Jedro

Pritožbene navedbe niso utemeljene, saj zoper oba obdolženca (B. B. in A. A.) v konkretnem primeru teče enoten postopek. Četudi je torej bil A. A. za kaznivo dejanje pod točko 2. obtožnice (torej za kaznivo dejanje z dne 2.5.2021), že pravnomočno obsojen, ima v konkretnem postopku še vedno položaj obdolženca, saj gre za enoten postopek zoper oba obdolženca. Obdolženec pa nikoli ne more biti priča v lastni zadevi in tudi ne v enotnem postopku zoper soobdolžence, ne glede na (ne)povezanost kaznivih dejanj.

Pritožbeno izpostavljena okoliščina, da se sporna izjava nanaša samo na kaznivo dejanje z dne 2.5.2021, za katero je že bil obsojen, zaradi enotnosti postopka tako ni relevantna. Prvostopno sodišče je tako ravnalo pravilno, ko je z izpodbijanim sklepom izločilo sporni uradni zaznamek in ostale listine oz. dele listin, naštete v točki II. izreka izpodbijanega sklepa.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje pod točko II. izreka odločilo, da se iz predmetnega kazenskega spisa na podlagi drugega odstavka 83. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) izloči uradni zaznamek o zbranih obvestilih od A. A. z dne 6.12.2021. Glede na to, da se vsebina te izjave nahaja tudi v določenih drugih listinah spisa, pa je potrebno iz spisa izločiti še dele kazenske ovadbe z dne 26. 5. 2022 zoper B. B. in neznane storilce, kazenske ovadbe z dne 26. 5. 2022 zoper A. A., B. B. in neznane storilce, zahteve za preiskavo z dne 12. 9. 2022, sklepa o uvedbi preiskave z dne 9. 3. 2023 ter obtožnice z dne 19. 6. 2024. Odločilo je še, da se po pravnomočnosti sklepa izločeni dokazi zaprejo v poseben ovitek in shranijo ločeno od drugih spisov.

2.Zoper II. točko izreka tega sklepa se je pritožila okrožna državna tožilka iz razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in drugim odstavkom 371. člena ZKP ter v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP - zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je, da Višje sodišče v Celju pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v II. točki spremeni tako, da se listine oziroma deli listin, navedeni v izreku izpodbijanega sklepa, ne izločijo iz predmetnega spisa.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Jedro pritožbenih navedb je v tem, da se sporni uradni zaznamek nanaša samo na kaznivo dejanje po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1, in sicer z dne 2.5.2021 (2. točka obtožnice), za kar je bil A. A. že pravnomočno obsojen s sodbo Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. III K 22490/2021, z dne 23.9.2021. To pomeni, da ob podaji njegove izjave dne 30.11.2021, zapisane v obliki spornega uradnega zaznamka z dne 6.12.2021, ni imel več statusa obdolženca oz. osumljenca, pač pa status priče, zaradi česar njegove izjave ni mogoče razumeti v smislu obvestila osumljenca, ki bi ga bilo potrebno izločiti, skladno z določilom 83. člena ZKP.

5.Pritožbeno sodišče po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijanega sklepa ter podatkov spisa ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče iz razpoložljivega dokaznega gradiva pravilno izločilo izjavo A. A. z dne 30.11.2021, zapisano v uradnem zaznamku ter ostale dokaze, ki vsebujejo to izjavo. Svojo odločitev je razumno obrazložilo, in sicer da ima v tem postopku A. A. status obdolženca, izjavo pa je podal, ne da bi bil poučen o temeljnih pravicah, ki jih ima kot obdolženec, v skladu z določili ZKP.

6.Pritožbene navedbe tako niso utemeljene, saj zoper oba obdolženca (B. B. in A. A.) v konkretnem primeru teče enoten postopek. Četudi je torej bil A. A. za kaznivo dejanje pod točko 2. obtožnice (torej za kaznivo dejanje z dne 2.5.2021), že pravnomočno obsojen, ima v konkretnem postopku še vedno položaj obdolženca, saj gre za enoten postopek zoper oba obdolženca. Obdolženec pa nikoli ne more biti priča v lastni zadevi in tudi ne v enotnem postopku zoper soobdolžence, ne glede na (ne)povezanost kaznivih dejanj (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 451/2008, z dne 11. 12. 2008). V zadevi kot je obravnavana je namreč potrebno upoštevati, da gre za kolizijo pravic dveh procesnih subjektov, ki so glede na njuni različni vlogi nezdružljive. Temeljna razlika med njunima procesnima položajema je, da se obdolženec v kazenskem postopku ni dolžan zagovarjati, če pa izpoveduje, ni dolžan govoriti resnico, medtem ko je priča dolžna izpovedovati in pri tem vedno tudi govoriti resnico. Glede na navedeno je v pravni teoriji in sodni praksi sprejeto opisano stališče, da obdolženec nikoli ne more biti priča v lastni zadevi in tudi ne v enotnem postopku zoper soobdolžence. Pritožbeno izpostavljena okoliščina, da se sporna izjava nanaša samo na kaznivo dejanje z dne 2.5.2021, za katero je že bil obsojen, zaradi enotnosti postopka tako ni relevantna. Prvostopno sodišče je tako ravnalo pravilno, ko je z izpodbijanim sklepom izločilo sporni uradni zaznamek in ostale listine oz. dele listin, naštete v točki II. izreka izpodbijanega sklepa.

7.Ker glede na navedeno pritožbene navedbe tožilstva niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 83, 83/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.