Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSM Sodba I Cpg 290/2019

ECLI:SI:VSMB:2019:I.CPG.290.2019 Gospodarski oddelek

izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj neodplačno pravno dejanje obstoj insolventnosti trditveno in dokazno breme
Višje sodišče v Mariboru
14. november 2019
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Insolventnost stečajnega dolžnika, v trenutku, ko ta opravi dejanje, ki je kasneje predmet izpodbijanja je torej posebna in samostojna predpostavka za uspešnost izpodbojnega zahtevka po določilih ZFPPIPP. To velja tudi za neodplačna pravna dejanja, za katera je sicer v drugem odstavku 271. člena ZFPPIPP določeno, da so izpodbojna ne glede na to, ali je izpolnjen pogoj iz 2. točke prvega odstavka tega člena (t.i. subjektivni pogoj insolventnosti).

Trditveno in dokazno breme glede obstoja insolventnosti v času sklepanja izpodbojnega pravnega posla je torej na tožeči stranki.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu (točka I in II izreka) in v stroškovnem izreku (točka V in VI izreka) spremeni tako, da sedaj glasi: „Tožbeni zahtevek, da se v razmerju med pravdnima strankama razveljavijo učinki razpolagalnega posla (zemljiškoknjižnega dovolila) v darilni pogodbi z dne 25. 2. 2010, ki sta jo v notarskem zapisu opr. št. SV 129/10 sklenili tožeča stranka V.L. in tožena stranka V.T.L., po kateri je tožeča stranka podarila toženi stranki solastni delež do 1/2 celote nepremičnin ID znak ...-83/2-0, ...-83/8-0 in ...-83/14-0 in v navedenem obsegu dovolila vpis v zemljiško knjigo lastninske pravice pri teh nepremičninah v korist in na ime tožene stranke, ter da se ugotovi, da je pri teh nepremičninah opravljen vpis lastninske pravice v korist tožene stranke neveljaven in da se zaradi vzpostavitve stanja zemljiškoknjižnih vpisov kot je bilo pred vknjižbo lastninske pravice v korist tožene stranke na podlagi knjižbenega dovoljenja v darilni pogodbi pri toženi stranki solastnem deležu do 1/2 celote nepremičnin ID znak ...-83/2-0, ...-83/8-0 in ...-83/14-0 dovoli izbris lastninske pravice vpisane v korist tožene stranke in ponovna vknjižba lastninske pravice v korist tožeče stranke do 1/2 celote, se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 3.046,95 EUR v roku 15 dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v skupnem znesku 1.958,83 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka:

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v razmerju med pravdnima strankama razveljavilo učinke razpolagalnega posla (zemljiškoknjižnega dovolila) v darilni pogodbi 25. 2. 2010, sklenjeni v notarskem zapisu opr. št. SV 129/10, s katero je tožeča stranka podarila toženi stranki solastni delež do 1/2 celote nepremičnin ID znak ...-83/2-0, ...-83/8-0 in ...-83/14-0 in v navedenem obsegu dovolila vpis v zemljiško knjigo lastninske pravice pri teh nepremičninah v korist in na ime tožene stranke, ter ugotovilo, da je pri teh nepremičninah opravljen vpis lastninske pravice v korist tožene stranke neveljaven (točka I izreka). Zaradi vzpostavitve stanja zemljiškoknjižnih vpisov kot je bilo pred vknjižbo lastninske pravice v korist tožene stranke, je pri toženi stranki solastnem deležu do 1/2 celote prej navedenih nepremičnin dovolilo izbris lastninske pravice vpisane v korist tožene stranke in ponovno vknjižbo lastninske pravice v korist tožeče stranke do 1/2 celote (točka II izreka). Tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki izročiti nepremičnine proste oseb in stvari je zavrnilo (točka III izreka). Prav tako je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala razveljavitev učinkov zavezovalnega pravnega posla, t.j. notarskega zapisa darilne pogodbe opr. št. SV 129/10 z dne 25. 2. 2010 (točka IV izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 5.396,00 EUR stroškov pravdnega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude in hkrati odločilo, da tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka (točki V in VI izreka).

2. Zoper obsodilni del sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožena stranka s predlogom, da se pritožbi ugodi in primarno izpodbijana sodba spremeni ter tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka. Dne 19. 9. 2017 je tožena stranka vložila še dopolnitev pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki na pritožbo ni odgovorila.

4. Sodišče druge stopnje je s sodbo in sklepom I Cpg 230/2017 z dne 16. 11. 2017 pritožbo tožene stranke z dne 27. 2. 2017 zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem (I. in II. točka izreka) in stroškovnem delu (V. in VI točka izreka) potrdilo ter odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (I. in III. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje). Dopolnitev pritožbe z dne 19. 9. 2017 je kot prepozno zavrglo (II. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje).

5. Tožena stranka je zoper odločitev sodišča druge stopnje vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. II Ips 230/2018 z dne 3. 10. 2019 ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje v I. in III. točki izreka razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Odločitev o revizijskih stroških je pridržalo za končno odločbo.

6. Predmet odločanja je torej (ponovno) pritožba tožene stranke zoper sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 717/2014 z dne 12. 1. 2017. Pritožbene navedbe:

7. V pritožbi, ki jo vlaga po svojem pooblaščencu, tožena stranka navaja, da je izrek sodbe nepravilen, ker je stvarnopravni tožbeni zahtevek v II. točki izreka sodbe oblikovan v nasprotju z zahtevami iz 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1); manjka namreč ugotovitev neveljavnosti obstoječe vknjižbe.

Glede spremembe tožbe in s tem v zvezi pravočasnosti izpodbojne tožbe glede na določbo prvega odstavka 227. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) navaja, da v primerjavi s tožbenim zahtevkom postavljenim v tožbi 9. 5. 2014, zahtevek kot ga je tožeča stranka (pre)oblikovala z vlogo 17. 11. 2016 nedvomno predstavlja spremembo tožbe, ki ji je tožena stranka izrecno nasprotovala. Sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko takšnega procesnega dejanja tožeče stranke ni štelo za spremembo tožbe in s tem, ko o njej ni odločilo z ustreznim procesnim sklepom, zagrešilo relativno bistveno kršitev 185. člena ZPP, ki jo je tožena stranka skladno z določbo 286.b člena ZPP pravočasno grajala že na naroku 12. 1. 2017 in ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Ker ni bilo procesnih pogojev za odločitev o spremenjenem tožbenem zahtevku, je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo prekoračilo tožbeni zahtevek, prav tako do zaključka glavne obravnave sploh ni bilo jasno, o katerem tožbenem zahtevku teče pravda, kar oboje predstavlja kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Z vlogo 17. 11. 2016 postavljen tožbeni zahtevek je glede na določilo prvega odstavka 227. člena ZFPPIPP tudi prepozen in bi ga sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava moralo zavreči oziroma zavrniti.

V nadaljevanju pritožbe tožena stranka navaja, da je ves čas postopka tožečo stranko in sodišče opozarjala na materialnopravno nesklepčnost tožbenega zahtevka iz tožbe 9. 5. 2014 in naroka 19. 11. 2015. Tožeča stranka je kljub temu vztrajala pri svojem zahtevku in pripombe tožene stranke označevala za teoretiziranje o tem, kakšen naj bo pravilni zahtevek. Sodišče prve stopnje je nato, ko je videlo, da tožeča stranka sama tožbenega zahtevka ne bo spremenila, le-to pod krinko odločbe VS RS II Ip 172/2016 opozorilo in jo poučilo, kako naj svoj tožbeni zahtevek pravilno oblikuje. Sodišče prve stopnje je na ta način prekoračilo meje materialnega procesnega vodstva in v škodo tožene stranke porušilo procesno ravnovesje in prekršilo pravilo o enakosti orožij, kar predstavlja tako kršitev 285. člena ZPP, kot tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic1 in pravice do poštenega sojenja2. Sodišče prve stopnje je zanemarilo stališče procesne teorije, da je pri materialnem procesnem vodstvu sodišča glede oblikovanja tožbenega zahtevka potrebna posebna previdnost, da je stopnjo pomoči sodišča potrebno prilagoditi dejstvu, da ima tožeča stranka kvalificiranega pooblaščenca in da skladno z ustaljeno in enotno sodno prakso sodišče ne rabi izvajati materialnega procesnega vodstva, če že nasprotna stranka opozori na pomanjkljivosti.

Glede ugotavljanja obstoja insolventnosti tožeče stranke v času sklenitve izpodbijanega pravnega posla, kot predpostavke za uspešno izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika po ZFPPIPP, tožena stranka meni, da je ugotovitev sodišča, da naj bi v času sklepanja darilne pogodbe obstajala insolventnost tožeče stranke, obremenjena s kršitvijo določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V točkah 25 in 26 obrazložitve sodbe sodišče prve stopnje navaja dejstva, ki jih je razbralo iz listin (sklep o izvršbi in listine stečajnega postopka), da naj bi bila tožeča stranka v relevantnem času zadolžena kot solidarni porok po pogodbi o dolgoročnem kreditu za znesek 300.000,00 EUR, od česar naj bi ostalo neplačanih 296.455,33 EUR. Tožeča stranka nikoli ni postavila trditev, da je bila v času sklepanja darilne pogodbe dolžnica iz naslova poroštvene pogodbe za terjatev v višini 300.000,00 EUR in da je ta terjatev zapadla. Brezpredmetno je, da tožena stranka ni zatrjevala, da tožeča stranka ni imela neplačanih dolgov ob sklepanju darilne pogodbe. Tega ni rabila navajati, saj tožeča stranka niti ni zatrjevala, katere dolgove je imela, ampak je vztrajala na stališču, da obstoj insolventnosti ni pogoj za uveljavljanje zahtevka po ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je zato pri ugotavljanju pogoja insolventnosti ravnalo v nasprotju z načelom kontradiktornosti in razpravnim načelom, toženi stranki pa odvzelo pravico do izjave3. Tožena stranka je po tem, ko je bila soočena z dejstvom, da tožeča stranka po novem uveljavlja zahtevek z vsebino iz prvega odstavka 275. člena ZFPPIPP, v pripravljalni vlogi 9. 12. 2016 strnjeno povzela in dodatno konkretizirala predhodne navedbe in dokazne predloge, da je njeno premoženjsko stanje zadostovalo za poplačilo vseh eventualnih dolgov. Sodišče je te navedbe in dokaze štelo za prepozne, ker naj bi jih tožena stranka morala podati že na prvem naroku za glavno obravnavo, torej že več kot leto dni preden je tožena stranka sploh vedela, da bo tožeča stranka uveljavljala izpodbojni tožbeni zahtevek po ZFPPIPP. Tožena stranka meni, da je takšno ravnanje v nasprotju s 286. členom ZPP in posega v njeno pravico do izjave.

Tožena stranka uveljavlja tudi pridruženo pritožbo v zvezi z (ne)določitvijo vrednosti spornega predmeta. Z vlogo 17. 11. 2016 je izpodbojni zahtevek po ZFPPIPP kumulirala z drugimi tožbenimi zahtevki. Sodišče prve stopnje je kršilo določilo tretjega odstavka 47. člena ZPP, ko ni odločilo o vrednosti spornega predmeta glede zahtevka za izpodbijanje zavezovalnega pravnega posla in zahtevka za vrnitev nepremičnin. Ta odločitev je bistvena za pravico do revizije in za odločitev o stroških postopka. Predlaga, da sodišče druge stopnje uveljavljano procesno kršitev odpravi samo.

V zvezi s stroškovno odločitvijo uveljavlja pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje obrazlaga, da naj bi tožena stranka uspela z relativno majhnim delom zahtevka, pri čemer ne pojasni zakaj vindikacijski zahtevek in zahtevek za izpodbijanje zavezovalnega pravnega posla, torej dva neodvisna zahtevka, predstavljata relativno majhen del zahtevka v primerjavi z zahtevkom za izpodbijanje razpolagalnega pravnega posla.

V laični pritožbi navaja, da tožeča stranka ni zatrjevala dejstev, ki jih v 25. in 26. točki razlogov sodbe navaja sodišče in izpodbija predvsem napačno presojo sodišča prve stopnje glede poroštvene obveznosti tožeče stranke. V obširni pritožbi nadalje obrazlaga obveznosti posameznih strank po kreditni pogodbi 51000232/08, okoliščine glede stečajnega postopka nad tožečo stranko, pravilnost prijave terjatev v stečajnem postopku nad družbo M. o. d.o.o. in drugo.

Presoja utemeljenosti pritožbe:

8. V novem sojenju je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje znova preizkusilo v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in opravilo uradni preizkus izpodbijane odločitve v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP. Pri tem je ugotovilo, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje obremenjena z relativno kršitvijo določb pravdnega postopka, ki je vplivala na materialnopravno pravilnost sprejete odločitve. Sodišče druge stopnje v zvezi s tistimi pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena za takšno odločitev4, navaja:

9. Po ponovnem preizkusu pritožbenih razlogov in presoji pritožbenih navedb v skladu z napotki revizijskega sodišča v razveljavitvenem sklepu II Ips 230/2018 z dne 3. 10. 2019, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je utemeljena pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo razpravno načelo, ko je mimo trditvene podlage, zgolj na podlagi listin ugotavljalo in ugotovilo obstoj insolventnosti stečajnega dolžnika - tožeče stranke v času sklepanja izpodbijanega pravnega posla.

10. Pravno dejanje stečajnega dolžnika je na podlagi določb 269. in 271. člena ZFPPIPP izpodbojno, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika: - dejanje je bilo izvedeno v obdobju izpodbojnosti; - posledica dejanja je neenaka obravnava upnikov (posledica je bodisi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, tako da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, bodisi, da je oseba, v korist katere je bilo dejanja opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika) (objektivni pogoj izpodbojnosti); - in da je oseba, takrat, ko je bilo dejanje opravljeno vedela oz. bi morala vedeti, da je tožnica insolventna (subjektivni pogoj izpodbojnosti).

11. Iz navedenih zakonskih predpostavk, ki morajo biti izpolnjene, na prvi pogled sicer ni razvidno, da je dejanje stečajnega dolžnika dopustno izpodbijati samo v primeru, če je bil dolžnik v času oprave dejanja insolventen, vendar po stališču pravne teorije5 in sodne prakse6 takšen pogoj izhaja iz same normativne koncepcije ZFPPIPP in pravilnega razumevanja institutov v zvezi z insolventnimi postopki.

12. Ključna predpostavka za uporabo pravil ZFPPIPP je namreč položaj insolventnosti, ki je opredeljen v 14. členu ZFPPIPP7. Samo insolventnost je torej položaj, v katerem se v razmerju do dolžnika lahko uporabijo specialna pravila ZFPPIPP, torej tudi specialni režim izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj. Iz tega sledi, da pravnih dejanj osebe, ki jih ta opravi znotraj obdobja izpodbojnosti iz 269. člena ZFPPIPP, ni dopustno izpodbijati na način in pod pogoji ZFPPIPP, če v času oprave teh dejanj ta oseba ni bila insolventna.

13. V prid takšni razlagi so po prepričanju sodišča druge stopnji tudi vsebinski razlogi, in sicer: če družba postane insolventna, ne sme opravljati nobenih plačil ali prevzemati novih obveznosti, razen tistih, ki so nujne za redno poslovanje (prvi odstavek 34. člena ZFPPIPP). Po tem, ko postane insolventna, tudi ne sme opraviti nobenega dejanja, zaradi katerega bi bili upniki, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju, neenako obravnavani8. Tako obveznost enakega obravnavanja upnikov nastane takrat, ko dolžnik postane insolventen. Po ugotovitvi dolžnikove insolventnosti pa zakon izrecno prepoveduje tista pravna dejanja, ki bi bila ob stečajnem postopku izpodbojna po 271. členu ZFPPIPP9. To pa pomeni, da se na tista pravna dejanja, ki jih je dolžnik opravil, ko še ni bil insolventen, ta prepoved ne nanaša. Zato tista pravna dejanja in pravni posli, ki jih dolžnik opravi v času, ko je še solventen, ne morejo biti predmet izpodbijanja po specialni ureditvi tega instituta po ZFPPIPP10. 14. Glede na predstavljeno materialno pravno izhodišče morajo biti za uspešno izpodbijanje pravdnih dejanj stečajnega dolžnika izpolnjene ne samo predpostavke v zvezi z obdobjem izpodbojnosti in objektivnim ter subjektivnim pogojem izpodbojnosti11, ampak tudi predpostavka, da je dolžnik opravil izpodbijano dejanje v času insolventnosti. Insolventnost stečajnega dolžnika, v trenutku, ko ta opravi dejanje, ki je kasneje predmet izpodbijanja je torej posebna in samostojna predpostavka za uspešnost izpodbojnega zahtevka po določilih ZFPPIPP. To velja tudi za neodplačna pravna dejanja, za katera je sicer v drugem odstavku 271. člena ZFPPIPP določeno, da so izpodbojna ne glede na to, ali je izpolnjen pogoj iz 2. točke prvega odstavka tega člena (t.i. subjektivni pogoj insolventnosti).12 Pogoj za uspeh z izpodbojno tožbo je, da tožeča stranka (pravočasno) navede dejstva v zvezi z opisanimi predpostavkami izpodbojnosti in da trditve o teh dejstvih tudi dokaže. 15. Trditveno in dokazno breme glede obstoja insolventnosti v času sklepanja izpodbojnega pravnega posla je torej na tožeči stranki. V obravnavanem primeru tožeča stranka v tožbi svoje insolventnosti v času sklenitve darilne pogodbe 25. 2. 2010 ni zatrjevala. Že tožena stranka je v odgovoru na tožbo tožečo stranko opozarjala na potrebo po obstoju in izkazanosti njene insolventnosti v času izpodbijanega pravnega dejanja. Prav tako je sodišče prve stopnje na prvem naroku za glavno obravnavo 19. 11. 2015 v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) tožečo stranko ustrezno opozorilo, da bo za ugotavljanje insolventnosti v času izpodbijanja pravnega dejanja, ki mora biti podana, potreben izvedenec ustrezne stroke13. Tožeča stranka je kljub temu vztrajala na materialnopravno zmotnem stališču, da obstoja insolventnosti v času sklenitve izpodbijanega pravnega posla pri neodplačnih pravnih dejanjih ni treba izkazati in pravno relevantnih trditev glede insolventnosti ni podala. Dokazi, ki jih predložijo pravdne stranke, pomanjkljive trditvene podlage ne morejo nadomestiti, zato je sodišče prve stopnje, ob odsotnosti trditev tožeče stranke o obstoju insolventnosti v času sklenitve izpodbijanega pravnega posla, v nasprotju s pravilom o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena14 na podlagi listinskih dokazov ugotovilo obstoj te predpostavke za izpodbojnost pravnega posla. Posledično je, ob ugotovitvi ostalih predpostavk za izpodbijanje pravnih dejanj po 271. člena ZFPPIPP, sprejelo materialnopravno zmotno odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi namreč sodišče prve stopnje moralo zaradi pomanjkanja trditev o eni od materialnopravnih predpostavk za izpodbojnost pravnega dejanja po določilih ZFPPIPP, takšen tožbeni zahtevek zavrniti.

16. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo15. 17. Odločitev o spremembi sodbe v obsodilnem delu je narekovala sodišču druge stopnje odločitev o stroških vsega postopka16. Po spremenjeni odločitvi, ko je tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, je v postopku v celoti uspela tožena stranka, zaradi česar ji je tožeča stranka dolžna povrniti pravdne stroške17. 18. Od priglašenih je sodišče druge stopnje skladno s 155. členom ZPP in Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) kot potrebne priznalo naslednje pravdne stroške: nagrado za postopek na prvi stopnji v znesku 1.288,30 EUR (tar. št. 3100 ZOdvT), nagrado za narok na prvi stopnji v znesku 1.189,20 EUR (tar. št. 3102 ZOdvT), pavšalni izdatek za PTT v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT) in 549,45 EUR iz naslova 22 % DDV-ja na odvetniške storitve (tar. št. 6007 ZOdvT), kar znaša skupaj 3.046,95 EUR. Tako priznane stroške postopka na prvi stopnji je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do izpolnitve obveznosti.

Odločitev o pritožbenih in revizijskih stroških:

19. Tožena stranka je v celoti uspela s pritožbo, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti tudi potrebne pritožbene stroške 18. Sodišče druge stopnje je toženi stranki priznalo naslednje stroške pritožbe: nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom v znesku 1.585,60 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), pavšalni izdatek za PTT v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT) in 353,23 EUR iz naslova 22 % DDV-ja na odvetniške storitve (tar. št. 6007 ZOdvT), kar znaša skupaj 1.958,83 EUR. Tako priznane stroške pritožbenega postopka je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do izpolnitve obveznosti.

20. V revizijskem postopku tožena stranka stroškov ni priglasila, zato je odločitev o njih odpadla. Tožeča stranka zaradi neuspeha v revizijskem postopku sama krije svoje revizijske stroške.

1 22. člen URS 2 6. člen EKČP 3 Kršitev 5. in 7. člena ZPP in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP 4 Prvi odstavek 360. člena ZPP 5 S. Prelič, Plačilna nesposobnost dolžnika kot predpostavka za izpodbijanje pravnih dejanj po ZFPPIPP, Pravna praksa 2013, GV Založba, številka 6 z dne 14. 2. 2013 6 VS RS v sklepu III Ips 93/2014, III Ips 122/2015 in sklepu II Ips 230/2018 7 Tako tudi S. Prelič, že navedeno delo, str. 8. 8 Tretji odstavek 34. člena ZFPPIPP 9 2. točka četrtega odstavka 34. člena ZFPPIPP 10 Smiselno primerjaj s S. Prelič, že navedeno delo, str. 9. 11 269. in 271. člen ZPFFIPP 12 Tako tudi VSL sodba I Cpg 1319/2013 z dne 11. 3. 2014 in VSL sodba I Cpg 1311/2013 z dne 21. 11. 2013. 13 Stran 6 zapisnika 14 7. in 212. člen ZPP 15 peta alineja 358. člena ZPP 16 Drugi odstavek 165. člena ZPP 17 Prvi odstavek 154. člena ZPP 18 Drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia