Jedro

Naloga sodišča v postopku izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj je, da ugotovi, v katerem delu je sklenjen pravni posel brez učinka ter v nadaljevanju dopusti izvršbo na tiste predmete, ki so s tem pravnim poslom zajeti (n.pr. nepremičnine). Naloga sodišča v pravdnem postopku ni ugotavljanje vrednosti teh predmetov glede na dolgovani znesek. Te omejitve so prihranjene za nadaljnji izvršilni postopek. Drži, da je izvršilno sodišče vezano na izvršilni naslov (načelo formalne legalitete), vendar zgolj dejstvo, da so v njem navedene vse nepremičnine, še ne pomeni, da bo izvršba tudi tekla na vse nepremičnine. ZIZ ima namreč določene varovalke, ki omejujejo izvršbo (34. člen ZIZ), predvsem v delu, ki se nanaša na nepremičnine, ki predstavljajo dom dolžnikov (169. člen ZIZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je pogodba o preužitku opr. št. SV 627/19 z dne 9.8.2019, s katero je A. A. tožencu izročil v last in posest nepremičnine k.o. B. parc. št. 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14 in 15 ter ½ nepremičnin k.o. B. parc. št. 16 in 17 in s katero je C. C. izročila v last in posest ½ nepremičnin k.o. B. parc. št. 16 in 17, brez učinka do prvega tožnika do višine njegove terjatve v znesku 4.341,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.4.2020 dalje do plačila in do druge tožnice v višini njene terjatve v znesku 3.104,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.4.2020 dalje do plačila, zmanjšane za delna poplačila terjatve, izvršena na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici I 176/2020 z dne 8.7.2020 (I. točka izreka). Tožencu je naložilo, da je dolžan dopustiti tožnikoma do višine svojih terjatev, zmanjšane za delna poplačila terjatve, izvršena na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici I 176/2020 z dne 8.7.2020, poplačati svoji terjatvi in sicer s prodajo nepremičnin k.o. B. parc. št.1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16 in 17 4 (II. točka izreka). V presežku je zavrnilo zahtevek druge tožnice za že poravnana delna plačila (III. točka izreka) in tožencu naložilo povrniti tožnikom pravdne stroške v znesku 2.271,23 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Glede neplačevitosti dolžnikov pritožba izpostavlja, da prihaja do poplačila na podlagi izvršilnega postopka na pokojnino dolžnikov, tako da o popolni neplačevitosti dolžnikov ni mogoče govoriti. Bistven pogoj za uveljavljanje izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj je neplačevitost dolžnika, ki mora biti objektivna oz. je podana, ko dolžnikovo premoženje ne zadostuje za poplačilo upnika. Opozarja na stališče sodne prakse, iz katerega izhaja, da v kolikor obstaja možnost, da lahko upnik uspe s poplačilom na kakršen koli drug način, tudi s težavami, pogoji za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj niso podani. Nadalje podaja ugovor testa sorazmernosti. Opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ključnega dejstva in sicer, da bi se skladno z načelom sorazmernosti poplačilo terjatve dolžnikov lahko doseglo tudi s tem, da se najemnina, ki jo trenutno prejema toženec za določena zemljišča, do poplačila terjatve tožnikov v celoti nakazuje na njihov račun. Sodišču prve stopnje očita, da je popolnoma zanemarilo test sorazmernosti, ko je odločilo, da se naj izvrši prodaja vseh navedenih nepremičnin, dokler poplačilo terjatev tožnikov ne bo doseženo. Glede na dejstvo, da izvršilno sodišče ne bo imelo možnosti posegati v sodno odločitev pravdnega sodišča, bo izvršilno sodišče poseglo na vse nepremičnine last toženca. Ker sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni izvedlo testa sorazmernosti in omejilo izvršbe na posamezne nepremičnine, je bistveno kršilo določbe postopka (339. člen ZPP), saj je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožba posebej izpostavlja, da je s tem, ko je v izreku zajelo vse nepremičnine, zajelo tudi tisto nepremičnino, ki predstavlja dom toženca in njegovih staršev, in s tem ni več mogoče preprečiti izvršbe na le-to. Glede na navedeno predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi njegovi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Priglaša stroške.

3. Tožnika sta odgovorila na pritožbo in se zavzemata za njeno zavrnitev. Priglašata stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ki je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev.

6. V obravnavani zadevi tožnika kot upnika toženčevih staršev kot dolžnikov izpodbijata pravna dejanja le-teh, in sicer sklenitev pogodbe o preužitku, s katero sta vse svoje nepremičnine prepustila tožencu v zameno za preživljanje, s čimer sta se po mnenju tožnikov izognila plačilu dolga, ki ga imata do njiju. Dolžnika dolgujeta tožnikoma stroške pravdnega postopka, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Mariboru in je bil končan s sodbo III P 559/2017 dne 26.3.2019, ki je postala pravnomočna 19.2.2020, ko jo je Višje sodišča v Mariboru s sodbo I Cp 876/2019 potrdilo. Izpodbijana pogodba o preužitku je bila sklenjena 9.8.2019. 7. Vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, lahko tudi ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov (prvi odstavek 255. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Šteje se, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve (drugi odstavek 255 člena OZ). OZ torej določa dva pogoja potrebna za utemeljenost tožbe na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, in sicer zapadlost terjatve in neplačevitost. Terjatev mora biti zapadla, ne glede na to, kdaj je nastala, neplačevitost pa mora biti objektivna, oziroma mora biti izkazano, da dolžnikovo premoženje ne zadošča za poplačilo upnika. Če upnik lahko uspe s poplačilom na kakršenkoli drug način, tudi s težavami, pogoji za izpodbijanje niso podani.1 Upnik je tisti, ki mora dokazati dolžnikovo neplačevitost. Pri tem pride kot dokaz objektivne neplačevitosti v poštev predvsem dejstvo, da je bila delno ali v celoti neuspešna izvršba denarne terjatve na dolžnikovo premoženje.2

8. Tožnika sta po oceni sodišča prve stopnje zadostila temu dokaznemu bremenu s tem, ko sta izkazala, da sta zoper dolžnika vložila predlog za izvršbo, v izvršilnem postopku pa se je izkazalo, da dolžnika nimata rubljivih predmetov in da je edino izvršilno sredstvo izvršba na pokojnino, s katerim pa je možnost poplačila terjatve tožnikov resno ogrožena. Dolžnika prejemata namreč nizki pokojnini, zato je rubljiv zgolj manjši znesek. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je le-ta v letu 2021 znašal za oba dolžnika skupaj 156,62 EUR, poplačani znesek pa ne zadostuje niti za pokritje nateklih letnih zakonskih zamudnih obresti (ki so samo za terjatev druge tožnice znašale 248,00 EUR). Takim ugotovitvam sodišča prve stopnje pritožba ne nasprotuje, prav tako ne ponudi nobenega dokaza, ki bi dokazoval nasprotno. Iz navedenega je razvidno, da je tekoča izvršba neučinkovita in resno ogroža tožnikovo možnost za poplačilo. Poplačila terjatve praktično ni in prav tako ni izgledov, da bo terjatev v doglednem času poplačana. Tožnika druge možnosti za poplačilo svoje terjatve, kot sta se je poslužila z izvršbo, nimata. Ni pa jima mogoče tudi očitati, da obstaja kakšna možnost, da bi uspela s poplačilom na kakršen koli drug način.

9. Da bi bilo možno poplačilo z oddajanjem nepremičnin v najem, niso ne dolžnika ne toženec nikoli predlagali, tudi ne v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi s tem dobili sredstva za poplačilo, pa bi moral zatrjevati in dokazovati toženec tekom postopka, kot bi tudi sicer lahko že zdavnaj oddal nepremičnine v najem in poplačal terjatev tožnikov, v kolikor bi bil iz njegove strani podan interes. Toženec bi torej lahko uspel zoper dokaz tožnikov po neplačevitosti z dokazom, da imata dolžnika dovolj sredstev za poplačilo terjatve tožnikov, česar pa ni zatrjeval (7. in 212. člen ZPP).3 V kolikor dejansko obstajajo sredstva oziroma možnosti za poplačilo, bi jih toženec moral navesti. O dajanju nepremičnin v najem sta na obravnavi izpovedala sicer dolžnika (l. št. 24 zvočnega prepisa zaslišanja z dne 27.10.2021), njuna izpovedba pa v skladu z že citiranimi določili ZPP ne more nadomestiti trditvene podlage toženca. Brez izrecnih trditev toženca v zvezi s tem, sodišče prve stopnje izpovedbe dolžnikov v zvezi z najemnino ni smelo upoštevati. Glede na to navedbe o oddajanju nepremičnin v najem v pritožbi predstavljajo pritožbeno novoto, ki ni dovoljena (337. člen ZPP). Tako tožnika drugega sredstva kot izvršbo na nepremičnino v obravnavanem primeru nimata. Zgolj dejstvo, da se v že danem izvršilnem postopku poplačujejo obresti od dolgovanega zneska, pa ne zadostuje za to, da pogoj neplačevitosti dolžnikov ne bi bil podan.

10. V zvezi z obširnim pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje popolnoma zanemarilo test sorazmernosti, ko je odločilo, da se naj izvrši prodaja vseh navedenih nepremičnin, dokler poplačilo terjatev tožnikov ne bo doseženo, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je le-ta neutemeljen. Test sorazmernosti v taki obliki, kot ga navaja toženec v pritožbi oziroma katerega cilj zasleduje, ni stvar pravdnega postopka. Naloga sodišča v postopku izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj je, da ugotovi, v katerem delu je sklenjen pravni posel brez učinka ter v nadaljevanju dopusti izvršbo na tiste predmete, ki so s tem pravnim poslom zajeti (n.pr. nepremičnine). Naloga sodišča v pravdnem postopku ni ugotavljanje vrednosti teh predmetov glede na dolgovani znesek. Te omejitve so prihranjene za nadaljnji izvršilni postopek. Drži, da je izvršilno sodišče vezano na izvršilni naslov (načelo formalne legalitete), vendar zgolj dejstvo, da so v njem navedene vse nepremičnine, še ne pomeni, da bo izvršba tudi tekla na vse nepremičnine. Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ima namreč določene varovalke, ki omejujejo izvršbo (34. člen ZIZ), predvsem v delu, ki se nanaša na nepremičnine, ki predstavljajo dom dolžnikov (169. člen ZIZ).

11. Načelo sorazmernosti in primer Vaskrsić, na katerega se sklicuje toženec, ne utemeljujeta posplošenega zaključka, da bi bila v vseh primerih izključena izvršba na nepremičnino zaradi izterjave relativno nizke terjatve, saj je potrebno upoštevati okoliščine in posebnosti vsakega konkretnega primera. Če namreč upnik ugotovi, da do poplačila terjatve ne bo prišel drugače, kot z izvršbo na nepremičnino, mu pravnega varstva ni mogoče odreči. V primeru, ko se izterjuje nizek dolg pa je od dolžnika realno pričakovati, da bo poskrbel za to, da zaradi tega ne bo izgubil nepremičnine, torej da bo, ali terjatev plačal, ali pa izkoristil eno izmed možnosti, ki jih ponuja veljavna zakonodaja v skladu s 169. členom ZIZ.

12. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP).

13. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tudi tožnika krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, ker njun odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 2. knjiga str. 253 – 255. 2 VSL sodba II Cp 700/2013 z dne 15.01.2014. 3 VSL Sodba II Cp 2409/2019 z dne 18.6.2020.