Jedro

Objekt brez motorja je nekompleten in ne služi (več) svojemu namenu. Ob tem samo dejstvo, da je bioplinski motor mogoče brez poškodb ločiti od objekta, ni odločilno. Ključna je „soodvisnost“ stvari, ki utemeljuje organsko povezanost med obema. ker je predmet stvarne pravice lahko samo individualno določena samostojna stvar, tožeča stranka lastninske pravice na bioplinskem motorju, potem ko je bil ta že vgrajen v bioplinarno, ni mogla pridobiti.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 3.511,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, dalje.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom zahteva ugotovitev nedopustnosti izvršbe na premičnini, rabljenem bioplinskem motorju. Navaja, da je s sklenitvijo leasing pogodbe po načelu „sale and lease back“ kot leasingodajalka postala lastnica navedene premičnine.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je objekt bioplinarne sestavina nepremičnine, vanj pa je priklopljen in integriran bioplinski motor. Z njegovo odstranitvijo bi bila okrnjena glavna funkcija bioplinarne, zaradi česar je zaključilo, da je bioplinski motor sestavina objekta oziroma nepremičnine, ki je s spojitvijo z glavno stvarjo izgubil svojo samostojnost in deli pravno usodo glavne stvari. Tožeča stranka zaradi takšne pravne narave bioplinskega motorja na njem ni pridobila lastninske pravice, pač pa je ta last A. A. in ima na njem zastavno pravico tožena stranka.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Kot bistveno je izpostavilo dejstvo, da je tožena stranka pridobila zastavno pravico na bioplinskem motorju, preden je tožeča stranka sklenila pogodbo o povratnem odkupu in leasing pogodbo z dolžnikom kot prodajalcem in leasingojemalcem. Pritrdilo je sodišču prve stopnje, da je bioplinski motor sestavina bioplinarne, saj brez njega bioplinarna ne deluje.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, v kateri je uveljavljala razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Vrhovnemu sodišču je predlagala, da reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da ugodi pritožbi tožeče stranke.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je predlagala njeno zavrnitev.

Relevantno dejansko stanje

6. Bankaa, d. d., (kot pravna prednica tožene stranke) je z A. A. 15. 2. 2010 sklenila dve kreditni pogodbi za namen financiranja projekta – izgradnje bioplinarne. Sestavni del projekta je bila tudi plinska tehnika, ki je vsebovala plinski motor z generatorjem. Bioplinarna je bila zgrajena na nepremičnini last A. A., na kateri je bila v korist tožene stranke vpisana hipoteka v zavarovanje terjatev po kreditnih pogodbah.

7. A. A., s. p., je 31. 12. 2010 pridobil dovoljenje Upravne enote Ormož za poskusno delovanje bioplinarne za čas devetih mesecev. Dne 28. 9. 2011 je bilo izdano dovoljenje o podaljšanju poskusnega obratovanja za čas treh mesecev.

8. Tožeča stranka kot leasingodajalec in A. A., s. p., kot leasingojemalec sta 7. 11. 2011 sklenila leasing pogodbo, katere predmet je bil rabljen bioplinski motor. V pogodbi sta se stranki dogovorili, da bo lastnik predmeta v celotnem obdobju leasinga leasingodajalec. Istega dne sta tožeča stranka kot kupec in A. A., s. p., kot prodajalec sklenila pogodbo za povratni odkup, s katero je kupec od prodajalca kupil rabljen bioplinski motor z namenom, da ga da v najem – finančni leasing. A. A. je predmet leasinga prevzel s prevzemnim zapisnikom dne 29. 7. 2012. 9. Bioplinski motor je bil vgrajen v bioplinarno, z njegovo odstranitvijo pa bi ta ne mogla več delovati.

10. V postopku poenostavljene prisilne poravnave nad A. A., s. p., je bila tožeči stranki priznana izločitvena pravica na bioplinskem motorju.

Presoja utemeljenosti revizije

11. Revizija ni utemeljena.

12. Revizija izpostavlja zmotnost materialnopravnega zaključka sodišč nižjih stopenj, da je bioplinski motor sestavina bioplinarne. Poudarja, da je bioplinski motor iz bioplinarne mogoče odmontirati ter da je bila lastninska pravica tožeče stranke že priznana v postopku prisilne poravnave St 1424/2014. 13. Za presojo (ne)utemeljenosti revizije je ključna ugotovitev pravne narave bioplinskega motorja po njegovi vgradnji v bioplinarno, last A. A. Pravna narava motorja (sestavina ali pritiklina bioplinarne) namreč odloča o njegovi pravni usodi. Drugače kot pritiklina izgubi sestavina s spojitvijo z glavno stvarjo svojo pravno samostojnost in zato deli pravno usodo glavne stvari (drugi odstavek 16. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ).

14. Zaključek sodišč nižjih stopenj, da je bioplinski motor sestavina bioplinarne, je pravilen. Sodišči sta pravilno ugotovili trdno funkcionalno povezanost med njima in posledično zaključili, da bioplinarna brez bioplinskega motorja ne deluje. Objekt brez motorja je nekompleten in ne služi (več) svojemu namenu. Ob tem samo dejstvo, da je bioplinski motor mogoče brez poškodb ločiti od objekta, ni odločilno.(1) Ključna je „soodvisnost“ stvari, ki utemeljuje organsko povezanost med obema. Ta je v zadevnem primeru očitna in izhaja že iz splošnega prepričanja. Za ugotovitev, da bioplinarna brez bioplinskega motorja ne deluje, strokovno znanje izvedenca tako ni potrebno.

15. Ob ugotovitvi, da je bioplinski motor sestavina bioplinarne, je pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišč nižjih stopenj, da se zastavna pravica tožene stranke po sklenjenih kreditnih pogodbah razteza tudi nanj (prvi odstavek 140. člena SPZ), ter da zaradi povezanosti med motorjem in bioplinarno ni mogoč položaj različnega lastništva nad njima. Ker je predmet stvarne pravice lahko samo individualno določena samostojna stvar (7. člen SPZ), tožeča stranka lastninske pravice na bioplinskem motorju, potem ko je bil ta že vgrajen v bioplinarno, ni mogla pridobiti. Njen tožbeni zahtevek je bil zato pravilno zavrnjen.

16. Na drugačen zaključek ne vpliva navedba revidenta, da je bila tožeči stranki priznana izločitvena pravica nad predmetom v postopku poenostavljene prisilne poravnave. Kot je bilo pojasnjeno, je po vgradnji bioplinskega motorja v bioplinarno prišlo do pravnega položaja, ki ne dopušča različnih lastništev, kar pomeni, da tožeča stranka lastninske pravice nad motorjem ni mogla (več) pridobiti. Posledično tudi priznanje izločitvene pravice v postopku poenostavljene prisilne poravnave na lastništvo tožeče stranke v nobenem primeru ne bi moglo vplivati.

17. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

18. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato nosi sama svoje revizijske stroške in mora toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka. Vrhovno sodišče je toženi stranki priznalo priglašeno nagrado za postopek v višini 2.858,00 EUR (tarifna številka 3300 Zakona o odvetniški tarifi, v nadaljevanju ZOdvT), pavšalni znesek za plačilo potnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tarifna številka 6002 ZOdvT), oboje povečano za 22-odstotni davek na dodano vrednost. (1) Primerjaj M. Tratnik, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Uradni list, Ljubljana 2016, str. 79.