Jedro

V zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev (427. člen ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.S. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 100.000 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obsojeni A.S. spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ ter mu je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo sedmih mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo zagovornika obsojenega A.S. kot neutemeljeno zavrnilo.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik M.F. iz C., je dne 24.1.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavil določbe 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Zatrjuje, da je podana kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bila sodba nerazumljiva in je ni mogoče preveriti, saj spisovna dokumentacija vsebuje nasprotujoča si dejstva. V sodbah sodišča prve in druge stopnje naj bi bile zgrešene trditve o tem, da naj bi poškodbe vozila izhajale iz zadetja oškodovanke na skrajno levem delu avta. Ta poškodba naj bi nastala potem, ko je obsojenec zavozil v desno in z levim delom avtomobila trčil v obcestni kamen. Hitrost vozila in prostorska situacija v nesreči po zatrjevanju zagovornika nista bili ugotovljeni na ustrezen zakonsko predviden način. Obsojenčev zagovornik tudi zatrjuje dvom o resničnosti tistega, kar je ugotovljeno in zapisano v pravnomočni sodbi ter predlaga razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve v ponovno obravnavanje in odločanje prvostopenjskemu sodišču. V odgovoru na zahtevo vrhovni državni tožilec svetnik M.V. predlaga zavrnitev zahteve, ker po vsebini navaja le zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V 2. odstavku 420. člena ZKP je posebej določeno, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Obsojenčev zagovornik sicer izrecno uveljavlja kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, vendarle celotna obrazložitev zahteve predstavlja izključno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V zahtevi tudi ni možno uveljavljati določbe 427. člena ZKP, sicer pa Vrhovno sodišče tudi sicer ni zasledilo precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev v pravnomočni odločbi.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve kazenskega postopka, ki jih uveljavlja zagovornik, ker je uveljavil le zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Iz teh razlogov je zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temeljijo na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.