Jedro

Ker je dolžnica samostojna podjetnica, nima delodajalca in tudi ni v delavnem razmerju. Tako v obravnavanem primeru delodajalec kot oseba, različna od osebe dolžnika, ne obstoji. Ker delodajalca ni, upničin predlog po določbi 134. člena ZIZ ni utemeljen.

Izrek

Ugovoru se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se predlog upnice zavrne.

Upnica mora dolžnici povrniti stroške ugovora v znesku 17.850,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.7.2002 dalje do plačila, v 15 dneh.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dolžnici N.K. s.p. naložilo, da v roku 8 dni upnici poravna vse zneske, ki jih ni odtegnila in izplačala po sklepu o izvršbi opr. št. I 00/02219 z dne 6.2.2001 in sicer glavnico v znesku 823.623,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.8.1994 dalje do plačila, izvršilne stroške v znesku 8.380,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.12.1994 dalje do plačila, pravdne stroške v znesku 4.118,23 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.5.1998 dalje do plačila in izvršilne stroške tega postopka v znesku 14.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.2.2001 dalje do plačila. Zaradi izterjave upničine terjatve je na podlagi določbe 134. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) zoper dolžnico dovolilo izvršbo na sredstva na njenem žiro računu in na premičnine.

Zoper ta sklep je dolžnica vložila ugovor. V njem navaja, da se dolžnikovemu dolžniku lahko naloži v plačilo samo znesek, ki bi ga dolžnikov dolžnik moral odtegniti od plače dolžnika in ga nakazati upnici, pa tega ni storil. Sodišče zaključuje, da je bila dolžnica v času prejema sklepa obvezno zavarovana iz naslova delovnega razmerja pri dolžnikovem dolžniku (sedaj dolžnici), torej pri njem zaposlena, zaradi česar bi morala dolžnica pričeti z izplačevanjem terjatve upnici. Dejstvo, da je dolžnica obvezno zavarovana, ne pomeni, da je bila pri dolžnikovem dolžniku zaposlena in da je tam prejemala plačo. Podrejeno pa je potrebno poudariti, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotavljalo, kolikšna je bila višina plače in kolikšen znesek bi dolžnikov dolžnik moral odtegniti od plače dolžnika ter ga nakazati upnici. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Upnica je na ugovor dolžnice odgovorila in predlagala, da sodišče ugovor zavrne kot neutemeljen in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnice štelo za neutemeljen in ga je poslalo višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi (drugi odstavek 54. člena in tretji odstavek 58. člena ZIZ).

Ugovor je utemeljen.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo zoper N.K. s.p. (samostojno podjetnico) in v razlogih sklepa obrazložilo, da je bila dolžnica N.K. pri dolžnikovem dolžniku (N.K. s.p.) zaposlena (bila v delovnem razmerju), zato bi moral dolžnikov dolžnik pričeti z izplačevanjem terjatve upnici.

Po določbi prvega odstavka 134. člena ZIZ upnik lahko predlaga, naj sodišče v izvršilnem postopku s sklepom naloži delodajalcu, naj mu poravna vse zneske, ki jih ni odtegnil in izplačal po sklepu o izvršbi. Sklep, s katerim sodišče upnikovemu predlogu ugodi, ima učinek sklepa o izvršbi (tretji odstavek 134. člena ZIZ). Samostojni podjetnik posameznik je fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost (sedmi odstavek 1. člena Zakona o gospodarskih družbah; Ur.l. RS, št. 30/93 s spremembami in dopolnitvami; ZGD). Tako sta N.K. in N.K. s.p. ena in ista oseba. Ker je dolžnica N.K. samostojna podjetnica, nima delodajalca in tudi ni v delovnem razmerju. Tako v obravnavanem primeru delodajalec kot oseba, različna od osebe dolžnika, ne obstoji. Ker delodajalca ni, upničin predlog po določbi 134. člena ZIZ ni utemeljen.

Zato je pritožbeno sodišče ugovoru dolžnice ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je upničin predlog zavrnilo (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ).

Upnica mora dolžnici povrniti stroške ugovora v znesku 17.850,00 SIT, saj ji jih je neutemeljeno povzročila (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Pritožbeno sodišče je dolžnici priznalo stroške za sestavo ugovora (150 točk) in 19% DDV (2.850,00 SIT). Ni pa ji priznalo stroškov za sodno takso, saj ta v Zakonu o sodnih taksah (ZST) v tem primeru ni predvidena.