Jedro

Ker postane priposestvovalec lastnik v trenutku, ko se izteče priposestvovalna doba, okoliščine, ki nastanejo po tem trenutku, niso pravno odločilne pri presoji dobre vere. Četudi priposestvovalec po izteku priposestvovalne dobe izve, da ni postal lastnik že pred pridobitvijo lastninske pravice s priposestvovanjem, to na njegovo pravico, pridobljeno s priposestvovanjem, nima nobenega vpliva.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišče prve stopnje v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je vzelo na znanje spremembo tožbe na red. št. 62 spisa. Ugotovilo je, da je tožnica lastnica dela parcele št. 1/2, k. o. X (ID znak 1/2-0), prikazanega v skici izvedenskega mnenja z dne 7. 7. 2015, ki vsebuje elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru in je sestavni del te sodbe, za kar je bila rezervirana parcelna številka pod številko rezervacije 90867-13, ki je označena z rezervirano parcelo št. 1/4, k. o. X (I. točka izreka), in odločilo, da se pri delu parcele št. 1/2, k. o. X (ID znak 1/2-0) po parcelaciji vknjiži lastninska pravica do celote za tožnico (II. točka izreka). Tožencema je naložilo v plačilo pravdne stroške tožnice v višini 3.663,27 EUR (III. točka izreka).

2. Toženca v pravočasni pritožbi navajata, da sklepa, s katerim je sodišče vzelo na znanje spremembo tožbe, ni mogoče preizkusiti, saj ni znano, katera sprememba je bila vzeta na znanje in ali je sodišče spremembo dopustilo. Očitata, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek in da sprememba tožbe toženki ni bila vročena. Nasprotujeta zaključku prvostopenjskega sodišča, da so podane predpostavke za priposestvovanje spornega zemljišča, saj menita, da tožnica ni bila dobroverna in je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Opozarjata na izpovedbe prič J. V.(1), J. G.(2), L. P.(3) in L. O.(4) ter posamezne dogodke, ki potrjujejo nedobrovernost tožnice, predvsem na meritve po geometru B. M. leta 2002, ki je možu tožnice neuradno pokazal mejo in izveden postopek parcelacije po geometru R. Š. leta 2008(5), kar naj bi potrjevalo, da je bila meja spornega zemljišča nejasna in da je bila tožnica pripravljena sporni del zemljišča kupiti. Poudarjata, da je sodišče glede dobrovernosti sledilo le izpovedbam strank, za priče pa je navedlo, da njihove izpovedbe za odločitev niso bistvene (12. točka obrazložitve). Menita, da izpovedba tožnice na naroku, da je sporno zemljišče uživala tako, kot ji je pokazala mama, vzbuja dvom v njeno verodostojnost. Pojasnjujeta, da s tem prihaja v nasprotje s svojimi trditvami, saj kot pridobitni način zatrjuje tako dedovanje kot pravni posel. Prav tako je nelogično, da bi tožnici mama pokazala eno mejo, njenemu možu pa drugačno (3 korake naprej ob električnem drogu). To kaže, da tožnica ni vedela, kaj je uživala njena mama oziroma kje poteka meja, torej tudi dobroverna ni bila. Nenazadnje je izpovedala, da nima nič proti, ko je dal toženec razmeriti zemljišče, in izjavila, da bodo vsaj razčistili, kje so, in da bodo ob meritvi bolj točno vedeli, kje je meja. V tretjem ponovljenem sojenju je kot mejo pokazala električni drog, sodišče pa je kljub temu tožnici prisodilo zemljišče čez drog, ki stoji na drugi strani ceste(6). Pritožujeta se tudi zoper stroškovno odločitev. Menita, da sodišče tožencema ne more naložiti dvakratnih stroškov geometra, temveč bi morala ta strošek v sojenju, ki je bilo razveljavljeno s sodbo višjega sodišča 9. 6. 2014, trpeti tožnica. Sodišče je prezrlo, da sta toženca tožbeni zahtevek delno pripoznala, zaradi česar je lahko tožnica uspela z največ ½ stroškov, saj toženca nista dala povoda za tožbo. Sodišče tudi ni upoštevalo, da sta toženca uspela s pritožbama 2. 9. 2011 in 23. 1. 2014, zato bi tožencema morali biti ti stroški povrnjeni.

3. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, ki se nanašajo na sklep, s katerim je sodišče vzelo na znanje spremembo tožbe. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da spremembo tožbe predstavlja le sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega (drugi odstavek 184. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Do tega v konkretnem primeru ni prišlo. Tožnica tožbe ni spremenila, temveč je nepremičnino(7) le določneje opredelila z identifikacijsko številko, ki je sledila izvedenskemu mnenju (list. št. 123-129)(8), in sporno zemljišče označila z rezerviranimi parcelami št. 1/3, 1/4 in 1/5 k. o. X. Zato o prekoračitvi tožbenega zahtevka ni mogoče govoriti(9). Tudi očitki o opustitvi vročitve pripravljalne vloge, ki vsebuje „spremembo tožbe“, niso utemeljeni, saj je vročilnica pripeta na list. št. 153 in izkazuje opravljeno vročitev vloge. Nenazadnje velja dodati, da je tako prvostopenjsko sodišče (v sodbi P 14572012 z dne 12. 12. 2013), kakor tudi višje sodišče (v odločbi II Cp 1285/2014 z dne 9. 6. 2014), po „spremenjeni tožbi“ že odločalo.

6. V obravnavani zadevi tožnica zahteva ugotovitev obstoja lastninske pravice, nastale s priposestvovanjem. Pritožbeno sodišče uvodoma opozarja, da gre pri priposestvovanju za originaren način pridobitve lastninske pravice in je vpis v zemljiško knjigo le dekleratorne narave. Do pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem namreč pride po samem zakonu, v trenutku, ko so za to izpolnjene vse predpostavke, ki jih določa zakon. Zato vpis lastninske pravice v tem primeru ni pogojen z voljo tožencev oziroma z njihovim razpolagalnim dejanjem. Lastninsko pravico, ugotovljeno na podlagi priposestvovanja, je v zemljiško knjigo mogoče vpisati že na podlagi pravnomočne sodne odločbe (3. točka prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1)). To pomeni, da tožbeni zahtevek za vknjižbo lastninsko pravice po parcelaciji ni potreben oziroma ni utemeljen in je pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek pod II. točko izreka izpodbijane sodbe na podlagi določila 5. točke 358. člena ZPP zavrnilo.

7. Odločitev prvostopenjskega sodišča o priposestvovanju sporne nepremičnine je materialnopravno pravilna. Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR)(10), ki ga je treba uporabiti v konkretnem primeru, je v 28. členu ločeval med rednim priposestvovanjem (dobroverno, zakonito posestjo), kjer se je zahtevala 10 let trajajoča posest (drugi odstavek), ter izrednim priposestvovanjem (le dobroverno posestjo), za katerega je bila potrebna 20 letna priposestvovalna doba (četrti odstavek). Posest je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (drugi odstavek 72. člena ZTLR). Po sodni praksi je dobroveren posestnik po ZTLR tisti, ki je prepričan, da je stvar, ki jo poseduje, njegova last. Če posestnik ve ali mora po okoliščinah domnevati, da stvar pripada drugemu, ni dobroveren(11). Tožnica je v trditveni podlagi navedla, da je sporno nepremičnino podedovala leta 1972 po svoji materi in več kot 20 let v dobri veri zemljišče uporabljala kot lastnica (izvrševala dobroverno lastniško posest), saj je bila do mejne obravnave (leta 2008) prepričana, da je vpisana v zemljiško knjigo. Z dedovanjem se pridobi lastninska pravica v trenutku zapustnikove smrti. Ta pravica je zunajknjižna, dediči pa pridobijo lastninsko pravico v enakem obsegu, kot jo je imel pred tem zapustnik. Tožnica trditev o zakonitosti posesti zapustnika ni postavila, zato je kot dedinje ni mogoče šteti za zakonito posestnico (v smislu drugega odstavka 28. člena ZTLR). Dedovanje namreč nima značaja pravnega naslova v smislu prvega ostavka 72. člena ZTLR, saj predstavlja pravni temelj za univerzalno sukcesijo in ne tudi za singularno sukcesijo glede posameznih stvari, iz katerih je sestavljena zapuščina(12). 20 letna doba je torej začela teči tisti dan, ko je tožnica dobila stvar v dobroverno lastniško posest, torej od trenutka uvedbe dedovanja leta 1972, in se končala z iztekom zadnjega dne te dobe. Priposestvovalna doba se je iztekla že leta 1992, zato je relevantna dobrovernost tožnice le do navedenega datuma. Ker postane priposestvovalec lastnik v trenutku, ko se izteče priposestvovalna doba, okoliščine, ki nastanejo po tem trenutku, niso pravno odločilne pri presoji dobre vere. Četudi priposestvovalec po izteku priposestvovalne dobe izve, da ni postal lastnik že pred pridobitvijo lastninske pravice s priposestvovanjem, to na njegovo pravico, pridobljeno s priposestvovanjem, nima nobenega vpliva(13).

8. Toženca sta dobro vero tožnice v relevantnem obdobju (med letom 1972 in 1992) izpodbijala zgolj s pavšalnimi trditvami, da „je med pravdnima strankami v času 30 let nenehno prihajalo do sporov in ravno zaradi tega dela zemljišča so pravdne stranke v stalnih medsosedskih sporih in se ne pogovarjajo“ (list. št. 7). Le pavšalno sta torej trdila, da je prihajalo do prepirov, pri čemer nista pojasnila, kdaj naj bi do njih prišlo, niti nista podala konkretiziranih trditev, kakšni naj bi ti spori bili. Enako velja za izpovedbe prič, na katere se sklicuje pritožba - J. V., ki je potrdil, da so se pravdne stranke vedno pričkale zaradi različnih stvari, tudi zaradi spornih parcel (list. št. 47, str. 3. zapisnika 22. 6. 2011) in J. G., ki naj bi potrdil obstoj spora. Tudi te so bile namreč povsem pavšalne (iz njih ni izhajal opis konkretnih sporov), predvsem pa so bile časovno neopredeljene in iz njih ni bilo mogoče ugotoviti, da je prihajalo do sporov še pred iztekom priposestvovalne dobe tožnice leta 1992. Dodati velja, da kljub vlogi tožnice z dne 25. 5. 2012 (list. št. 100), v kateri je toženca opozorila, da za relevantno obdobje nista zatrjevala dejstev, s katerimi bi lahko izpodbila tožničino dobro vero, toženca svojih pomanjkljivih trditev nista dopolnila s časovno relevantnimi dogodki, temveč sta slabo vero utemeljevala zgolj s sklicevanjem na dogodke, ki so nastopili šele po izteku priposestvovalne dobe. Tako sta navajala, da je možu tožnice pred 15 leti (leta 1996) geometer neuradno pokazal potek meje in položil kamen, ki ga je mož tožnice odstranil (list. št. 15), da je bil leta 2008 med pravdnima strankama dogovor o poteku meje in je bila tožnica pripravljena kupiti sporno zemljišče (list. št. 7)(14), da je prva toženka pred desetimi leti (2001) moža tožnice ustno opomnila, naj ne kosi, da si je tožnica sporno zemljišče pred časom začela protipravno prisvajati in leta 2007 na spornem zemljišču položila tlakovce (list. št. 7) in da je tožnica leta 2011 izjavila, da bodo vsaj enkrat razčistili, kje točno poteka meja. Te trditve, kakor tudi pritožbeni očitki, ki opozarjajo na dogodke oziroma slabo vero tožnice po izteku priposestvovalne dobe leta 1992, za odločitev v tem sporu niso relevantni. Zato se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb, s katerimi pritožnika izpodbijata tožničino dobro vero po letu 1992, ni opredeljevalo (360. člen ZPP)(15) .

9. Pritožbeno sodišče kljub temu pripominja, da je izvedeni dokazni postopek potrdil, da je bila tožnica v času priposestvovalne dobe dobroverna, in sicer da je tožnica na spornem zemljišču izvrševala lastninska upravičenja, česar ji nihče ni branil, medtem ko je toženec na prepoved vožnje po spornem zemljišču reagiral tako, da so si uvoz do hiše uredili po drugi poti. Tako je tožnica na naroku 21. 6. 2012 (list. št. 103) povedala, da so toženci z vožnjami mimo njene hiše prenehali leta 1975, ko so tožencem te vožnje prepovedali, ker so se zaradi njih zbujali njeni otroci, ki so bili takrat še majhni (list. št. 102, 103). Njeno izpovedbo je potrdil tudi prvi toženec, ki je ob zaslišanju na naroku 24. 5. 2011 povedal, da so se v novo hišo vselili leta 1970 in so se zaradi dostopa do hiše vozili po spornem zemljišču – po zemljišču mimo tožničine hiše, in sicer po zemljišču med hruško in javno potjo, ki je potekala nekako tam, kjer je danes kup kamenja in sliva(16). Kmalu so jim začeli braniti vožnje. Po prepovedi so si toženci naredili pot od glavne ceste po njihovem zemljišču do meje z zemljiščem tožnice (list. št. 28(17)), in sicer se je njegov oče ob ureditvi poti premaknil 4 metre v svoje. Iz njegove izpovedbe torej izhaja, da je oče vzel na znanje prepoved toženke, ki se jo je držal in prenehal z vožnjami. To pomeni, da je sprejel tožničino absolutno lastninsko pravico oziroma da je tožnico štel za lastnico spornega zemljišča. Navedeno je potrdila tudi toženka, ki je povedala, da je tožnica prepovedala vožnje mimo tožničine hiše, to je po strani mimo hruške proti javni cesti, zaradi česar sta z možem traso naredila le po lastnem zemljišču (list. št. 31).

10. Pritožba nadalje ne more uspeti z očitki, da izpovedba tožnice(18) dokazuje, da do „pajzla“ z zahodne strani niso dostopali, ker jim je to preprečevalo drevo. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bil vhod v objekt možen le z zahodne strani, kjer so bile stopnice, kar potrjuje tudi skica izvedenca (list. št. 210)(19), zato s pritožbenimi očitki, da z zahodne strani ni vstopala, pritožnika ne moreta doseči drugačne odločitve. Nenazadnje tudi iz izpovedbe tožnice izhaja, da je bilo drevo zasajeno ob vogalu, kjer je bil prostor, kar ne potrjuje stališča tožencev, da bi preprečevalo vstop v „pajzl“. Prav tako ne držijo navedbe pritožbe, da je tožnica prišla sama s seboj v nasprotje, češ da je poleg dedovanja kot pridobitni način zatrjevala tudi pravni posel, ko je povedala, da je zemljišče uživala tako, kot ji je pokazala mama(20). Tudi ob zaslišanju je tožnica pojasnila, da je sporno zemljišče podedovala po mami, ta pa ji je (začasa življenja) zgolj pojasnila, do kod sega njihova zemlja(21). Pritožbene navedbe, da je nelogično, da bi mati tožnice njej pokazala drugačno mejo kot njenemu možu, in sicer 3 korake naprej od električnega droga, ne zdržijo resne presoje(22). Tako tožnica kot tudi njen mož sta namreč skladno povedala, da je bila bistvena točka za določitev meje električni drog, kar je nenazadnje potrdila tudi toženka (list. št. 31, 1. odstavek) in povedala, da so vedeli, da poteka meja približno od električnega droga, ki je na drugi strani ceste, navzdol proti njihovi hiši. Neutemeljeni so tudi očitki, da je sodišče tožnici prisodilo zemljišče preko električnega droga, čeprav ga je tožnica pokazala kot mejo. Ob ogledu (list. št. 107) se je namreč ugotovilo, da ravna linija od električnega droga poteka znotraj tožničinega uvoza za 43 cm, zato je sodišče prisodilo zemljišče v obsegu celotnega uvoza. Prav tako pa je tožnica na poziv sodišča, naj podrobneje pojasni mejo, povedala, da ta poteka od droga do sredine „pajzla“ (in ravne linije ni zatrjevala).

11. Tudi navedbe, da naj bi priče L. O., L. P. in J. G. potrdile, da je zemljišče od nekdaj last tožencev, niso prepričljive. Iz zapisnika o zaslišanju priče L. P.(23) namreč ne izhaja, da bi priča izrecno potrdila, da je sporno zemljišče last tožencev, temveč ni vedel, čigav je kup kamenja, saj o lastnini zemljišča ni razmišljal. Enako velja za izpovedbo G., ki je sicer res trdil, da je bilo zemljišče, kjer je pasel živino, S., vendar na poziv, naj pokaže območje, tega ni znal storiti. Končno tudi priča L. O. ni potrdila, da je „luža“ last tožencev, saj ni vedela povedati, na čigavem zemljišču se je nahajala (list. št. 198). Prav tako tudi tožnica nikoli ni zatrjevala (niti izpovedala), da bi bila ta last tožencev, pri čemer pa pritožba ne pojasni, kje naj bi te trditve podala. Pripomniti velja, da glede na ugotovljeno dobro vero tožnice v relevantnem obdobju priposestvovalne dobe, izpovedbe prič, na katere opozarja pritožnik, tudi sicer ne morejo privesti do drugačne odločitve.

12. Pritožba neutemeljeno nasprotuje stroškovni odločitvi. Stroški pravdnega postopka se namreč določijo glede na uspeh celotnega postopka oziroma glede na izid odločitve o glavnem zahtevku. Odločilno je torej načelo končnega uspeha in ne uspešnost posameznih pravdnih dejanj (razen v primeru separatnih stroškov, za kar v tem primeru ne gre). Čeprav sta toženca predhodno uspela s pritožbo, morata tožnici po načelu uspeha povrniti vse pravdne stroške, saj je v ponovljenem postopku sodišče izdalo ugodilno sodbo(24). Zato pritožnika ne moreta uspeti s trditvami, da toženca nista dolžna trpeti stroškov geometra v razveljavljenem sojenju oziroma da sodišče ni upoštevalo uspeha tožencev s pritožbama 2. 9. 2011 in 23. 1. 2014. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje na delno pripoznavo tožbenega zahtevka, zaradi česar menita, da bi tožnica lahko uspela največ s polovico stroškov. Ker je bilo pripoznanje zgolj delno, pritožnika zmotno menita, da bi sodišče moralo postopati po 157. členu ZPP. To določilo se namreč uporabi le, če tožena stranka pripozna tožbeni zahtevek v celoti, česar toženca v konkretnem primeru nista storila(25).

13. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Glede na dejstvo, da je bil uspeh tožencev v pritožbenem postopku neznaten, je pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 165. člena ZPP v povezavi z določbo 154. člena ZPP odločilo, da toženca sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njune pritožbe. Odgovor na pritožbo, ki ga je podala tožnica, ni doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča in stroškovno ni bil potreben, zato tudi tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

Op. št. (1): V. je potrdil, da so se pravdne stranke vedno pričkale zaradi različnih stvari, tudi zaradi spornih parcel. Op. št. (2): G. je slišal, da so bili prepiri zaradi meje in da je bilo zemljišče vedno S. Pokazal je tudi pot, ki je potekala pod hruško mimo vhodnih vrat tožnice, ta pot je bila S. zatem prepovedana in ne kaka druga pot. Te prepovedi so se toženci držali, sodišče pa je iz tega naredilo nepravilen zaključek, da je bila sporna pot prepovedana tožencem.

Op. št. (3): Ki je povedal, da so toženci imeli uvoz na svoje zemljišče, kjer je sporni uvoz tožnice in pri tem pokazal vse od severnega robnika uvoza do južnega ter povedal, da je bilo zemljišče, na katerem je sedaj kamenje vedno S. Op. št. (4): Ki je pokazal „lužo“ na območju, kjer je sedaj tlakovana pot in ki je bila v preteklosti nesporno last S., kar je priznala tudi tožnica.

Op. št. (5): Leta 2008 je geometer na terenu pokazal ravno mejo po mejnikih, ki so bili postavljeni po leta 1939 izvedenem geodetskem posnetku. Teh mejnikov bi se morala tožnica oziroma njeni predniki držati.

Op. št. (6): Res je tožnica vstopala v pajzl z južne strani, kar sta toženca tudi pripoznala. Zato ni pravilen zaključek, da je zaradi navedenega edino logično, da je uživanje spornega zemljišča potekalo na podlagi nesporne, dobroverne posesti, ki ji noben od sosedov ni nasprotoval. Toženca sta opozorila, da je bilo ob vhodu v pajzl zasajeno drevo, ki ga je posadila tožnica, kar dokazuje, da z zahodne strani tožnica do pajzla ni dostopala, saj ji je to preprečevalo drevo.

Op. št. (7): Ki je bila pred tem le opisno opredeljena (glej list. št. 69), tako da se je zahtevala ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini ID znak 1/2-0 (parc. št. 1/2 k. o. X).

Op. št. (8): V katerem je geodet naredil elaborat za evidentiranje in odprl posebno parc. št. za pripoznan del zemljišča, za prisojeni del spornega zemljišča in tisti del, ki ostaja dosedanjemu.

Op. št. (9): Obrazložilo je tudi, da je izvedenec v skici elaborata (red. št. 84) celotno sporno zemljišče označil z rezervirano parc. št. 1/4, zaradi česar se tudi izrek glasi na to parcelno številko. Predhodna razdelitev spornega zemljišča na parc. št. 194/4 in 194/5 namreč ni bila potrebna, saj spornega prostora ni razdelilo, temveč ga je v celoti prisodilo tožnici (glej 7. točko obrazložitve).

Op. št. (10): Leta 1972 je sicer veljal ODZ, ki je v paragrafu 1468 določal 30 letno priposestvovalno dobo (oziroma 20-letno po načelnem pravnem mnenju Zveznega vrhovnega sodišča bivše Jugoslavije o dolžini za priposestvovanje potrebne dobe, ZSO, št. V/1-1960). Vendar se je ta iztekla šele po uveljavitvi ZTLR, ki je stopil v veljavo dne 1. 9. 1980. Op. št. (11): Primerjaj VSL sodba I Cp 2904/2009 z dne 28. 10. 2009, VSL sklep I Cp 3466/2009 z dne 3. 3. 2010 in VSL sodba I Cp 164/2010 z dne 24. 3. 2010. Op. št. (12): Glej M. Brecelj, Pridobitev lastninske pravice na nepremičninah s priposestvovanjem (magistrska naloga), Pravna fakulteta v Ljubljani, 2005, str. 38. Prav tako gre v tem primeru za sporni obmejni del, ki ni del nepremičnine, ki bi jo priposestvovalec prejel na podlagi pravnega posla. Zato dejansko ta s pravnim naslovom, ki bi se nanašal na obmejni del, ne razpolaga in gre za izredno priposestvovanje (ibid., str. 76).

Op. št. (13): Primerjaj VS RS sodba II Ips 1063/2008 z dne 10. 11. 2011 in VS RS sodba II Ips 622/2008 z dne 19. 1. 2012. Op. št. (14): Tožnica je s tem v zvezi pojasnila, da ni res, da je želela kupiti sporno nepremičnino, temveč je s tožencema dosegla dogovor, da bo poravnala stroške geodeta, ki sta ga naročila toženca in bi ga v nasprotnem primeru morala tudi plačati.

Op. št. (15): Ni se opredeljevalo do trditev, da iz izpovedbe tožnice izhaja, da ni nasprotovala razmejitvi sosednjih parcel, da je bil leta 2008 izveden postopek parcelacije in bi geometer potrdil, da ni bila jasna lastnina zahodnega dela zemljišča, tožnica pa je bila pripravljena sporno zemljišče kupiti (kar bi potrdil tudi tožničin zet) in da izpovedba priče (geometra) B. M. potrjuje, da je tožničinemu možu leta 2002 neuradno pokazal mejo.

Op. št. (16): Zato je neutemeljeno sklicevanje na izpovedbo priče L. P., ki je povedal, da je bil uvoz na zemljišče tožencev od severnega robnika uvoza do južnega (list. št. 106).

Op. št. (17): In list. št. 103, kjer toženec pojasni, da je tožnica okoli leta 1975 zaprla tožencem traso mimo njeni hiše, zaradi česar so traso naredili ob stari hiši navzdol. Op. št. (18): str. 3. zapisnika naroka 18. 6. 2015, 2. odstavek, list. št. 196 Op. št. (19): Iz katere izhaja, da vstop iz pripoznanega dela zemljišča ni možen, saj je ta del preozek, prav tako pa na poti po pripoznanem delu zemljišča stoji drevo, ki onemogoča vstop.

Op. št. (20): str. 3. zapisnika naroka 18. 6. 2015, 7.-9. vrstica 1. odstavka, list. št. 196 Op. št. (21): Ibid. Op. št. (22):) Zapisnik 22. 6. 2011, str. 12, 1. odstavek, list. št. 56 Op. št. (23): list. št. 107, 2. odstavek 3. strani zapisnika 5. 9. 2012 Op. št. (24): N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 29 Op. št. (25): Glej tudi VSL sodbo I Cp 4817/2010 z dne 23. 3. 2011