Jedro

Okoliščina, da je bila tožnikova družina prisilno izseljena, je pomembna za presojo, ali je taka izselitev grozila tudi tožniku in je zaradi tega pobegnil od doma.

Izrek

Pritožbi se ugodi, razveljavi se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 214/99-6 z dne 10.4.2000 in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 4.1.1999, ki je v revizijskem postopku po uradni dolžnosti odpravila odločbo Upravne enote L., Izpostava - M.P. z dne 14.12.1997 in odločila, da tožniku ne gre status in pravice žrtve vojnega nasilja - begunca. V razlogih izpodbijane sodbe je navedlo pogoje, s katerimi Zakon o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN) priznava status žrtve vojnega nasilja.

Ugotovilo je, da tožnik ni dokazal, da bi pobegnil pred prisilno izselitvijo in da mu zato ne gre status begunca po ZZVN. Tožnik je po lastnih navedbah pobegnil iz Dobove, ki je spadala v izselitveno območje, 4.7.1941, torej pred objavo razglasa o državnopolitičnih ukrepih v obmejnem ozemlju, ki je bil izdan 20.10.1941 in na podlagi katerega so Nemci prisilno izseljevali slovenske prebivalce. Zavrnilo je tožnikovo trditev, da je v L. pobegnil zaradi tega, ker mu je grozil okupatorjev ukrep prisilne izselitve, ker je štelo, da tožniku tak ukrep ni neposredno grozil in da je prišel v L. zaradi šolanja in ne zaradi grozečega okupatorjevega nasilja. Menilo je tudi, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da kasnejša izselitev tožnikovih staršev ni okoliščina, ki bi, brez ostalih dokazov, pri tožniku utemeljevala priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunca.

Tožnik v pritožbi navaja, da v L. ni pobegnil zaradi šolanja in da se je tu pričel šolati šele septembra 1942. Do tedaj pa je opravljal priložnostna dela, da se je preživel. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bili starši izseljeni konec novembra 1941, to je 5 mesecev po njegovem pobegu in da je bila tedaj izvršena splošna izselitev prebivalcev obmejnega področja. Starši so bili dejansko izseljeni že 20.9.1941 in je ta podatek v upravnem spisu. Očetu so kmalu po okupaciji zaplenili hišo in trgovino, vknjižba te zaplembe pa je bila izvršena v zemljiški knjigi leta 1942, v korist Nemškega rajha. Oče je bil seznanjen, da je bila družina kot zavedno slovenska določena za izgon. Na to je kazala že zaplemba premoženja pa tudi znane smernice za izgon slovenskega prebivalstva, ki jih je podpisal H. 18.4.1941 v M. Zato je sklicevanje sodišča prve stopnje, da je splošna izselitev pričela šele dne 20.10.1941, brez podlage.

Predložil je dokaze, da so bili starši izseljeni v septembru 1941 (potrdilo z. Muzeja B.), izselitev njegove družine pa je omenjena tudi v knjigi D. 1941 - 1981 avtorja R. K. Njegov oče je, zaradi grozeče izselitve, vse svoje premično premoženje s fiktivno pogodbo prodal naklonjenemu nemškemu cariniku E.B., ki je stvari deponiral v nekem skladišču v B., in so jih nato po vojni dobili v večjem obsegu nazaj. Staršem je uspelo preko Rdečega križa priti poleti leta 1943 v L., kjer so živeli skupaj in doživljali hude razmere vojnega časa. Staršem je bil priznan status izseljenca, očetu pa je bila ta doba priznana tudi v pokojninski odločbi. Iz navedenih razlogov predlaga spremembo izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Žrtev vojnega nasilja je med drugim tudi oseba, ki so nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile - izgnanec in osebe, ki so pobegnile pred vojnim nasiljem ali pred prisilno izselitvijo - begunec (2. člen ZZVN).

Po presoji pritožbenega sodišča ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, po katerem naj ne bi bila pomembna okoliščina, da so bili tožnikovi starši, po tožnikovem pobegu v L., izseljeni. Zato tudi ni prepričljiva ugotovitev, da je tožnik v L. pobegnil v juliju leta 1941 zaradi šolanja in ne zaradi grozečega nasilja in strahu pred prisilno izselitvijo, ki je, po njegovem pobegu, doletela njegovo družino. Zato mora sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku presoditi, ali prav okoliščina prisilne izselitve tožnikove družine ne kaže na to, da je tudi tožniku dejansko grozila prisilna izselitev, vsaj za čas od izselitve njegove družine dalje. Tožnik ves čas postopka namreč zatrjuje, da je pobegnil, prav zaradi bojazni pred izselitvijo. Glede na navedeno se bo prvostopno sodišče moralo opredeliti do tožnikovih navedb, da bi bil tudi on izseljen, če bi ostal na domu v D. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar so ostala odločilna dejstva nepopolno razčiščena.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS pritožbi ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.