Jedro

Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sojenje v tožnikovem postopku pred delovnim in socialnim sodiščem, ki je trajal 4 leta in 7 mesecev, ni trajalo nerazumno dolgo, tožniku ni bila kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 3.338,34 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15.6.2006 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodbe do plačila. Prav tako je zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek na plačilo 3.338,34 EUR, ki se od primarnega razlikuje le glede teka zakonskih zamudnih obresti in sicer tako, da je tek le-teh do 31.12.2006 določen od tolarskega zneska, po tem datumu pa od evrskega. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 784,19 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku tožeče stranke. Prvostopenjsko sodišče pri izdaji izpodbijane sodbe ni upoštevalo, da Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO) glede odškodnin za nepremoženjsko škodo napotuje samo na merila in pravila znotraj ZVPSBNO, ne pa tudi na subsidiarno uporabo pravil Ustave RS in Obligacijskega zakonika. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče pri odločanju o upravičenosti tožnika do odškodnine presojalo predpostavke splošne odškodninske odgovornosti, se pravi na podlagi Ustave RS in OZ, zaradi česar je napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče bi moralo uporabljati izključno merila ZVPSBNO, ki so bila uzakonjena na podlagi enotne prakse ESČP glede postopkov dolgotrajnosti. Bistvena razlika med splošnimi pravili o odškodninski odgovornosti po določilih Ustave RS ter OZ in pravili po ZVPSBNO je v tem, da določila ZVPSBNO ne dobesedno in ne po smislu ne zahtevajo protipravnosti ravnanja tožene stranke kot predpostavke za pravično zadoščenje zaradi kršenja pravice do sojenja brez neposrednega odlašanja. Poleg navedenega sodišče ni upoštevalo, da je odgovornost tožene stranke za kršenje pravic oškodovancev do sojenja brez nepotrebnega odlašanja objektivna in ne krivdna. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe torej izhaja, da je tožbeni zahtevek zavrnjen pretežno prav zaradi zaključka sodišča, da protipravnost tožene stranke ni bila podana. Zaradi tega je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo. Ob navedenem se sodišče do preostalih predpostavk po ZVPSBNO ni posebej opredeljevalo, saj bi v nasprotnem primeru prišlo do zaključka, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Poleg tega ni nepomembno, da predstavlja ZVPSBNO v konkurenci z OZ glede odškodninske odgovornosti tožene stranke specialnejši predpis. Pa tudi če bi bila protipravnost predpostavka odškodninske odgovornosti tožene stranke, je tožena stranka ravnala protipravno. Protipravnost je podana že s samim dejstvom, da je postopek pred Delovnim in socialnim sodiščem v Kranju (DSS) Kranj trajal nerazumno dolgo. Poleg tega za izpeljavo vzorčnega postopka ni bilo pravne podlage. Vzorčni postopek je dobil pravno podlago šele s sprejetjem Zakona o delovnih in socialnih sodiščih ZDSS-1. Vzorčnih postopkov tako sodna praksa ni mogla dopuščati. Dejansko stanje je sodišče ugotovilo napačno, in sicer da je bila s strani pooblaščenke tožeče stranke podana prošnja, da naj se obravnavanje zadev nekdanjih delavcev F. d.o.o. odloži do odločitve Višjega, Vrhovnega oz. Ustavnega sodišča. Takšna ugotovitev ni podprta prav z nobenim dokazom. Ta prošnja bi morala biti v spisih, kjer pa je očitno ni bilo. Nadalje se sodišče napačno opira na stališče, da je tožeča stranka soglašala z odlogom obravnav. Prvostopenjsko sodišče pri tem ni upoštevalo utemeljenih navedb tožeče stranke, da sindikat SKEI nikoli ni bil pooblaščen zastopati tožečo stranko v postopku pred DSS Kranj, zato ni mogoče, da bi lahko pravno veljavno izrazil njeno voljo oziroma voljo njene pooblaščenke. Navedeni dopis sindikata je torej povsem nerelevanten. Dejstvo je, da je postopek trajal predolgo, zaradi česar je tožniku nastala nematerialna škoda, za katero objektivno odgovarja tožena stranka. Tožena stranka te svoje odgovornosti ne more biti upravičena zgolj zato, ker naj bi bil postopek za tožnika koristen. Namen satisfakcije po ZVPSBNO namreč ni v tem, da nadomesti vtoževano odškodnino primarnega postopka (ki bi se končal nekoristno za oškodovanca), temveč da, ne glede na oškodovančev uspeh v primarnem postopku, zagotovi vsem oškodovancem denarno satisfakcijo zaradi škode, ki so jo utrpeli tekom sodnih postopkov, ki so trajali nerazumno dolgo. Končni uspeh stranke v postopku ne more biti pravno relevantno dejstvo pri presoji, ali je določen postopek šteti za nerazumno dolgega, zaradi česar je prišlo do nedopustnega ravnanja sodišča. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik navaja, da sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti njegovega zahtevka ni uporabilo meril, ki jih določa ZVPSBNO. Meni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotavljalo tudi obstoj protipravnega ravnanja tožene stranke, zmotno uporabilo materialno pravo. To ne drži. Sodišče prve stopnje je utemeljenost zahtevka tožnika, kot jasno izhaja iz 7. strani obrazložitve sodbe, presojalo na podlagi določila 16. in 4. člena ZVPSBNO. Prvi odstavek 16. člena ZVPSBNO določa, da se zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja oškodovancu za nepremoženjsko škodo izplača denarna odškodnina. Za povzročeno škodo RS odgovarja objektivno. Kot merila za odločanje, ali je bila oškodovancu pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja kršena, pa se upoštevajo merila iz 4. člena zakona, in sicer okoliščine posamezne zadeve, zlasti njena zapletenost v dejanskem in pravnem pogledu, ravnanje strank v postopku, predvsem z vidika uporabe postopkovnih pravic in izpolnjevanja obveznosti v postopku, spoštovanje pravil o vrstnem redu reševanja zadev na sodišču, zakonski roki za razpis narokov in izdelavo sodnih odločb, trajanje časa, v katerem je bila na drugih sodnih stopnjah oziroma sodiščih reševana zadeva, način, po katerem je bila zadeva obravnavana pred vložitvijo nadzorstvene pritožbe ali rokovnega predloga, narava in vrsta zadeve ter njen pomen za stranko. Kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča v zadevi Up – 2965/08 z dne 13.5.2010 je presoja sodišča prve stopnje glede obstoja protipravnega ravnanja na strani tožene stranke pri ugotavljanju, ali je do kršitve pravice pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prišlo, skladna z merili, določenimi v 4. členu ZVPSBNO. Zato očitki pritožbe, ki grajajo presojo kršitve pravice do sojenja brez neposrednega odlašanja v smislu podanega protipravnega ravnanja tožene stranke, niso utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pravica tožene stranke do sojenja brez neposrednega odlašanja ni bila kršena. Tožena stranka namreč ni ravnala protipravno, s tem, ko v tožnikovem postopku ni izdala sklepa o prekinitvi postopka, niti s tem, ko je z odločanjem v tožnikovi pravdi počakala do odločitve v precedenčnem oziroma vzorčnem primeru, čeprav zakonodaja vzorčnega postopka še ni urejala. Postopek tožnika, ki je trajal 4 leta in 7 mesecev, ni trajal nerazumno dolgo. Ravnanje delovnega sodišča v Kranju je bilo dopustno. Sploh pa je postopek miroval po tožnikovi volji, saj sta tožnikova pooblaščenka in sindikat delovno sodišče zaprosila za začasen odlog postopkov v vseh delovnih sporih nekdanjih delavcev podjetja, v katerem je bil zaposlen tudi tožnik. Razlogi sodišča prve stopnje v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem so pravilni, pritožbeno sodišče pa jih v celoti sprejema (stran 8, 9 sodbe). Odločitev sodišča prve stopnje, da z odločitvijo v zadevi počaka do rešitve vzorčnih primerov, je bila razumna in ekonomična, tak način dela je pripeljal do pravilne in za tožnika ugodne rešitve spora. Navedbe pritožbe, da vzorčni postopek v času obravnavanja tožnikove zadeve pred DSS Kranj ni bil pravno urejen, so pravno nepomembne. Sploh pa je tožeča stranka tista, ki je predlagala po svojem sindikatu in pooblaščenki, naj sodišče z obravnavanjem zadeve do odločitve o precedenčnem primeru počaka. Pritožnik to v pritožbi neutemeljeno izpodbija. Ugotovljeno potrjujeta dopis SKEI v prilogi B3 (prošnja za začasen odlog razpisovanja obravnav) in dopis odvetnice M. P. v prilogi B2, iz katerega prav tako izhaja, da je odvetniška pisarna zaprosila, da se z obravnavanjem posameznih tožb podjetja F. počaka. Iz izpovedbe tožnika prav tako jasno izhaja, da je zadevo urejal preko sindikata. Odvetnico je pooblastil na sindikatu. V kontaktu je bil samo s sindikatom, pa tudi sindikat je bil tisti, ki je v zadevi urgiral. Tako pritožnik neutemeljeno izpodbija pravilno ugotovljeno dejansko stanje z navedbami, da sta navedena dopisa nerelevantna, ker tožnik za zastopanje nikoli ni pooblastil sindikata.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sojenje v tožnikovem postopku pred delovnim in socialnim sodiščem, ki je trajal 4 leta in 7 mesecev, ni trajalo nerazumno dolgo, tožniku pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni bila kršena. Očitki pritožnika o tem, da je do odškodnine upravičen, ker je postopek trajal nerazumno dolgo, so tako neutemeljeni. Njegove navedbe o tem, da je do odškodnine upravičen ne glede na uspeh v primarnem postopku, pa so ob tem, da kršitev pravice ni bila ugotovljena, nerelevantni.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o tožnikovem zahtevku pravilno uporabilo določila ZVPSBNO. Ugotovilo je, da tožnikovo sojenje, ob upoštevanju okoliščin iz 4. člena zakona, ni trajalo nerazumno dolgo, ravnanje toženke pa je bilo dopustno. Ker tožnikova pravica do sojenja brez neposrednega odlašanja tako ni bila kršena, je sodišče prve stopnje primarni in podrejeni tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo (16. člen ZVPSBNP).

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, kot tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

V zavrnitvi pritožbe je že vsebovana tudi odločitev o priglašenih pritožbenih stroških. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (154. člen v zvezi z 165. členom ZPP).