Jedro

Širjenje trditvene in dokazne podlage glede dogodkov, ki so se zgodili že pred vložitvijo prvega predloga za izdajo začasne odredbe, v novem predlogu za izdajo začasne odredbe ni dopustno.

Čeprav pri regulacijski začasni odredbi ne gre za zavarovanje bodoče izvršbe, pač pa za začasno ureditev spornega pravnega razmerja zaradi preprečitve sile ali težko nadomestljive škode, je ni mogoče izdati za preprečitev kakršnekoli sile ali nenadomestljive škode, pač pa le take, ki je v zvezi s tožbenim zahtevkom. Podana mora biti povezava med uveljavljanim zahtevkom in vsebino izdane začasne odredbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. S tožbo tožeča stranka zahteva, da ji tožena stranka v roku 8 dni izroči v posest nepremičnine, ki so navedene v seznamu zemljišč po zakupni pogodbi št. 000/2017 z dne 19. 2. 2017. Hkrati s tožbo je vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je zahtevala, da ji tožena stranka nepremičnine, navedene v seznamu zemljišč v zakupni pogodbi, prepusti v posest v roku treh dni ter da se ji prepove kakršnokoli poseganje v ali omejevanje posesti tožeče stranke, zlasti z oranjem ali drugo kmetijsko obdelovanje na teh nepremičninah. Predlog za izdajo začasne odredbe je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 27. 3. 2020 zavrnilo, ker je ocenilo, da ni izkazala pogoja za izdajo predlagane regulacijske začasne odredbe iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) - da je izdaja začasne odredbe potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Višje sodišče je sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe potrdilo s sklepom I Cp 748/2020 z dne 6. 5. 2020. 2. Tožeča stranka je 14. 4. 2020 podala nov predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je zahtevala izdajo enake začasne odredbe kot v prvem predlogu. Drugi predlog za izdajo začasne odredbe je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrglo kolikor se opira na historične dogodke pred 25. 3. 2020, v ostalem pa ga je zavrnilo. Obrazložilo je, da dejstev, ki so obstajala že v času odločanja o prvem predlogu za izdajo začasne odredbe, ni več dopustno presojati, saj dopolnjevanje navedb istega dejanskega substrata ne spreminja identitete predloga za izdajo začasne odredbe, pač pa gre le za dopolnjevanje v prvem predlogu za izdajo začasne odredbe nezadostnih oziroma pomanjkljivih navedb. Nove pa so navedbe o dogodkih 28. 3. 2020, vendar pa te ne utemeljujejo izdaje začasne odredbe, ker ne izkazujejo grozečega nasilja s strani tožene stranke v razmerju do tožeče stranke, ki nepremičnin nima v posesti, ter da ni mogoče s stopnjo verjetnosti zaključiti, da so s strani tožeče stranke opisana ravnanja tožene stranke takšna, da bo sodno varstvo v tej pravdni zadevi ostalo brez pomena, če začasna odredba ne bo izdana, kar pomeni, da tožeča stranka ni izkazala predpostavke za izdajo začasne odredbe, da je njena izdaja potrebna, da se prepreči uporaba sile.

Pritožba in odgovor nanjo

3. V pritožbi tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj višje sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z začasno odredbo. Predlagana začasna odredba je nujna, da se prepreči uporaba sile pri obdelavi kmetijskih površin. Med kmeti, ki obdelujejo zemljišča, in toženo stranko je namreč prišlo do več sporov glede tega, kdo lahko obdeluje njive. Dogodka z dne 25. 2. 2020 in 12. 3. 2020 je res že navedla v prvem predlogu za izdajo začasne odredbe, vendar takrat še ni mogla navesti vseh dejstev in predlagati dokazov, ki izkazujejo nasilno vedenje tožene stranke, ker so se z njimi seznanili šele po izdaji sklepa o prvem predlogu za izdajo začasne odredbe. Razlog za to je v izredni situaciji zaradi epidemije covid-19, ker so kmetije zaradi omejitev izjave uspeli posredovati šele kasneje. Tožeča stranka sama ni neposredna posestnica zemljišč in pri dogodkih ni bila neposredno prisotna, zato je njena obveščenost odvisna od podatkov, ki jih dobi od kmetov. Če bi obveljal zaključek prvostopenjskega sodišča, da gre le za dopolnitev dejanske podlage, bi bila tožeča stranka prikrajšana za pravno varstvo v okviru postopka začasnega zavarovanja zgolj zaradi datuma dogodka, ki utemeljuje zavarovanje njenega položaja in datuma izdaje prvega sklepa o zavrnitvi začasne odredbe, pri čemer pravno pomembnih dejstev in dokazov brez svoje krivde ni mogla navesti že v prvem predlogu za izdajo začasne odredbe. To še toliko bolj velja za navedbe o dogodkih 10. 3. in 20. 3. 2020, ki so bile prvič podane šele v ponovnem predlogu za izdajo začasne odredbe. Z navedbami o teh dogodkih zatrjuje obstoj novih okoliščin, za katere je zaradi izrednih razmer v državi izvedela po izdaji sklepa o zavrnitvi prvega predloga za izdajo začasne odredbe. Za zaključek, da gre za dopolnjevanje dejanskega substrata iz prvotnega predloga, sodišče nima podlage, saj predpostavka litispendence predvideva oceno ali gre za isto trditveno podlago oziroma oceno ali se novi zahtevek opira na drugačen sklop dejstev in ne zgolj ali gre za objektivno nova dejstva. S tem je zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Treba je upoštevati celotno trditveno podlago v novem predlogu za začasno odredbo, ne pa izolirano posamezna dejstva. Celoten sklop zatrjevanih dejstev, vključno z dogodki 28. 3. 2020, izkazuje kontinuirano uporabo sile s strani tožene stranke in utemeljuje izdajo začasne odredbe zaradi preprečitve sile. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo ali navedbe o dogodku 28. 3. 2020 izkazujejo verjetnost grozeče sile, pač se je oprlo na sklep P 73/2020 z dne 9. 4. 2020, s katerim je bilo ugodeno predlogu za začasno odredbo, ki ga je vložil A. A. zoper toženo stranko in B. B. Nikjer niso zatrjevali, da so nepremičnino prepustili v uporabo A. A. na podlagi objavljenih ponudb oz. da je A. A. zakupnik teh zemljišč in je takšna ugotovitev sodišča v nasprotju s podano trditveno podlago, posledično je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter tudi bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP (nepravilna uporaba 2. in 7. člena ZPP). A. A. zemljišča obdeluje kot podzakupnik tožene stranke že več let. Po prenehanju zakupne pogodbe, sklenjene s toženo stranko, A. A. obdeluje zemljišča po ustnem dogovoru s tožečo stranko z namenom zagotovitve kontinuitete obdelave zemljišč, in sicer dokler tožeča stranka ne bo mogla izvesti postopkov za sklenitev zakupnih pogodb. Ker je nepravilna ugotovitev, da A. A. obdeluje predmetne nepremičnine kot zakupnik tožeče stranke, je nepravilen tudi zaključek sodišča, da gre za enotno sosporništvo. Razmerji tožeče in tožene stranke ter A. A. in tožene stranke nista enaki in v pravdah ne nastopata isti pravdni stranki. S sklepom P 73/2020 z dne 9. 4. 2020 ni bila seznanjena in se o njem ni mogla izjaviti, kar pomeni, da je sodišče storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pojasnjuje, da zahteva prepustitev predmetnih nepremičnin v posest z začasno odredbo zato, da bo zagotovljena kontinuiteta obdelave. Če začasna odredba ne bo izdana, bo sodno varstvo ostalo brez pomena, saj tožena stranka ovira obdelavo zemljišč s strani kmetov, ki ta zemljišča obdelujejo že dalj časa kot podzakupniki tožene stranke. Sodišče si prihaja samo s sabo v nasprotje, saj po drugi strani navaja, da bi zatrjevana ravnanja lahko predstavljala grozečo silo (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). V predlogu za izdajo začasne odredbe je z verjetnostjo izkazala tudi pogoj za izdajo začasne odredbe iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Ker se sodišče prve stopnje do teh navedb sploh ni opredelilo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Stališče sodišča, da vprašanje tega pogoja za izdajo začasne odredbe ni aktualno, je v nasprotju s teorijo in sodno prakso.

4. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Presoja višjega sodišča

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na pritožbene navedbe, da je mogoče regulacijsko začasno odredbo izdati tudi na podlagi tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, je višje sodišče odgovorilo že v sklepu I Cp 748/2020. Pri teh stališčih vztraja, ponavljalo pa jih ne bo, pač pa se sklicuje na navedeni sklep.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je v drugem predlogu za izdajo začasne odredbe tožeča stranka v večjem delu le dopolnila trditveno podlago, s katero je utemeljevala izdajo začasne odredbe v prvem predlogu. Širjenje trditvene in dokazne podlage glede dogodkov, ki so se zgodili že pred vložitvijo prvega predloga za izdajo začasne odredbe, v novem predlogu za izdajo začasne odredbe ni dopustno. Tudi v postopku, ki teče po predlogu za izdajo začasne odredbe, veljajo pravila pravdnega postopka o trditvenem in dokaznem bremenu, ki je na predlagatelju začasne odredbe. Dolžnost pravdne stranke je, da ob podaji predloga sodišču skrbno zbere vse informacije oziroma podatke o pravno relevantnih dejstvih in dokazila. S sklicevanjem na epidemijo tožeča stranka ne opraviči svojega ravnanja. Z ukrepi zaradi obvladovanja coronavirusne bolezni je bilo sicer omejeno gibanje in nezaželeni osebni stiki, kar pa ne preprečuje izmenjave informacij preko telefona ali v pisni obliki. Za identiteto obeh predlogov za izdajo začasne odredbe pa v obravnavanem primeru ne gre, ker je drugi predlog utemeljevan tudi z novimi dejstvi in dokazi o dogodku 28. 3. 2020, zato ga je treba vsebinsko obravnavati. Razen tega se odloča o v petitu predloga za izdajo začasne odredbe navedenem zahtevku in ne o posameznih dogodkih, na katerih tožeča stranka temelji predlog. Odločitev o zavrženju predloga kolikor se ta nanaša na dogodke pred 25. 3. 2020, torej ni pravilna. Vendar pa to ne vpliva na odločitev višjega sodišča o neutemeljenosti pritožbe iz razlogov, ki bodo obrazloženi v nadaljevanju.

8. V okviru uradnega preizkusa materialnopravne pravilnosti izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 350. člena ZPP1) je višje sodišče ugotovilo, da bi bilo treba predlog za izdajo začasne odredbe v celoti zavrniti. Kot pravilno navaja sodišče prve stopnje v 6. obrazložitve izpodbijanega sklepa, se regulacijska začasna odredba izda za zavarovanje nedenarnega zahtevka zato, da se začasno uredi v pravdi obravnavano sporno razmerje. Predlagana začasna odredba pa presega domet te pravde.

9. Z ugoditvijo predlogu za izdajo začasne odredbe bi tožeča stranka brez kontradiktornega postopka v resnici dosegla nekaj drugega, kot uveljavlja s tožbenim zahtevkom. S predlagano začasno odredbo zasleduje prepoved poseganja, konkretno oranja ali drugačnega obdelovanja kmetijskih zemljišč ali drugo omejevanje posesti. S tako začasno odredbo se lahko zavaruje obstoječe posestno stanje in prepove posege v zemljišča, zato bi lahko prišla v poštev pri motenjski ali negatorni tožbi. Tožeča stranka sama zatrjuje, da predmetnih zemljišč nima v posesti, torej posestnega varstva ne more zahtevati. Tudi zahtevka za prepoved vznemirjanja lastninske pravice tožeča stranka v tej pravdi ne uveljavlja. Čeprav pri regulacijski začasni odredbi ne gre za zavarovanje bodoče izvršbe, pač pa za začasno ureditev spornega pravnega razmerja zaradi preprečitve sile ali težko nadomestljive škode, je ni mogoče izdati za preprečitev kakršnekoli sile ali nenadomestljive škode, pač pa le take, ki je v zvezi s tožbenim zahtevkom. Podana mora biti povezava med uveljavljanim zahtevkom in vsebino izdane začasne odredbe. Če bi sodišče v tej pravdi izdalo predlagano začasno odredbo, bi kršilo določilo prvega odstavka 273. člena ZIZ, ki kot materialnopravni pogoj za izdajo začasne odredbe predpisuje uresničitev namena zavarovanja.2

10. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe v celoti zavrniti. Ker se pritožuje samo tožeča stranka, višje sodišče zaradi prepovedi reformacije in peius (359. člen ZPP) v odločitev o delnem zavrženju predloga za izdajo začasne odredbe ne more poseči. Sicer pa postane pravnomočen le izrek sodne odločbe in ker v izreku predlagane začasne odredbe ni datumov dogodkov, je učinek izpodbijanega sklepa enak, kot če bi sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe v celoti zavrnilo.

11. Ker je predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen že zaradi obrazloženega, ostale pritožbene navedbe za odločitev višjega sodišča niso relevantne in odgovor nanje ni potreben (prvi odstavek 360. člena ZPP). Relevantne navedbe pritožbe torej niso utemeljene, pa tudi nobene upoštevne kršitve, na katere skladno s 350. členom ZPP pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena v zvezi z 353. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

12. Ker so stroški postopka za izdajo začasne odredbe del pravdnih stroškov (prvi odstavek 151. člena ZPP), o njih pa skladno s četrtim odstavkom 163. člena ZPP odloči sodišče v končni odločbi, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških tega pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

1 ZPP se v postopku zavarovanja uporablja skladno s 15. členom ZIZ. 2 prim. sklepe VSL I Cp 1364/99, I Cp 1199/2006, I Cp 2789/2015, I Cp 1034/2015.