Jedro

Pogodba je izpodbojna, če so bile pri njeni sklenitvi napake glede volje strank.

Ob ugotovitvi, da je tožnica razumna oseba, ki je sposobna pomagati tudi drugim (gre za ugotovitve, ki jih je napravilo prvostopenjsko sodišče na podlagi neposrednega vtisa, ki ga je dobilo ob zaslišanju), je logično prepričljiv zaključek, da je tožnica dolžna ravnati s potrebno skrbnostjo v pravnem prometu. Pritožba zatrjuje, da je bila tožnica prevarana, pri prevari pa opravičljivost zmote ni odločilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek na razveljavitev kreditne pogodbe sklenjene med pravdnima strankama 27.11.2007 (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.675,75 EUR, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Napada zaključek sodišča, da naj ne bi ravnala s potrebno skrbnostjo pri sklepanju kreditne pogodbe. Navaja, da ves čas postopka trdi, da je bila prevarana, zato opravičljivost zmote ni odločilna. Bila je prevarana z obljubo in zagotovilom, da bo po podpisu pogodbe prejela posojilo. Utemeljeno je zato pričakovala prejem denarja. Nepopolno je sodišče ugotovilo dejansko stanje, ker ni izvedlo s strani tožeče stranke predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca računovodske stroke. Sodišče tudi ni dokazno ocenilo izpovedbe priče M. C. Iz njegove izpovedbe izhaja, da je ob sklepanju pogodbe zavestno kršil njegove obveznosti, ki jih je imel do pooblastitelja. Podpisal je potrdilo o izročitvi oziroma prevzemu vozila, čeprav je vedel, da to ne drži. Gre za pomembno dejstvo, saj v primeru, če potrdila ne bi bilo, družba A., d.o.o. kredita ne bi smela prenakazati prodajalcu, za tožečo stranko pa škodne posledice prevare ne bi nastopile. Iz vsebine dokazov izhaja nasprotno, kot je ugotovilo sodišče, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz vsebine dokazov izhaja, da je tožena stranka oziroma njen pooblaščenec s svojim ravnanjem omogočil, da je do prevare dejansko lahko prišlo. Pooblaščenec tožene stranke bi vsaj moral in mogel vedeti za prevaro, saj je tak način sklepanja pogodbe brez fizične izročitve vozila izjemen, nenavadno je, da vozilo višjega srednjega razreda kupuje upokojenka s pokojnino 330,00 EUR brez vozniškega izpita.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna. Sodišče je navedlo tudi vse razloge, ki tako odločitev utemeljujejo. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju na razloge prvostopenjske sodbe sklicuje, glede na pritožbene navedbe pa še navaja: Tožeča stranka s tožbo izpodbija pogodbo, ki jo je sklenila s toženo stranko 27.11.2007. Kdaj je pogodba izpodbojna, določa Obligacijski zakonik (1) v 94. členu. Med ostalim je pogodba izpodbojna, če so bile pri njeni sklenitvi napake glede volje strank. Obligacijski zakonik v členih 45. do 50. našteva napake volje in med njimi sta našteti tudi bistvena zmota (45. člen) in prevara (49. člen). Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilno, ko je presojalo ali je bila tožeča stranka pri sklepanju kreditne pogodbe v bistveni zmoti ter presojala utemeljenost njenih navedb tudi glede prevare. Obsežni razlogi prvostopenjske sodbe v točki 6 podajajo odgovor na to, zakaj je sodišče zaključilo, da tožnica ni bila v bistveni zmoti, če pa je že bila v zmoti (nebistveni) pa zmote ne more uveljavljati, saj ni ravnala s potrebno skrbnostjo v prometu. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključke prvostopenjskega sodišča, ki jih je napravilo glede skrbnosti tožnice pri sklepanju pravnega posla. Ob ugotovitvi, da je tožnica razumna oseba, ki je sposobna pomagati tudi drugim (gre za ugotovitve, ki jih je napravilo prvostopenjsko sodišče na podlagi neposrednega vtisa, ki ga je dobilo ob zaslišanju), je logično prepričljiv zaključek, da je tožnica dolžna ravnati s potrebno skrbnostjo v pravnem prometu. Pritožba zatrjuje, da je bila tožnica prevarana, pri prevari pa opravičljivost zmote ni odločilna.

Razlogi, ki se nanašajo na presojo utemeljenosti tožničinih navedb glede prevare, izhajajo iz točke 7 obrazložitve prvostopenjske sodbe. Iz ugotovitev sodišča izhaja, da je sodišče prve stopnje sicer dopustilo možnost, da je bila tožeča stranka prevarana s strani S. T., ni pa tožeča stranka uspela prepričati sodišča, da je tožena stranka oziroma zanjo M. C. za prevaro vedela ali bi morala vedeti. Na podlagi obsežnega dokaznega postopka (dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je obsežna in celovita, je logična in prepričljiva, pritožbeno sodišče pa vanjo nima nobenega dvoma), je sodišče zaključilo, da tožeči stranki njenih trditev, da naj bi tožena stranka za prevaro vedela ali morala vedeti, ni uspelo izkazati. Tega ni mogoče zaključiti ne iz izpovedbe priče M. C. (neutemeljen je pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče njegove izpovedbe ni dokazno presojalo, saj nasprotno izhaja iz drugega odstavka na strani 6 obrazložitve sodbe), niti iz izpovedi zaslišanih prič, kot tudi ne iz listinskih dokazov v spisu. Tožeča stranka v pritožbi sicer zatrjuje, da bi pooblaščenec, če bi ravnal s profesionalno skrbnostjo, za prevaro moral in mogel vedeti, ter da je s svojim ravnanjem omogočil, da je do prevare lahko prišlo. Prvostopenjsko sodišče je verjelo priči C., da ne ve, kdo je prinesel prometno dovoljenje, saj si tega ni mogel zapomniti zaradi velikega števila strank, s katerimi ima opraviti (kar je življenjsko logično). Priča je izpovedal tudi, da je posumil, da nekaj ni v redu šele, ko je tožeča stranka čez nekaj dni prišla v poslovalnico in ga spraševala, kdaj dobi denar. Z umestitvijo izpovedbe priče C. v mozaik celotne dokazne ocene, upoštevaje izpovedbe ostalih prič (predvsem S. T.), pa je zaključek, ki ga je napravilo prvostopenjsko sodišče, da tožena stranka ni vedela ali ni mogla vedeti za prevaro, logičen in življenjsko sprejemljiv.

Pritožbene trditve o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju (ker sodišče ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke) so neutemeljene. Tožeča stranka je želela z izvedencem ocenjevati posredovane dokazne listine. Sodišče prve stopnje je izvedbo dokaza zavrnilo, saj je samo dokazno ocenilo listine in za oceno ni potrebovalo pomoči strokovnjaka. Verodostojnost izpovedbe prič je prav tako ocenilo sodišče v okviru dokazne ocene, vse to pa je tudi podrobno obrazložilo v točki 5 sodbe. Zatrjevana kršitev tako ni podana.

Pritožbena navedba, da je sum vzbujajoče dejstvo, da vozilo višjega srednjega razreda kupuje upokojenka z mesečno pokojnino 330,00 EUR in brez vozniškega izpita, zaključkov prvostopenjskega sodišča ne more omajati. Velikost vozila in upokojenski status sama po sebi ne narekujeta zaključka, da gre za sum prevare. Tudi dejstvo, da vozilo kupuje nekdo brez vozniškega izpita.

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da naj bi sodišče storilo kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (2), ker naj bi sodišče iz vsebine dokazov ugotovilo nasprotno, kar iz dokazov dejansko izhaja. Kot je že obrazložilo pritožbeno sodišče, je ocenilo dokazno oceno prvostopenjskega sodišča za celovito in sklenjeno ter logično prepričljivo. Zaključki, ki jih je napravilo prvostopenjsko sodišče pa iz dokazov, ki jih je prvostopenjsko sodišče izvedlo tudi izhajajo.

Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako tudi tisti ne, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato potrebno pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Uradni list RS, št. 97/2007 – UPB-1, v nadaljevanju OZ.

(2) Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3, v nadaljevanju ZPP.