Jedro

Pravna kvalifikacija okrožne državne tožilke, ki je ravnanje obdolženca pravno opredelila kot kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 in kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, je bila pravilna, sodišče prve stopnje pa je s tem, ko je ravnanje opredelilo le po prvem kaznivem dejanju, ne pa tudi kot kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, kršilo kazenski zakon, in sicer določbo prvega odstavka 122. člena KZ-1 na način po 1. točki 372. člena ZKP.

Izrek

Ob reševanju pritožb zagovornika P.V. in okrožne državne tožilke po uradni dolžnosti ter ob delni ugoditvi pritožbi okrožne državne tožilke se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v krivdnem izreku tako, da se ravnanje obd. P.V., opisano v prvostopenjski sodbi, pravno opredeli kot kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 in kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1; - v izreku o kazenski sankciji pa tako, da se obd. P.V. za kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 po istem zakonskem določilu določi kazen pet mesecev zapora, za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 pa po tem zakonskem določilu določi kazen dva meseca zapora, nato pa se mu po določilu 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreče enotna kazen 6 (šest) mesecev zapora.

V ostalem se pritožba okrožne državne tožilke, pritožba zagovornika obdolženca pa v celoti, zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obd. P.V. za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in mu po istem zakonskem določilu izreklo kazen šest mesecev zapora, po prvem odstavku 56. člena KZ-1 pa v izrečeno kazen vštelo čas, ki ga je prestal v priporu od 16.1.2009 od 20.00 ure dalje. Na podlagi določila prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku 13,80 EUR in takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe, prav tako pa nagrado in potrebne izdatke postavljenega zagovornika, potrebne izdatke oškodovancev ter potrebne izdatke in nagrado pooblaščenke oškodovanke, o višini katerih bo odločeno s posebnim sklepom.

Zoper takšno sodbo sta se pritožila: - zagovornik obdolženca zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni v odločbi o kazni tako, da mu izrečeno prostostno kazen pogojno odloži za primerno dobo; - okrožna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona in odločbe o kazenski sankciji, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na pritožbo okrožne državne tožilke je zagovornik obdolženca odgovoril in predlagal, da jo pritožbeno sodišče v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pregled zadeve je pokazal naslednje: Okrožna državna tožilka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ki jo je po njeni oceni sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ker ni sledilo obtožbi in ravnanja obdolženca ni kvalificiralo kot kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 in kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, temveč je kot nepotrebno iz opisa obtožbe glede poškodb oškodovanke izpustilo navedbo, da gre za lahko telesno poškodbo in ocenilo, da je obdolženec storil le kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Pritožnica ocenjuje, da zaradi teže poškodb, ki jih je utrpela oškodovanka, kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe ni zajeto v kaznivem dejanju nasilja v družini, kot napačno zaključuje sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, in bi bilo obdolženca potrebno spoznati za krivega obeh kaznivih dejanj, za vsako določiti kazen, nato pa izreči enotno kazen, pritožbenemu sodišču pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Pritožba ima prav, ko navaja, da sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko obdolženčevega ravnanja ni opredelilo tudi kot kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe. Ocena prvostopenjskega sodišča, da sicer ni dvoma o tem, da je ošk. V.V. utrpela lahko telesno poškodbo v smislu prvega odstavka 122. člena KZ-1 in da je pri pregonu za to kaznivo dejanje vztrajala, da pa je glede na vse okoliščine dogodka in intenziteto poškodb ravnanje obdolženca pravilno opredeliti le kot kaznivo dejanje nasilja v družini, ker je kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe zajeto v njem, namreč ni pravilna. Sodišče prve stopnje pri tem ocenjuje, da je pretepanje poleg grdega ravnanja zakonski znak kaznivega dejanja nasilja v družini, to pa se obdolžencu, z navedbo posledic, v obravnavanem primeru tudi očita, glede na potek dogajanja in intenzivnost poškodb, pri čemer je bila izpolnjena le ena izmed izvršitvenih oblik lahke telesne poškodbe v smislu prvega odstavka 122. člena KZ-1 (začasno zmanjšana zmožnost za delo zaradi udarnin, kot navaja prvostopenjsko sodišče v sodbi), pa je ocenilo, da je lahka telesna poškodba, ki jo je utrpela oškodovanka, na spodnji meji lahkih telesnih poškodb, in je glede na težo in pomembnost kaznivega dejanja nasilja v družini in zanj zagroženo kazen ocenilo, da to v celoti pokrije kriminalno količino kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe. Zato je po oceni prvostopenjskega sodišča smiselno zgolj kaznovanje za kaznivo dejanje nasilja v družini, za katerega je predpisana kazen zapora do petih let, medtem ko je za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 predpisana le denarna kazen ali zapor do enega leta.

S takšnim stališčem prvostopenjskega sodišča, ki mu pritrjuje zagovornik obdolženca v odgovoru na pritožbo okrožne državne tožilke, se pritožbeno sodišče, glede na ugotovljeno dejansko stanje, ne strinja. Odnos konsumpcije med kaznivim dejanjem lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 in kaznivim dejanjem nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 v obravnavanem primeru ni podan in ocena prvostopenjskega sodišča in zagovornika obdolženca, da je teža kaznivega dejanja nasilja v družini, njegova pomembnost in zanj predpisana kazenska sankcija v celoti, brez ostanka in popolnoma pokrila kriminalno količino kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe in da je to izgubilo svojo samostojnost, ni pravilna. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe, zagovornik obdolženca pa v odgovoru na pritožbo, sklicuje na kazenskopravno teorijo (Kazensko pravo, Splošni del, avtorjev Bavcon, Šelih, Korošec, Ambrož in Filipič, izdaja Uradni list Republike Slovenije, 2009, (Stek kaznivih dejanj)), z oceno, da v obravnavanem primeru kaznivo dejanje nasilja v družini vključuje lahko telesno poškodbo, ker je ta na spodnji meji telesnih poškodb. Pritožbeno sodišče temu ne pritrjuje. Obdolženec je oškodovanko zgrabil za roko, jo nato zgrabil za vrat in jo davil, da je padla po tleh, na tleh ležeči je s kolenom klečal na prsnem košu in jo potiskal k tlom ter jo z rokami udarjal po telesu in po glavi, jo s pestjo udaril po ustnici, da je pričela krvaveti in ji prizadejal številne udarnine glave, stiskanje vratu na desni strani, udarnino s podplutbo sprednje strani prsnega koša, udarnino s podplutbo v predelu notranje strani spodnjega dela nadlahti obojestransko in udarnino s podplutbo spodnjega dela stegen, zaradi česar je bila oškodovankina zmožnost za delo začasno zmanjšana. Intenzivna grobost obdolženčevega ravnanja, usmerjena na vse dele oškodovankinega telesa, in ugotovljene številne udarnine glave, stiskanje vratu, poškodbe prsnega koša in obeh nadlahti ter spodnjega dela stegen (izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke T. V., dr. med.), nikakor ne dopuščajo zaključka, da je takšne poškodbe v okviru pravne kvalifikacije kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po členu 122/I KZ-1 mogoče uvrstiti na njegovo spodnjo mejo. Res je, da le udarnina s podplutbo sprednje strani prsnega koša, ki je imela za posledico začasno okvarjen in poškodovan del oškodovankinega telesa, edina sama po sebi predstavlja lahko telesno poškodbo v smislu določila prvega odstavka 122. člena KZ-1, medtem ko druge posamezne poškodbe vsaka posebej predstavljajo le sled poškodbe, vendar je potrebno pri tem upoštevati, da je skupen učinek poškodb povzročil, da je bila oškodovankina zmožnost za delo začasno zmanjšana, in da so vse poškodbe, ker jih je potrebno obravnavati kot celoto, številne in intenzivne, in so prizadele celotno telo oškodovanke, zaradi česar ne dopuščajo ocene, da so na spodnji meji lahke telesne poškodbe. Pravna kvalifikacija okrožne državne tožilke, ki je ravnanje obdolženca pravno opredelila kot kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 in kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, je bila zato pravilna, sodišče prve stopnje pa je s tem, ko je ravnanje opredelilo le po prvem kaznivem dejanju, ne pa tudi kot kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, kršilo kazenski zakon, in sicer določbo prvega odstavka 122. člena KZ-1 na način po 1. točki 372. člena ZKP. Ker je bila pritožba okrožne državne tožilke v tem delu utemeljena, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolženčevo ravnanje opredelilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Obe pritožbi grajata tudi pravilnost na prvi stopnji izrečene kazenske sankcije. Okrožna državna tožilka v pritožbi pravilno navaja, da je potrebno za obe kaznivi dejanji določiti kazni in obdolžencu izreči enotno kazen. Ker pa v pritožbi pritožbenemu sodišču ni podala predloga o višini kazni, temveč je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi, je pritožbeno sodišče lahko izreklo kazen le v višini, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje, saj bi, če bi določilo in izreklo enotno višjo zaporno kazen, ravnalo v škodo obdolženca, ker v tej smeri pritožnica pritožbe ni podala. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je obdolženec storil dve kaznivi dejanji in ne eno, bi smelo strožjo kazen izreči le, če bi tožilka hkrati s spremembo pravne opredelitve kaznivega dejanja predlagala tudi izrek strožje kazni (prim. Zakon o kazenskem postopku s komentarjem mag. Štefana Horvata, str. 853, GV Založba, Ljubljana, 2004). Zaradi navedenega je bilo pritožbeno sodišče vezano na višino kazni, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbo okrožne državne tožilke, da je izrečena (enotna) kazen šest mesecev zapora glede na težo kaznivih dejanj, stopnjo kazenske odgovornosti obdolženca, ob upoštevanju olajševalnih okoliščin, da obdolženec doslej še ni bil obsojen in da je dolžan skrbeti za dva otroka, prenizka, kazni pa, ker takšen predlog okrožna državna tožilka ni podala, ni zvišalo. Iz navedenega razloga, in ker teža storjenih kaznivih dejanj in stopnja kazenske odgovornosti obdolženca ne dopuščajo izreka sankcije opominjevalne narave, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, je pritožba obdolženčevega zagovornika, ko navaja, da bi bil upravičen izrek pogojne obsodbe, neutemeljena. Pritožbenim navedbam zagovornika, da je izrečena kazen previsoka, ker sta otroka izpovedovala pod vplivom oškodovanke in sta bila obdolženec in njegovo ravnanje prikazana hujša kot sta bila v resnici, kar bi sodišče prve stopnje moralo pri izreku kazni upoštevati, ni mogoče pritrditi. Pritožbeno sodišče se ne strinja z zaključkom zagovornika v pritožbi, da je oškodovanka na pričanje otrok vplivala in da bi to v obravnavanem primeru vplivalo na izrek kazni. Dejstvo je, da sta otroka obravnavani dogodek videla oziroma doživela in ga opisala, da njuno izpovedbo in izpovedbo oškodovanke potrjuje izvedensko mnenje in zdravstvena dokumentacija ter ostali izvedeni dokazi, in da ni razlogov za oceno, da je sodišče prve stopnje kazen odmerilo na podlagi česa drugega kot ugotovljenih dejstev in ob upoštevanju pravilno ugotovljenih, v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedenih okoliščin. Glede na navedeno je pritožba zagovornika obdolženca, ki se zavzema za izrek pogojne obsodbe, neutemeljena.

Po obrazloženem, in ker ni ugotovilo drugih kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (člen 383 ZKP), je o pritožbi zagovornika obdolženca in okrožne državne tožilke odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih prvega odstavka 95. člena in prvega odstavka 98. člena ZKP.