Jedro

Podan je obnovitveni razlog (9. točka 249. člena ZUP) že s samim dejstvom, da organ, ki je vodil upravni postopek, ni sam vključil v ta postopek osebe (soseda), in je imela pravico udeleževati se upravnega postopka kot stranka. Taka oseba lahko po preteku roka za pritožbo - v razmerju do strank, ki so bile udeležene v upravnem postopku - zahteva obnovo končanega postopka iz navedenega obnovitvenega razloga, ne more pa vložiti pritožbe zoper dokončni akt.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Sekretariat za varstvo okolja in urejanje prostora občine je na podlagi 255. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) dne 17. 2. 1993 izdal sklep, s katerim je ugodil predlogu M.R. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) in dovolil obnovo postopka, ki je bil uveden na podlagi tožnikove priglasitve gradnje garaže za kmetijske stroje in nadstrešnice na zemljišču parc. št. 429/4 in končan z odločbo z dne 14. 4. 1992, in sicer v obsegu, da se v postopek pritegne kot stranka predlagatelj obnove postopka; navedeni sklep zadrži izvršitev navedene odločbe z dne 14. 4. 1992, s katero je bila dovoljena gradnja garaže za kmetijske stroje in nadstrešnice (1. in 2. točka izreka).

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti citiranemu prvostopnemu sklepu. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je prvostopni organ pravilno ugotovil, da bi moral biti M.R. kot mejaš in sosed zemljišča parc. št. 429/4, na katerem naj bi tožnik kot investitor gradil garažo za kmetijske stroje in nadstrešnico, seznanjen z navedenim postopkom in bi v njem moral sodelovati kot stranka. Po mnenju tožene stranke je nesporno, kar priznava tudi tožnik, da predlagatelj obnove v navedenem postopku ni sodeloval. To pa je v skladu z 9. točko 249. člena ZUP zakoniti razlog za obnovo postopka. Po mnenju tožene stranke je prvostopni organ ravnal pravilno in zakonito, ker je ugodil predlogu za obnovo postopka. Pri tem pa je po mnenju tožene stranke treba poudariti, da trditve o tem, naj bi bile v postopku nepravilno uporabljene določbe odloka o prostorsko ureditvenih pogojih, niso stvar, o kateri bi se presojalo ob izdaji prvostopnega sklepa, ampak so to okoliščine, ki jih bo moral prvostopni organ ugotoviti v sami obnovi postopka. S prvostopnim sklepom je moral prvostopni organ ugotoviti le formalne pogoje za dovolitev obnove, kamor pa navedena trditev ne sodi. To je po mnenju tožene stranke sicer pomanjkljivost prvostopnega sklepa, ki pa zaradi navedenih razlogov ni vplivala na njegovo zakonitost. Pritožbeni ugovori ne morejo ovreči zakonitosti prvostopnega sklepa. Prvostopni organ je bil v skladu z 2. odstavkom 260. člena ZUP dolžan zadržati izvršitev odločbe ne glede na njeno pravnomočnost. V tem postopku se ne presoja o krivdi za takšno stanje, lahko pa prizadeta stranka zahteva povrnitev morebitne škode pred pristojnim sodiščem. Glede na navedeno je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti prvostopnemu sklepu.

Tožnik v tožbi navaja, da se M.R. očitno ne strinja z gradnjo garaže in nadstreška iz nagajivosti, ker se kot sorodnika ne razumeta, ter hoče za vsako ceno preprečiti nadaljnjo gradnjo. M.R. je vedel za nameravano gradnjo skoraj eno celo koledarsko leto, pa ni pravočasno po ZUP vložil predloga za obnovo postopka. V sklepu prvostopnega organa in v izpodbijani odločbi ni naveden natančen datum vložitve pritožbe oziroma predloga za obnovo postopka. Zato meni, da bi se upravni organ tudi na ta način rad izognil dejstvu, da je sosed zamudil zakonski rok po ZUP za vložitev predloga za obnovo postopka. Tak predlog bi lahko vložil le v roku 30 dni po pravnomočnosti odločbe o priglasitvi del, to je od 1. do 31.5.1992, glede na to, da so se v času do 1.5.1993 že pričela izvajati pripravljalna dela za gradnjo garaže za kmetijske stroje in nadstreška, M.R. pa je do 1.5.1992 že vedel za nameravano gradnjo. Prvostopni organ je sam prekvalificiral pritožbo M.R. v predlog za obnovo postopka, kar pa je kršitev upravnega postopka. Poleg tega pa iz pritožbe ne izhaja, da se pritožitelj pritožuje zato, ker ni bil udeležen v upravnem postopku kot stranka. Ta obnovitveni razlog navaja upravni organ sam. Pritožitelj se pritožuje zaradi tega, ker pristojni organ v postopku ni upošteval vseh predpisov. Pritožba in tudi predlog za obnovo postopka tega razloga ne poznata. Pravilna uporaba predpisov je dolžnost organa, ki vodi postopek, ne pa strank. Pristojni organ je pred izdajo odločbe o priglasitvi del opravil ogled in sestavil skico, ki je sestavni del odločbe. Podana je domneva, da je uporabil pravilne predpise. Če bi menil, da je udeležba mejaša - pritožitelja potrebna, bi terjal tudi njegovo udeležbo. Prvostopni sklep je torej izdan brez predloga stranke, saj predloga za obnovo upravnega postopka niti ni bilo. Upravni organ je odločil o nečem, kar sploh ni bilo predlagano. Takšen sklep je potrebno odpraviti. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča sta pravilni odločitvi prvostopnega organa in tožene stranke v prvostopni in izpodbijani odločbi, saj imata podlago v določbah 9. točke 249. člena, 1. odstavka 257. člena in 2. odstavka 260. člena ZUP. Po teh določbah: se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), obnovi, če osebi, ki bi bila morala biti udeležena v postopku kot stranka, ni bila dana možnost udeležbe (9. točka 249. člena); če pristojni organ ne zavrže ali ne zavrne predloga za obnovo po 256. člena tega zakona, izda sklep, da se obnova dovoljuje, in določi v katerem obsegu naj se postopek obnovi. Prejšnja dejanja v postopku, na katera ne vplivajo obnovitveni razlogi, se ne ponovijo (1. odstavek 257. člena); sklep, s katerim se dovoli obnova postopka, zadrži izvršitev odločbe, glede katere je obnova dovoljena (2. odstavek 260. člena). Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe v zvezi s tem dala pravilne razloge, ki jih sodišče ne ponavlja.

Tožbeni ugovor, da predloga za obnovo ni bilo in da je bil prvostopni sklep izdan brez predloga M.R., saj je le-ta vložil pritožbo proti navedeni odločbi z dne 14.4.1992, nima podlage v predloženih upravnih spisih. Res je M.R. dne 9.2.1993 poslal prvostopnemu organu vlogo, ki jo je označil kot "pritožbo" proti navedeni odločbi z dne 14.4.1992. Iz vsebine te vloge pa smiselno izhaja, da gre dejansko za predlog za obnovo postopka po citirani 9. točki 249. člena ZUP. Prvostopni organ je po presoji sodišča pravilno ocenil, glede na vsebino vloge navedenega predlagatelja, da gre za predlog za obnovo postopka po 9. točki 249. člena ZUP in ne za "pritožbo" proti navedeni odločbi. Citirani obnovitveni razlog po 9. točki 249. člena ZUP je namreč podan, če organ, ki je vodil upravni postopek, ni vključil v ta postopek osebe (v konkretnem primeru soseda), ki je imela pravico udeleževati se upravnega postopka kot stranka. Taka oseba lahko po preteku roka za pritožbo - v razmerju do strank, ki so bile udeležene v upravnem postopku - zahteva obnovo končanega postopka iz navedenega obnovitvenega razloga, ne more pa vložiti pritožbe zoper dokončni akt. Sicer pa sam tožnik v tožbi označuje navedeno vlogo M.R. kot predlog za obnovo postopka in trdi, da je zamujen rok za vložitev tega predloga. Vendar tožnik s takim ugovorom v tem upravnem sporu ne more uspeti. Ne le, da pomeni, glede na tožnikove pritožbene navedbe, tak ugovor novoto, saj tega tožnik v pritožbi ni uveljavljal, sodišče opozarja na določbo 5. točke 1. odstavka 252. člena ZUP. Po tej določbi: lahko stranka predlaga obnovo postopka v enem mesecu, in sicer v primeru iz 9. točke 249. člena ZUP od dneva, ko ji je bila odločba vročena. Med predloženimi upravnimi spisi pa ni dokaza, da bi bila odločba z dne 14.4.1992 vročena prizadeti stranki. Prizadeta stranka v svoji vlogi z dne 9.2.1993 navaja le, naj bi prejela kopijo navedene odločbe dne 29.1.1993 v prostorih prvostopnega organa.

Glede na navedeno so neupoštevne tožnikove tožbene navedbe.

Zato je sodišče zavrnilo tožbo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).