezanih z izbrisom. Doživela je trajne duševne posledice in jo je izbris zaznamoval za vse življenje. To se kaže v motnji čustvovanja, anksioznosti in specifičnih fobijah. Opisuje, kako se kažejo te težave sedaj. Še sedaj ji je neprijetno govoriti o izbrisanih, kaže se prekomerno vzburjanje, kar povzroča občutke napetosti, razdraženosti, težav s koncentracijo. Okolje predstavlja potencialne nevarne sprožilce in je stalno na preži. Ta previdnost omejuje njeno življenjsko aktivnost, strahovi lahko vključujejo različne socialne situacije. V integraciji z ostalimi je previdna in nezaupljiva. Samopodoba je negativna, sebe doživlja kot manj priljubljeno in manj samozavestno. Imela je občutke, da nikamor ne pripada, stalno se je trudila biti nekdo drug, ugajati. Opisuje ugotovitve izvedenke. Glede okoliščin, da se je izbris dogajal, ko je bila v starosti od 7 do 11 let in se je zavedala situacije, upravičuje višjo odškodnino. Nastala ji je posttravmatska stresna motnja in specifične fobije in to bi moralo pripeljati do višje odškodnine (II Ips 170/2016, II Ips 255/2016, II Ips 274/2016 in II Ips 34/2017). Primer II Cp 1158/2022 pa je pomenil 15.000,00 EUR odškodnine, kar je bistveno višje. Graja zavrnitev spremembe tožbe. Zato ni mogla uveljaviti lastninskega certifikata. Nastala je škoda v obliki izgubljenega dohodka 1.638,39 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sodišče bi lahko glede na 186. člen ZPP brez privolitve tožene stranke dovolilo spremembo tožbe. Gre za isti dogodek. Izpodbija odločitev o stroških, saj meni, da so stroški nastali predvsem s temeljem in da je tu tožnica 100 % uspela.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožuje se tudi tožena stranka in sicer zoper III. in V. točko izreka sodbe. Sodišče je zmotno ugotovilo, da so dogodki povezani z izbrisom. Izvedenka jih ni opredelila kot dogodke, ki bi vplivali na razvoj psihičnih težav pri tožeči stranki in bi bili v vzročni zvezi z izbrisom. Izvedenka je opredelila dogodke v zvezi z izbrisom: dogodek na mejnem prehodu, klic v šolo, odziv sošolcev, telefonski razgovor s sošolko. Niso pa v vzročni zvezi okoliščine, ki jih zatrjuje tožnica kot so kriza identitete, sramovanje korenin, grožnje, napisi na vratih, klici po telefonu, postavitev zmrzovalne skrinje pred vrata, odstranitev priimka, razmere v Bosni, saj jih izvedenka ni potrdila kot dogodke, ki bi vplivali na psihično stanje tožnice. Okoliščin iz 15. in 21. točke sodbe izvedenka ni navajala kot vzrokov, ki so vplivali na psihično stanje tožeče stranke in sodba nima razlogov, zakaj jih šteje kot pravno relevantne. Zato gre za 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni razmejilo težav tožeče stranke, ki jih je imela zaradi narodnosti, od posledic izbrisa iz CRP. Ker vzročna zveza ni podana z gotovostjo, bi sodišče moralo presojati po teoriji o adekvatni vzročnosti, ali je z zadostno stopnjo verjetnosti podana vzročna zveza. Podana je verjetnost, da bi se podoben škodni dogodek zgodil tudi v drugih okoliščinah, kar pomeni, da bi morali presojati, ali bi se takšen odziv okolice, sošolcev zgodil zaradi narodnosti tožnice. Sodišče bi moralo presojati, ali je dosežen mejni prag 50 % verjetnosti. Sodišče ne poda obrazložitve, na podlagi katerih trditev, navedb in dokazov sklepa, da bi imela tožeča stranka kljub urejenim dokumentom še vedno težave na meji in da izbrisani nikoli ne vedo, kaj jih lahko čaka, češ da je bilo več ljudi zavrnjenih pri vstopu v državo. Gre za zmotno presojo dejanskega stanja in za 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker niso podane okoliščine, gre za 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče zmotno sklepa, da je bil obisk šolskega psihologa povezan z izbrisom, saj tožeča stranka tega ni navedla. Izvedenka na zaslišanju ni potrdila, da bi vpogledala v zdravstveni karton, kar pomeni, da obisk psihologa ni dokazan z zadostno stopnjo verjetnosti. Nepojasnjeno je, da sodišče verjame priči A. A., da so leta 1991 želeli vložiti vlogo za državljanstvo. Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje v 16. točki obrazložitve, da se je tožnica začela zavedati, da je tujka po pridobitvi zelenih tablic in da so se začele tudi težave v šoli. Tega tožnica ni zatrjevala in tega ni izjavila na zapisnik niti izvedenki. Povzema ugotovitve sodišča v točki 19 in 21. 70 % težav je moč pripisati okoliščinam, ki niso v vzročni zvezi z izbrisom, česar sodišče pri višini odškodnine ne upošteva. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo 179. člen OZ in prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo in ni upoštevalo, da odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom, kar pomeni, da tožena stranka ne more dobiti 100-odstotne odškodnine za 30 % vzročno povzročeno škodo. Tožena stranka teh ugovorov ni mogla podati prej, saj jih je izvedenka povedala na zadnjem naroku. Odškodnina je previsoka, kar je priznano 207,00 EUR na mesec, kar je najvišja odškodnina do sedaj. V zadevi II Cp 1158/2020 je bilo prisojenih 68,00 EUR odškodnine, izbris pa je trajal skoraj dve desetletji. Pri tožnici gre za kratko obdobje, ko je bila otrok, za katerega so skrbeli starši in to bi se moralo poznati pri odškodnini. Ni imela bivanjskih, ekonomskih in finančnih težav. Uveljavlja zastaranje zakonitih zamudnih obresti, saj je sodišče priznalo, da tečejo od 30. 10. 2017 dalje, tožnica pa je prekludirana glede na določilo 345. člena OZ in je zahtevek zastaral. Zakonite zamudne obresti zahteva od 2. 11. 2020 dalje, to je po preteku prekluzivnega roka.

5. Na vročeno pritožbo je tožnica odgovorila in predlaga zavrnitev pritožbe.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Obe pritožbi grajata višino prisojene odškodnine s tem, da tožnica meni, da je prenizka, tožena stranka pa, da je previsoka. Zato bo odgovor glede višine namenjen obema pritožnicama.

**O pritožbi tožeče stranke:**

8. Tožnica izpodbija sklep sodišča prve stopnje, ki ni dopustilo spremembe tožbe z dne 16. 12. 2020, ko je tožeča stranka uveljavljala še škodo zaradi izgubljenega lastninskega certifikata. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je dopustilo prvo spremembo tožbe (30. 10. 2020), ko je tožnica zahtevala skupaj plačilo 19.950,00 EUR, saj so bili vsi dokazi izvedeni in je to bilo smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Nato je tožeča stranka z drugo vlogo, 16. 12. 2020, poleg nepremoženjske škode zahtevala še dodatno premoženjsko škodo v višini 1.638,29 EUR in tožena stranka je spremembi nasprotovala. Sodišče prve stopnje te spremembe ni dopustilo in se je oprlo na 185. člen ZPP, da sprememba tožbe ni smotrna. Opozorilo je, da bi zahtevek presegel 20.000,00 EUR in bi prišlo do spremembe stvarne pristojnosti. Razen tega je šlo za novo vrsto škode, premoženjsko škodo in do sedaj je tekel postopek že od 2017 za nepremoženjsko škodo. Ta postopek se je zaključeval in tudi bil zaključen na glavni obravnavi 7. 7. 2021. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ni bilo smotrno, da bi odpiralo še to vrsto škode ali celo zadevo odstopalo na Okrožno sodišče v Ljubljani. Zato je bilo treba pritožbo v tem delu zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje.

**O pritožbi tožene stranke:**

9. Tožena stranka graja sodbo, da nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma sploh nima razlogov: o ugovoru pomanjkanja vzročne zveze med škodnim dogodkom in posledicami, da je sodišče brez trditev in dokazov sklepalo, da bi lahko imela tožeča stranka še vedno težave na meji, in da tožnica ni trdila, da bi obiskala psihologa zaradi izbrisa. Pritožbi je treba odgovoriti, da sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, tudi o vzročni zvezi med izbrisom in tožničino škodo. Razlogi so v obrazložitvi sodbe v točki 15, 18, 19 in sklepno v točki 22. Sodišče oceni okoliščine, ki jih šteje za pravno relevantne za odločanje o tožničini škodi in sodbo je mogoče preizkusiti. Pač pa pritožba ni zadovoljna z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pa je pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, o čem bo govora v nadaljevanju. Zmotno meni pritožba, da bi sodišče smelo pri oceni izvedenih dokazov (zlasti zaslišanja tožnice, presoji izvedeniškega mnenja in neposrednega zaslišanja izvedenke) upoštevati samo tiste navedbe, ki jih je tožnica posebej začrtala v tožbi in pripravljalnih vlogah. Sodišče je ocenilo izpovedbo tožnice, kako doživlja prehajanje mejnega prehoda tudi sedaj. Sodišče ni zapisalo, da bi vsi izbrisani imeli še sedaj težave pri prehodu meje, ampak je ocenjevalo izpovedbo tožnice, ki je opisovala strah, da imajo lahko izbrisani kljub urejenim dokumentom, ko je bil že sproščen prehod meje še vedno težave na meji in da ne vedo, kaj jih lahko čaka na prehodu. Ta ugotovitev sodišča v točki 15 pa je povezana s presojo tožničine izpovedbe o tem, kako je doživela dogodek na meji, ko je bila stara 9 let in so bili zavrnjeni, ko se je bala, da bodo morali nazaj v Bosno, ko je bil njen edini dom v K. Tako ni mogoče iztrgati posameznih stavkov iz dokazne ocene in zatrjevati, da je podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 14. ali 15. točke drugega odstavka 339. člena. Bistvo pritožbe tožene stranke pa je, da ni bila podana vzročna zveza med izbrisom in tožničino škodo oziroma da bi sodišče prve stopnje za celotno škodo moralo upoštevati 30 % vzrok in ker ne dosega 50 % vzroka, bi moralo zahtevek zavrniti.

10. Katera dejstva so pravno relevantna, pove materialno pravo. V konkretnem primeru gre za tožničin zahtevek po Zakonu o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivališča (ZPŠOIRSP). Vrsta škode, ki jo lahko upravičenec zahteva, je določena v 4. členu zakona in tudi v OZ. Gre torej za škodo nastalo v obdobju izbrisa, pa tudi za druge oblike pravičnega zadoščenja kot povračila za škodo, ki mu je nastala zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (drugi odstavek 4. člena). Sodna praksa je pri tem že večkrat izrekla, da je ta škoda praviloma enotna. Lahko pa gre za več nedopustnih ravnanj toženkinih organov, vendar je bistveni del ugotovljenega obsega škode enak kot v primerih, ko je bila ugotovljena nedopustnost izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Zaradi prepletanja okoliščin in ravnanja toženke ter razsežnosti njenih kršitev in posledično težav, ki jih je imela tožnica, je izhodiščni pristop pri odmerjanju odškodnine zaradi težavnosti in specifičnosti, odmera enotne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Te škode pa življenjsko in materialnopravno gledano ni mogoče umetno cepiti na obdobja, saj je šlo za škodo, ki je tožnici v daljšem obdobju izbrisa nastala kontinuirano in medsebojno prepleteno in se delno nadaljuje v ugotovljeni obliki še po pridobitvi državljanstva. Kljub odmeri enotne odškodnine lahko v posameznih primerih nastane dodatna škoda, ki preraste v samostojno obliko, vendar je odstop od koncepta enotne odškodnine izredno redek1. Tožnica je poleg navedb o času in trajanju izbrisa (39. mesecev) opisovala, kakšno škodo je utrpela. Pri tem je naštevala tudi škodo zaradi prestanih duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti, osebnostnih pravic in strahu in pri tem opisovala dogodke, ki so se zgodili med samim izbrisom in tudi svoje stanje po prenehanju izbrisa (po 1995). Pritožba tožene stranke pa je v smeri, kot da je škoda po ZPŠOIRSP možna le do časa prenehanja izbrisa oziroma do pridobitve državljanstva.

11. Tožnica je le kot trditveno podlago za svoje duševne bolečine opisala nekaj dogodkov. Najprej je v tožbi naštela nekaj dogodkov (list. št. 1-4). Pri tem je opisovala posamične dogodke, ki jih je imenovala kot hude travme (zlasti hud dogodek je bil januarja 1994 na mejnem prehodu, dogodek, ko je morala poklicati v šolo in so bili nesramni in ji niso verjeli, ravnanje učiteljev in sošolcev, zmerjanje s čefurko in pozivi, da se vrne v Bosno, kar vse je pripeljalo tudi do obračunavanja). Opisovala je težave v šoli zaradi neslovenskih imen, ko je morala risati družinsko drevo in tega ni zmogla opraviti korektno, strah kaj se bo zgodilo s starši oziroma njihovo službo, ali bodo morali v Bosno, ko je rojena v K. in živi še danes tam. Že v tožbi je opisovala krizo identitete, sramu zaradi prednikov in zanikanja prednikov, delno pa je te navedbe še dopolnila v pripravljalnih vlogah in po izvedeniškem mnenju. Stanje v družini je tako, da so imeli klice po telefonu z grožnjami, napisan na steni poleg vrat ("ravs"), da so se bali imeti priimek na vratih in podobno.

12. Pri tem je sodišče prve stopnje iz zaslišanja tožnice in očeta ugotovilo, da pred izbrisom tožeča stranka teh težav ni imela, saj je bila rojena v K. in težav zaradi nacionalnosti do izbrisa ni imela. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da ugotovitve izvedenke in izpovedbe tožnice ter posledično ugotovitve sodišča prve stopnje o tožničini identiteti, izvirajo iz tožničine nacionalnosti.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo ugotovitve izvedenke klinične psihologinje, ki je najprej ugotovila, da je tožnica, ko je bila v obdobju izbrisa otrok, lahko dojela samo situacijo in se je zavedala, vendar kot otrok. Pri tem pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju, opozarja na ugotovitve izvedenke, kar je sodišče povzelo v točki 18 obrazložitve. Tožena stranka prezre, da je izvedenka opozorila, da če otroci v tem obdobju dobijo občutek, da niso sposobni obvladovati določenih spretnosti ali da so slabši od sovrstnikov, potem se namesto ranljivosti in prednosti razvije občutek manjvrednosti in neustreznosti. Tožnica je bila v času izbrisa v strahu, zaskrbljena in anksiozna. Izvedenka je opisala dogodek na madžarski meji kot peritromatski stres in peritromatsko disociacijo. Opisovala je, kako je to otrok doživel in kako si je kasneje predstavljala, da bi morala nazaj v Bosno, kjer so ruševine, šola s petimi učenci in da je bila prepričana, da se bo zgodilo nekaj groznega. Težav ni mogla zaupati staršem ali vrstnikom, ker je za to obdobje značilno, da otroci anksioznost nezavedno prikrivajo. Izvedenka je ugotovila, da je tožnica svoje težave reševala z obrambnim mehanizmom potlačevanja, katerega namen je bil ublažitev ali preprečitev doživljanja anksioznosti. Zavračala je neprijetne misli, jih iztisnila iz zavesti. V starosti 10 let je po napotilu zdravnika obiskovala psihologa, ker je utrpela napad panike. Pritožba zmotno meni, da je to sodišče ugotavljalo zmotno in da to ni povezano z izbrisom. Pri tem spregleda, da je sodišče prve stopnje pravilno povzelo ugotovitve izvedenke, ki je bila vprašana, ali se je tožnica v tem obdobju zdravila zaradi kakršnihkoli psihičnih težav (list. št. 150). Izvedenka je opozorila, da je v desetem letu starosti po napotilu zdravnika obiskovala psihologa v psihološki ambulanti potem, ko je utrpela napad panike. Izvedenka pa je ugotovila, da je izbris močno vplival na njeno psihološko stanje, funkcioniranje, medsebojne odnose in samo oblikovane identitete ter občutka pripadnosti (list. št. 150). Ugotovila je tudi, da se tudi kot duševna motnja kaže post travmatska stresna motnja s pridruženo motnjo čustvovanja aksioznosti in specifičnih fobij. Nato je bila izvedenka zaslišana na glavni obravnavi 9. 6. 2021, ko je tožena stranka dala pripombe. Pojasnila je, da je osebnost kompleksen koherenten sistem različnih psihičnih struktur in od posameznika je odvisno, kako se odzove v nekih stresnih situacijah, se pravi, to je odvisno od njegove osebnosti, od okolja, podpore doma in nato je izvedenka psihične bolečine tožeče stranke zaradi posledic izbrisa ocenila procentualno na 30 %. Pri tem je sodišče prve stopnje v točki 21 obrazložitve pravilno ocenilo vzročno zvezo tako, da je tožnica same dogodke doživljala zelo stresno, da jo je to zaznamovalo tako, da je tožničino doživljanje še danes takšno, kot ga opisuje izvedenka, da pa je mogoče oceniti težave, ki jih tožnica doživlja še danes, pripisati izbrisu do 30 %. Posledice izbrisa se namreč niso končale 23. 6. 1995, ampak jih tožnica še danes v lažji obliki doživlja in jih bo še v bodoče. V času izbrisa pa je sodišče pravilno povzelo opisane tožničine navedbe in izpovedbe, vse kot dokaz tožničinih duševnih bolečin zaradi težav zaradi izbrisa, strahu in tudi obremenitev po izbrisu.

14. Zmotno meni pritožba, da se sodišče o ugovoru adekvatne vzročnosti ni opredelilo. Sodba ima razloge o tem. Sodišče pravilno izhaja, da gre za enotno odškodnino, saj se tožnica ni odločila za uveljavljanje posebne vrste škode zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zato je te težave v ugotovljenem obsegu (30 % zaradi izbrisa), adekvatno pripisalo protipravnemu ravnanju tožene stranke.

15. Tožena stranka zmotno meni, da bi sodišče prve stopnje moralo zavrniti tožbeni zahtevek, ker je izvedenka za sedanje težave tožnice ugotovila, da se da razloge za to najti v tožničinem izbrisu do 30 %. Tožena stranka meni, da je mejni prag zadostne verjetnosti 50. Pri tem spregleda, da kadar vzroka škodnega dogodka ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, se v praksi najpogosteje uporablja merilo mejnega praga zadostne verjetnosti in to je tisti, ki presega 50 %2. Izvedenka je s pomočjo testov in pregleda tožnice ugotovila, da je pri tožnici podana posttravmatska stresna motnja, da je to posledica dogodkov v času izbrisa, zlasti dogodka na prehodu madžarske meje, odnosov v šoli, okolice. To se je nanašalo le na ugotovitve izvedenke o težavah, ki jih ima tožnica še sedaj, predvsem vezano na anksioznost, izogibanje. Izvedenka je ocenila, da so ugotovljene težave v sedanjosti, do 30 % zaradi izbrisa, vse ostalo pa je potem, kar se je tekom življenja nalagalo na to. To pomeni, da tožena stranka zmotno razume dopolnitev izvedeniškega mnenja, kot da je izvedenka tudi tožničine težave v času izbrisa ocenila z vzročnostjo do 30 %. Ko gre za enotno škodo, ni mogoče deliti škode za 39 mesecev in sedanje težave tako, da bi se poslužili teorije o uporabi merila mejnega praga zadostne verjetnosti. Na podlagi izvedeniškega mnenja, zaslišanja tožnice in njenega očeta, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica pred izbrisom ni imela psihičnih težav,

16. Pritožba nadalje trdi, da ima tožnica težave zaradi narodnosti in drugih okoliščin. Pri tem spregleda, da je tožnica pred izbrisom bila dobro sprejeta v okolju, da je bila rojena v K. in je doživljala to okolje kot svoje oziroma domače in da ni doživljala domovine staršev, to je Bosne, kot svoje domače okolje. Nato pa je prišel izbris in dogodki v tem obdobju. To je pri otroku po ugotovitvah izvedenke in sodišča pripeljalo do določenih posledic. Kako se otrok odzove na določene težave oziroma škodne dogodke, ki so bili posledica izbrisa, ni mogoče vnaprej vedeti oziroma je izvedenka opisala kot otrokove adekvatne obrambe (obramba s potiskanjem v nezavedno in podobno). Tu ne gre za otrokove težave, ki bi vzbujale dvom v vzročno zvezo. Zmotno meni pritožba, da tožnica toži za posamezne škodne dogodke, ki jih je opisovala (mejni prehod, odziv sošolcev, dogodki na vratih, ravnanje pri vlaganju zahteve za državljanstvo in zamenjava tablic). Gre za dogodke, ki so pri tožnici vzbudili določeno psihično stanje, ki ga je mogoče umestiti v pravnorelevantno škodo duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic, strahu, kršitve časti, kar vse določa določba 179. člena OZ. Ker pa gre za enotno škodo, ki je povezana z izbrisom, jo je treba tudi tako obravnavati in ni mogoče za vsak dogodek, ki ga je tožnica doživela zaradi izbrisa, ugotavljati adekvatno vzročnost in procent deleža, ki naj bi pripeljal do tožničinih duševnih bolečin.

17. Nekorektno je tudi očitanje pritožbe, da je sodišče brez obrazložitve in povezave z zahtevkom verjelo izpovedbi priče A. A., da so leta 1991 želeli vložiti vlogo za državljanstvo. Sodišče je ta dokaz izvedlo, predlagala ga je tožeča stranka in ga je tudi pravilno ocenilo. S tem je tudi odgovorilo na ugovore tožene stranke, da je bila tožnica kot otrok zaščitena, saj je bila pri starših in so ji ti lahko nudili zadosti varnosti, saj niso izgubili dela ali preživljanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenjevalo opravljena zaslišanja tako tožnice kot prič in izvedenke.

**O višini prisojene odškodnine:**

18. Obe stranki izpodbijata višino dosojene odškodnine. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo ugotovljeno pravnorelevantno škodo in za celotno škodo prisodilo pravično denarno odškodnino 10.000,oo EUR. Od tega zneska je odštelo že prejetih 1.950,00 EUR v upravnem postopku in tako je ostalo za plačilo še 8.050,00 EUR. Tožeča stranka trdi, da je prisojena odškodnina prenizka in pri tem našteva odločbe Vrhovnega sodišča, ki niso podobne in zlasti ne gre za enotno škodo. Tožena stranka pa le našteva primer II Cp 1185/2020, ko je po njenem izračunu tožnik prejel 68,00 EUR odškodnine na mesec. Pri tem spregleda, da je šlo za drugačno škodo.3 Pri tožnici, ko gre za enotno škodo za čas izbrisa in za duševne bolečine zaradi strahu in ugotovljenih posledic v omejenem obsegu, ni mogoče deliti prisojene odškodnine z 39 meseci. Zato je treba presojati tožničin primer v luči pravnega standarda iz 179. člena OZ. Ta pa govori o pravični denarni odškodnini glede na okoliščine primera, zlasti pa stopnjo bolečin in strahu ter njihovo trajanje. Ob teh kriterijih pa je prisojena odškodnina pravilno odmerjena. Primeri, ki jih našteva tožeča stranka, pa niso primerljivi s to škodo4. 19. Tožena stranka še uveljavlja zastaranje zahtevka za zakonite zamudne obresti. Tožeča stranka je zahtevala zakonite zamudne obresti kot pripadek h glavni terjatvi že v tožbi (list. št. 3). Sam tek zakonitih zamudnih obresti pa je specificirala (vložitve tožbe) šele z vlogo dne 30. 10. 2020. Takrat je zvišala tožbeni zahtevek oziroma tožbo spremenila in sodišče prve stopnje je to spremembo tožbe dovolilo. Ko je dovolilo spremembo tožbe glede glavnice in ta ni zastarala, ne more biti utemeljen ugovor zastaranja, da pa so zastarale zakonite zamudne obresti, ki jih tožnica zahteva (da tečejo, od vložitve tožbe dalje). Sodišče je tek obresti pravilno prisodilo po 347. členu in 378. členu OZ. Ni mogoče le za pripadek h glavni terjatvi uporabiti določbo o triletnem zastaralnem roku, kot zmotno meni pritožba.

20. Tožeča stranka graja odločitev o stroških, kar je sodišče prisodilo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP. Gre za uspeh v pravdi, ki ga ni mogoče ločiti tako, kot želi pritožba in sicer na temelj in višino. Stroški v postopku so nastali tako glede ugotavljanja obsega škode, vzročne zveze kot tudi glede ugovorov o pravno relevantni škodi. Zato je odločitev o stroških pravilna. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa temelji na določbi 165. in 154. člena ZPP. Stranki s pritožbama nista uspeli, navedbe iz odgovorov pa niso pripomogle k rešitvi te zadeve. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 353. člena ZPP.

1 prim. jedro in vsebino sodbe VS RS II Ips 221/2017, II Ips 170/2016 in II Ips 173/2015. 2 Primerjaj N. Plavšak, Komentar OZ, 131. člen, GV založba s komentarjem, str. 731. 3 Šlo je za otroka, ki je bil pri starih starših v Črni Gori po volji staršev in ni imel takšnih posledic, kot so bile ugotovljene pri tožnici. 4 ni šlo za otroka, ni šlo za take posledice.