Jedro

Ni podlage za stališče sodišča prve stopnje, da je sporno zemljišče šteti kot komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče le, če se v celoti nahaja v 60 m pasu ob javni dovozni poti. Posamezni deli zemljiške parcele ne morejo imeti različnega pravnega položaja ne glede stvarnih pravic ne glede kategorije oziroma pravnega statusa zemljišča.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba (1. točka izreka sodbe in sklepa) se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba tožene stranke z dne 6.4.2006, odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v izreku pod točko 1 na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 6.4.2006, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, z dne 29.9.2005. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ zavrnil zahtevo A.A., B.B. in C.C. za denacionalizacijo podržavljenega zemljišča s parc. št. 712 - travnik v izmeri 5576 m2, k.o. .... V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi v obrazložitvi njene odločbe ter se sklicuje na 2. odstavek 67. člena ZUS. Sodišče prve stopnje navaja, da je zmotno stališče tožnikov, da je treba celotno navedeno zemljišče obravnavati kot komunalno opremljeno stavbno zemljišče. Status zemljišča ob podržavljenju je namreč eno, dejanske okoliščine, ki so pomembne za vrednotenje zemljišča pa drugo. Med te okoliščine sodi tudi stopnja komunalne opremljenosti stavbnega zemljišča, ki se ugotavlja in presoja po določbah Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92 in 26/00, v nadaljevanju Navodilo). Dejanska izhodišča, ki so bila podlaga za končno cenitveno poročilo, uporabljeno pri odločanju obeh upravnih organov, so po presoji sodišča pravilna. Pravilna pa je tudi uporaba 11. člena Navodila, saj je med drugim skladna z dosedanjo upravno-sodno prakso tako upravnega kot vrhovnega sodišča, ki temelji na pravnih stališčih, ki jih je zavzelo ustavno sodišče v odločbi, št. U-I-42/93 z dne 15.12.1994 (Uradni lista RS, št. 3/95), v kateri se je dotaknilo tudi skladnosti Navodila. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v 4. točki obrazložitve te odločbe med drugim navedlo, da različna dejanska stanja podržavljenih stavbnih zemljišč (zazidana, nezazidana, komunalno opremljena ali komunalno neopremljena) opravičujejo različno odškodnino.

Tožnika A.A. in C.C. po vsebini izpodbijata prvo točko izreka sodbe in sklepa zaradi pritožbenih razlogov iz 1. in 2. točke 1. odstavka 72. člena ZUS. Predlagata, da pritožbeno sodišče opravi glavno obravnavo in ugodi tožbenemu zahtevku. Navajata, da se ne strinjata z odločitvijo in razlogi izpodbijane sodbe, saj temeljijo na noveliranem protiustavnem Navodilu in pravno nesprejemljivem sklicevanju na pravne podlage za to v Zakonu o denacionalizaciji (ZDen). Po desetih letih veljave ZDen z novelo Navodila iz leta 2000 ni bilo dopustno spreminjati pogojev denacionalizacije glede odškodnine na slabše. Zato se na nedopustni način posega v ustavno pravico obeh tožnikov iz 14. člena Ustave Republike Slovenije. Ne glede na zakonitost in ustavnost noveliranega Navodila pa so dejanske in pravne ugotovitve in s tem povezane odločitve v upravnem postopku tožene stranke in prvostopenjskega upravnega organa nepravilne in nezakonite. Ugotovitev, da gre za nezazidano gradbeno zemljišče je točna, ni pa pravilna ugotovitev, da gre le za delno komunalno opremljeno zemljišče v izmeri 2100 m2 sedanjih parcel št. 712/2, 3 in 4 k.o. .... Zemljišče je imelo neposreden dostop na V. cesto, kar ni sporno, kot tudi ni sporno, da je šlo za nezazidano stavbno zemljišče v mestnem okolišu L. cca 2 km oddaljeno od najožjega središča mesta. Sama dostopnost do javne ceste v mestu je ne glede na z Navodilom predpisan 60-metrski pas podana. Pas je določila s šolskim ravnilom uradnica prvostopenjskega upravnega organa, čemur je sledila cenilka, ki jo je postavil upravni organ.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna uporaba določbe 3. odstavka 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, ki je bilo izdano na podlagi 85. člena ZDen. Po navedeni določbi Navodila se šteje, da je bilo zemljišče možno komunalno opremiti brez večjih stroškov, če so se zemljišča nahajala v 60 m pasu ob javni dovozni poti, ki je bila priključena na javno cestno omrežje, če so bila oddaljena do 100 m od javnega vodovoda ali od priključka za oskrbo s pitno vodo ter do 200 m od možnega priključka na nizkonapetostno električno omrežje. Če so izpolnjeni vsi navedeni pogoji, pri čemer je za presojo relevantno stanje ob podržavljenju, se zemljišče ovrednoti kot nezazidano stavbno zemljišče. Po presoji pritožbenega sodišča je za pravno domnevo iz navedene določbe Navodila dovolj, da se v 60 m pasu ob javni dovozni poti nahaja katerikoli del zemljišča. Ta pogoj je treba povezati s pogojem, da ima zemljišče priključek na javno cestno omrežje. Pri tem zadošča, da je tak priključek en sam. Glede na navedeno in glede na to, da je parcela osnovna enota zemljiškega katastra (7. člen Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot, Uradni list RS, št. 52/00) po presoji pritožbenega sodišča ni podlage za stališče sodišča prve stopnje, da je sporno zemljišče šteti kot komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče le, če se v celoti nahaja v 60 m pasu ob javni dovozni poti. Posamezni deli zemljiške parcele ne morejo imeti različnega pravnega položaja ne glede stvarnih pravic ne glede kategorije oziroma pravnega statusa zemljišča. Enako stališče je Vrhovno sodišče RS že sprejelo v svojih sodbah (opr. št. I Up 1056/2005-4, II Ips 521/2004).

Ker je glede na navedeno podan uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 3. odstavka 80. člena ZUS-1 pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbi na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek, v katerem je vezana na pravno mnenje pritožbenega sodišča (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Ker je bila pritožba tožnikov vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnavalo pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 kot pritožbo po tem zakonu.