Jedro

Dokazno pravilo o resničnosti tega, kar potrjuje javna listina, ni absolutno in sodišče zavezuje le, če ga nasprotna stranka dokazno ne izpodbija. V tem primeru mora sodišče ne glede na svoje prepričanje vzeti vsebino javne listine za resnično. Če pa nasprotno stranka dokazno informacijo javne listine izpodbija, mora sodišče prosto oceniti izvedene dokaze, pri čemer mora oponent doseči višji dokazni standard. Slednje v predmetni zadevi ni podano. Izkazano dejansko stanje v predmetni zadevi potrjuje, da upravni organ ni imel osnove presojati pravilnosti izdanega potrdila, saj tožena stranka v predsodnem postopku temu ni ugovarjala.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 28. 4. 2020 in prvostopnega sklepa iste opravilne številke z dne 15. 5. 2019 ter vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno odločanje, zavrne.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 28. 4. 2020 in prvostopni sklep z dne 15. 5. 2019, zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje ter ji naložilo, da mora o spremembi dokončne odločbe z dne 14. 5. 2015 odločiti v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Hkrati je odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 223,99 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne v novo sojenje. Prvostopno sodišče je napačno odločilo, da je potrebno tožnikovo zahtevo za ponovno odmero pokojnine z dne 12. 12. 2018 vsebinsko obravnavati in na podlagi določbe 183. člena ZPIZ-2 odločiti o spremembi dokončne odločbe št. ... z dne 14. 5. 2015. Zmotno je ugotovilo izpolnjenost pogojev iz določbe 183. člena ZPIZ-2. Tožeči stranki je bila namreč z odločbo z dne 14. 5. 2015 priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 977,04 EUR na mesec od 23. 5. 2015 dalje. Tožeča stranka je pravico pridobila na podlagi izpolnjenega pogoja 58 let 10 mesecev starosti in 41 let ter 23 dni pokojninske dobe. Odločba je postala dokončna in pravnomočna. Dne 12. 12. 2018 je tožnik vložil zahtevo za priznanje povečanja osnove skladno z določili ZPIZ (za izdajo odločbe o upoštevanju statusa civilnega invalida vojne in po potrebi po ugotovitvi pokojninske dobe in vštevanju pokojninske dobe vse po ZPIZ-1). Zahtevo za ponovno odmero pokojnine z dne 12. 12. 2018 je tožena stranka obravnavala kot zahtevo za ponovno odmero višje pokojnine in jo v skladu z določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavrgla, saj je bilo o zahtevi tožeče stranke pravnomočno odločeno že z odločbo z dne 14. 5. 2015. Upoštevana je bila prišteta doba po določbi 138. člena ZPIZ-2. Tožena stranka tožnikove zahteve z dne 12. 12. 2018 ni obravnavala po določbi 183. člena ZPIZ-2, ker tožnik tega ni uveljavljal, niti za tovrstno obravnavo ni bilo razlogov. V pravnomočno končanem postopku v letu 2015 je tožena stranka že v predhodnem postopku z dopisom z dne 10. 1. 2014 tožnika obvestila, da pogojev po ZPIZ-1 ne izpolnjuje in da ima status civilnega vojnega invalida priznan od 1. 12. 2013 dalje. Zahtevku je tožnik priložil odločbo Upravne enote A. z dne 8. 11. 2013, iz katere je bilo razvidno le, da ima priznan status civilnega invalida vojne. Ker iz odločbe ni bila razvidna niti stopnja priznanega statusa civilnega invalida vojne, niti datum priznanja statusa je tožena stranka na pristojno Upravno enoto A. podala zaprosilo. Ta je dne 6. 1. 2014 izdala potrdilo, da ima tožnik priznan status civilnega invalida VI. stopnje od 1. 12. 2013. O tem je tožena stranka z dopisom z dne 22. 5. 2014 obvestila tožnika. Zmoten je očitek sodišča, da je tožena stranka kršila določbo 79. člena ZVojl, saj tožena stranka ne odloča o pravicah po Zvojl. Tožena stranka je zaradi pomanjkljive odločbe Upravne enote A. z dne 8. 11. 2013, ki jo je predložil tožnik, pridobila potrdilo upravne enote, ki je kot pristojni organ za odločanje o pravicah na podlagi ZVojI sporočil, da je tožnik civilni invalid vojne VI. stopnje in da ima pravico iz tega naslova priznano od 1. 12. 2013 dalje. Šele na podlagi pridobitve podatkov s strani upravne enote, je lahko tožena stranka z odločbo z dne 14. 5. 2015 priznala pravico do starostne pokojnine od 23. 5. 2015 dalje na podlagi 27. člena ZPIZ-2 in upoštevala znižanje starostne meje zaradi prištete dobe na podlagi osebnih okoliščin po določbi 138. člena ZPIZ-2. Prišteta doba zaradi osebnih okoliščin je bila upoštevana tako pri odmeri kot pri pridobitvi pravice po določbi 138. člena ZPIZ-2 (za obdobje od 1. 12. 2013 do 31. 1. 2015 je upoštevana prišteta doba v trajanju treh mesecev in 15 dni). S pravnomočno odločbo z dne 14. 5. 2015 so zaobsežena vsa dejstva, ki so izhajala iz javne listine in katere tožnik nikoli ni izpodbijal pri pristojnem organu upravne enote. Toženi stranki ni mogoče očitati, da je kršila določbo 79. člena ZVojI, saj je upoštevala vsa dejstva, ki so izhajala iz javne listine in za izdajo katere je pristojen drug organ in ne tožena stranka kot zmotno navaja sodišče. Pri izdaji odločbe v letu 2015 je bila pravilno upoštevana prišteta doba po določbi 138. člena ZPIZ-2 na podlagi javne listine, ki jo tožnik pri pristojnem organu ni nikoli izpodbijal in tako ni dokazal, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena. Ker je napačna odločitev sodišča, da so izpolnjeni pogoji za spremembo dokončne odločbe z dne 14. 5. 2015, posledično tudi ni pravilna odločitev o povrnitvi stroškov postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku ni prišlo do procesnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo.

5. V pritožbeni zadevi je sporno, ali so bili izpolnjeni pogoji za uporabo 183. člena ZPIZ-2; ali je bila z dokončno odločbo kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali v korist zavarovanca ali uživalca pravic zavoda.

6. O tožnikovi pravici do starostne pokojnine je bilo pravnomočno odločeno z odločbo tožene stranke št. ... z dne 14. 5. 2015, v okviru katere je bil tožeči stranki upoštevan status civilnega invalida VI. stopnje.1

7. Po Zakonu o vojnih invalidih (Ur. l. RS, št. 63/95 s spremembami, v nadaljevanju: ZVojI) mora postopati ustrezni organ, ki odloča o taksativno določenih pravicah vojnih invalidov iz 11. člena. V postopkih pri uveljavljanju pravic po ZVojI odloča na prvi stopnji upravna enota pristojna za vojne invalide, o pritožbah zoper odločbe upravne enote pa odloča ministrstvo, ki je pristojno za vojne invalide. Določilo 79. člena ZVojI določa le od kdaj je potrebno upravičencem priznati pravice, navedene v 11. členu ZVojI. Tožena stranka sama ne odloča po ZVojI.

8. Iz izkazanega dejanskega stanja je razvidno, da je tožena stranka zaradi predložene odločbe Upravne enote A. z dne 8. 11. 2013, iz katere ni bila razvidna stopnja oziroma datum priznanja statusa civilnega invalida vojne2, pozvala pristojno upravno enoto, da se opredeli do manjkajočih dejstev.3 S posredovanim potrdilom je tožena stranka seznanila tudi tožečo stranko, tako da ni bilo kršeno načelo pritegnitve stranke v postopek. Potrdilo, iz katerega je razviden status civilnega invalida je javna listina, ki je tožeča stranka ni izpodbijala niti v ustreznem postopku pri pristojnem upravnem organu niti pri toženi stranki.

9. Dejstva kršitve materialne določbe zakona ali podzakonskega akta zaradi napačne uporabe materialne določbe zakona ZVojI v 79. členu v povezavi 138. členom ZPIZ-2 ni tožena stranka ugovarjala niti v predsodnem postopku niti v sodnem postopku. Iz tožnikove zahteve v predsodnem upravnem postopku kot tudi iz trditvene podlage tožbe je razvidno le, da nasprotuje odmeri priznane starostne pokojnine z odločbo z dne 14. 5. 2015, zaradi določil ZPIZ-2, namesto določil ZPIZ-1,4 o čemer se je sodišče pravilno opredelilo v 12. točki obrazložitve sodbe.

10. Upoštevajoč odločitev prvostopnega sodišča se kot bistveno izpostavi vprašanja, ali je bila tožena stranka v predmetni zadevi dolžna obravnavati izdano potrdilo s strani upravnega organa pristojnega za vojne invalide in ugotavljati pravilnost postopanja tega organa glede na določila ZVojI.

11. Tožena stranka pri priznanju pravice do starostne pokojnine postopa po določbah zakona iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in ne pod določbah ZVojI. Status civilnega invalida vojne toženi stranki v postopku predstavlja le dejstvo kot posebno okoliščino, ki jo mora upoštevati pri uveljavljanju pravice do starostne pokojnine iz njenega matičnega področja, to je pokojninske zakonodaje. Iz tožnikove zahteve z dne 12. 12. 20185 ni razvidno, da se je tožnikova vloga ali tožbeni zahtevek nanašal na nepravo obnovo zaradi kršitve 79. člena ZVojI v povezavi s 138. členom ZPIZ-2. Dolžnost varstva pravic strank, ki zavezuje toženo stranko po določbi 7. člena ZUP, nima takšnega dometa, da bi tožena stranka morala vsako vlogo, ki bi jo vložila stranka upravnega postopka po dokončnosti odločbe, obravnavati po določbi 183. člena ZPIZ-2 in pri tem presojati vse elemente priznane pravice po dokončni odločbi, katere obnovo zahteva.

12. V 7. členu ZUP je opredeljeno postopanje upravnega organa, ki mu nalaga proaktivno vlogo pri zagotavljanju pravic strank. Takšno postopanje lahko od upravnega organa zahtevamo le v primeru, ko glede na podano dejansko stanje oceni, da bi stranki lahko pripadla določena materialna ali procesna pravica, ki bi lahko spremenila strankin položaj. Po oceni pritožbenega sodišča v okoliščinah konkretnega primera, upravni organ po uradni dolžnosti ni bil zavezan presojati tožnikove vloge z dne 12. 12. 2018 kot zahteve za nepravo obnovo postopka zaključenega z dokončno odločbo z dne 14. 5. 2015, zaradi kršitve določbe 79. člena ZVojI, saj za slednje ni podlage. Pri nepravi obnovi gre za izredno pravno sredstvo, kar pomeni, da je treba določbe tega člena razlagati restriktivno.

13. Prvostopno sodišče sicer v 7. točki pravilno ugotavlja, da javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa in da jo je mogoče izpodbijati oziroma dokazovati nasprotno. Vendar tožeča stranka v upravnem postopku ni zatrjevala, da izdano potrdilo s strani upravnega organa ni pravilno. Pristojni upravni organ je izdal potrdilo v okviru svojih pristojnosti, tožena stranka pa ni dolžna vsako potrdilo, ki ga prejme s strani drugih upravnih organov, ki so v okviru svojih pristojnosti izdali kakšno potrdilo, ugotavljati ali so bila v posamičnem primeru, s strani drugega pristojnega upravnega organa pravilno uporabljena določila matične zakonodaje, po kateri postopajo. Dokazno pravilo o resničnosti tega, kar potrjuje javna listina,6 ni absolutno in sodišče zavezuje le, če ga nasprotna stranka dokazno ne izpodbija. V tem primeru mora sodišče ne glede na svoje prepričanje vzeti vsebino javne listine za resnično. Če pa nasprotno stranka dokazno informacijo javne listine izpodbija, mora sodišče prosto oceniti izvedene dokaze, pri čemer mora oponent doseči višji dokazni standard. Slednje v predmetni zadevi ni podano.7 Izkazano dejansko stanje v predmetni zadevi potrjuje, da upravni organ ni imel osnove presojati pravilnosti izdanega potrdila, saj tožena stranka v predsodnem postopku temu ni ugovarjala.

14. Tudi ob upoštevanju, da se presoja pravilnost kot zakonitost izpodbijanih odločb, pritožbeno sodišče ocenjuje, da pri izpodbijanem postopanju tožene stranke ni prišlo do kršitve materialne določbe zakona ali podzakonskega akta oziroma očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca oziroma uživalca pravic ali zavoda, da bi tožena stranka morala vsebinsko obravnavati tožnikovo zahtevo za nepravo obnovo odločbe o priznanju in odmeri pravice do starostne pokojnine z dne 14. 5. 2015. Tožena stranka pri priznanju in odmeri pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-2, je bila dolžna le upoštevati določen status, ki ga ugotovi pristojni upravni organ po določbah ZVojI.

15. Ker ni bilo pogojev za postopanje, ki ga je sodišče v izpodbijani sodbi zahtevalo od tožene stranke, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu z določbo 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo odločbe z dne 28. 4. 2020 in sklepa z dne 15. 5. 2019, vrnitev zadeve v novo upravno odločanje ter povrnitev stroškov postopka zavrnilo.

1 Za obdobje od 1. 12. 2013 do 31. 1. 2015 je bila zaradi osebnih okoliščin-status civilnega invalida vojne priznana prišteta doba v trajanju 3 mesecev in 15 dni (pri odmeri kot pri pridobitvi pravice po določbi 138. člena ZPIZ-2). 2 Slednja dejstva tožena stranka potrebuje pri uveljavitvi pravic po določbi 138. člena ZPIZ-2. 3 Tožnikov status in od kdaj naprej ima iz tega naslova priznano pravico. 4 Predvsem zaradi tega uveljavlja postopanje po prvem odstavku 183. člena ZPIZ-2. 5 Opredeljeno kot „Zahteva za priznanje povečanja osnove skladno z določili ZPIZ-1 oziroma za izdajo odločbe o upoštevanja statusa invalida in po potrebi tudi ugotovitvi pokojninske dobe in vštevanja v pokojninsko dobo, vse po ZPIZ-1“. 6 Javna listina vsebuje dvoje izpodbojnih dokaznih pravil: dokazno pravilo o pristnosti, ki pomeni, da je javno listino izdal tisti, ki je na njem označen kot izdajatelj in dokazno pravilo o resničnosti njene vsebine, torej tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. 7 Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 15. 3. 2021 je razvidna le navedba, da bi tožena stranka morala upoštevaje 79. člen ZVojI sama odločiti od kdaj naprej gre tožniku status civilnega invalida.