Jedro

Na podlagi katastra ni mogoče ugotoviti poteka meje. Po ugotovitvah izvedenca podatki o katastrski meji namreč niso zanesljivi in dopuščajo odstopanje ± 2,5 m. To pomeni, da se meja teoretično nahaja nekje znotraj 5 m pasu, njen potek v praksi pa je skoraj nemogoče zanesljivo ugotoviti. Sodišče prve stopnje je zato mejo pravilno določilo po dejanskem uživanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je mejo med parcelama 1110/2, k. o. X. (last predlagatelja), in 2174/2, k. o. X. (javno dobro v upravljanju prve nasprotne udeleženke), določilo tako, da ta poteka od točke 100, ki predstavlja tromejo s parcelo 1108/2, k. o. X. (last drugega nasprotnega udeleženca), do točk 200, 300, 400, 500 in do točke 600, ki predstavlja tromejo s parcelo 1111/1, k. o. X. (v solasti tretjega do petega nasprotnega udeleženca). Omenjene točke se v naravi označijo z rdečo barvo, pri čemer v točki 600 v naravi že stoji betonski mejnik. Izvid in izvedensko mnenje s skico izvedenca geodeta sta sestavni del sklepa. Glede skupnih stroškov postopka je sodišče odločilo, da ti znašajo 2.847,54 EUR in jih v enakem deležu trpita predlagatelj in prva nasprotna udeleženka, tako da je slednja predlagatelju dolžna povrniti 823,77 EUR.

2. Zoper navedeno odločitev se pravočasno pritožuje predlagatelj. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišču očita, da je napačno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo izhajati iz določb Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (ZENDPME) in Navodil za ugotavljanje in zamejničenje posestnih meja parcel. V skladu s sodno prakso bi moralo mejo določiti po podatkih zemljiškega katastra in ne po posestni meji. Nadalje opozarja, da je na naroku sodišče kar samo določilo mejo, namesto da bi to storil izvedenec. Napada tudi zaključek sodišča, da vogal stare hiše ni segal na cesto. Sodišču očita, da se ni opredelilo do njegovih trditev o širini ceste glede na podatke katastra. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka je sodišče storilo tudi s tem, ko je predlagatelju izvedensko mnenje vročilo šele skupaj z izpodbijanim sklepom, tako da se do njega ni mogel opredeliti oziroma od izvedenca zahtevati dopolnitve glede širine ceste.

3. Nasprotni udeleženci na vročeno pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tista dejstva, od katerih je odvisna odločitev o predlogu ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pri odločanju tudi ni storilo procesnih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba oziroma kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Pravno podlago za odločitev o obravnavanem predlogu, ki je bil vložen dne 21.6.2002, predstavlja sedaj že razveljavljena določba 136. člena ZNP (268. člen Stvarnopravnega zakonika, SPZ), na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve. Pritožbeni očitki, da je sodišče uporabilo napačen zakon (SPZ), so torej neutemeljeni. SPZ, ki je razveljavil materialnopravne določbe ZNP, tudi sicer določa enake kriterije za ureditev meje kot njegov predhodnik (prim. 77. člena SPZ).

7. Pritožba pravilno navaja, da je treba mejo med zemljiščem, ki je javno dobro, ter med zemljiščem v zasebni lasti, določiti po stanju zemljiškega katastra. Vendar izjema velja v primeru, ko so zemljiško katastrski podatki napačni ali pomanjkljivi.

8. Navedeno izhodišče je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ki je s pomočjo izvedenca geodetske stroke ugotavljajo, kje poteka katastrska meja med parcelama 1110/2 in 2174/2. Za odločitev je bistvena ugotovitev, da na podlagi katastra ni mogoče ugotoviti poteka meje. Po ugotovitvah izvedenca podatki o katastrski meji namreč niso zanesljivi in dopuščajo odstopanje ± 2,5 m. To pomeni, da se meja teoretično nahaja nekje znotraj 5 m pasu, njen potek v praksi pa je skoraj nemogoče zanesljivo ugotoviti.

9. Sodišče prve stopnje je zato mejo pravilno določilo po dejanskem uživanju, t.j. po robu cestišča asfaltirane ceste na parceli 2174/2. Tako določena meja se nahaja v okviru katastrske meje, saj poteka znotraj ugotovljenega odstopanja (± 2,5 m), kar pritožbeno ni sporno.

10. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na lego stare, sedaj že porušene hiše na parceli 1110/2. Tudi če bi bilo v postopku dokazano, da je njen vogal segal do točke A (skica terenske meritve na list. št. 260), to še ne omogoča zaključka, da tam poteka tudi katastrska meja. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje glede lege hiše napačno ugotovilo dejansko stanje, so zato brezpredmetne.

11. Tudi širina ceste ne daje odgovora na vprašanje, kje poteka katastrska meja. Pritožba z zatrjevanjem, da je po katastrskih podatkih cesta ožja, kot pa je dejansko v naravi, zato ne more doseči drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

12. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo procesne kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba smiselno uveljavlja z očitki, da sodišče ni odgovorilo na njegove navedbe o širini ceste oziroma da mu zaradi (pre)poznega vročanja ni omogočilo, da od izvedenca zahteva dopolnitev izvedenskega mnenja. Kako široka je cesta po stanju v katastru, namreč za odločitev ni pomembno.

13. Ob tem, da je končna odločitev o določitvi meje v pristojnosti sodišča, se kot neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe, ki se tičejo postopanja sodišča na naroku na kraju samem, češ da bi potek meje moral pokazati izvedenec in ne sodišče. 14. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).