Jedro

Pritožnik ima možnost kot posredni oškodovanec zahtevati plačilo celotne škode, ki mu je nastala zaradi škodnega dogodka, od povzročitelja, od zavarovalnice, kjer ima povzročitelj škode zavarovano odgovornost, pa v skladu z 18. členom ZOZP le do določene višine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je prva toženka Zavarovalnica X d.d. dolžna plačati tožeči stranki Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenija 522,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (I. točka izreka). Nadalje je tožbeni zahtevek zavrnilo in sicer zoper prvo toženko do zahtevanega zneska glavnice 5.701,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (1. alineja II. točke izreka) in zoper drugega toženca v celoti (2. alineja II. točke izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna plačati drugemu tožencu njegove pravdne stroške v višini 717,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka) in da je prva toženka dolžna plačati tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 8,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper 1. alinejo II točke izreka sodbe se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožila tožeča stranka in predlagala, da pritožbeno sodišče odloči tudi o stroških postopka, ki jih sodišče prve stopnje pritožnici ni priznalo, glede same odločitve o tožbenem zahtevku pa predloga ni podala.

3. Pritožba tožnika je bila vročena toženkama, ki nanjo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko je njegov zahtevek za plačilo celotne škode, ki jo uveljavlja, zavrnilo z razlago, da določba 18. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l. RS, št. 70/94 in nadaljnje spremembe, v nadaljevanju ZOZP) omogoča pritožniku, torej Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, da od zavarovalnic, ki so zavarovale avtomobilsko odgovornost povzročitelja škode, dodatno izterja le nekatere vrste škod, ki so taksativno naštete v 1. in 2. odstavku tega člena, ne pa tudi celotne škode. Prav tako je po njegovem prepričanju napačno stališče sodišča prve stopnje, da ima pritožnik v skladu z določbami ZOZP status posrednega oškodovanca in ima kot tak pravico do odškodnine le v primerih, ko mu pravo to pravico posebej priznava. Po prepričanju pritožnika bi moralo sodišče ugoditi njegovemu zahtevku za povračilo škode, kar temelji na 271. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/1999 in nadaljnje spremembe, v nadaljevanju ZPIZ-1). Pritožnik kot oškodovanec zahteva povračilo škode, ki jo krije zavarovanje avtomobilske odgovornosti direktno od zavarovalnice skladno z določbo 20. člena ZOZP. Status oškodovanca pa mu izrecno priznavata določbi 271. in 272. člena ZPIZ-1. 6. Določba 18. člena ZOZP določa, da so z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti kriti tudi odškodninski zahtevki zavodov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje za stroške zdravljenja in druge nujne stroške, nastale v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju ter za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine, vendar šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in do višine zavarovalne vsote.

7. Določba 271. člena ZPIZ-1 določa, da zavod zahteva povrnitev povzročene škode od tistega, ki je namenoma ali iz velike malomarnosti povzročil invalidnost, telesno okvaro, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovanca. Določba 274. člena ZPIZ-1 pa določa, da je pri ugotavljanju pravice do povrnitve škode, povzročene zavodu, potrebno uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih, če ni s tem zakonom drugače določeno. 2. odstavek istega člena še določa, da odškodnina, ki jo ima zavod pravico zahtevati v primerih iz 271. do 273. člena tega zakona, obsega nastale stroške in celotne zneske pokojnine oz. drugih dajatev, ki jih izplačuje zavod.

8. Nesporno je, da je v tej zadevi škodo povzročil drugi toženec, ki je imel avtomobilsko odgovornost zavarovano pri prvi toženki, ko je dne 24. 10. 2001 z osebnim vozilom na prehodu za pešce trčil v peško J.P. in je slednja pri tem utrpela hudo telesno poškodbo. Zaradi tega je bila oškodovanka – zavarovanka tožeče stranke spoznana za delovnega invalida III. kategorije invalidnosti, priznana ji je bila pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, kar ji izplačuje tožeča stranka. Zavarovanje avtomobilske odgovornosti je posebna oblika zavarovanja, ki temelji na obveznosti iz 15. člena ZOZP. Ta določa, da mora lastnik motornega vozila skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari. Čeprav tudi to zavarovanje temelji na zavarovalni pogodbi, pa gre za posebno obliko zavarovanja, ki odstopa od temeljnega načela o prostovoljnosti zavarovanja. V škodnem primeru nastane odškodninska obveznost med povzročiteljem in oškodovancem, slednji pa lahko zahteva odškodnino tudi od zavarovalnice, pri kateri je povzročitelj škode zavarovan. Neposredni oškodovanec je torej tisti, ki utrpi škodo. Škodo pa lahko zaradi takega škodnega dogodka utrpijo tudi druge fizične ali pravne osebe. Ta škoda je lahko premoženjska ali nepremoženjska. V teh primerih govorimo o posrednih oškodovancih, ki po našem pravu praviloma nimajo pravice uveljavljati odškodninskega zahtevka proti odgovorni osebi in torej tudi ne proti zavarovalnici. Posredni oškodovanec ima aktivno legitimacijo zahtevati plačilo odškodnine le takrat, ko mu to pravico pravo posebej priznava. Drži, da določba 271. člena ZPIZ-1 pritožniku takšno pravico priznava. Vendar pa je potrebno določbo 271. člena ZPIZ-1 uporabljati v povezavi z 18. členom ZOZP, ki določa, da so sicer kriti odškodninski zahtevki zavodov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje – torej tudi pritožnika, vendar le do višine sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Pritožnik ima tako možnost kot posredni oškodovanec zahtevati plačilo celotne škode, ki mu je nastala zaradi škodnega dogodka, od povzročitelja, od zavarovalnice, kjer ima povzročitelj škode zavarovano odgovornost, pa v skladu z 18. čl. ZOZP le do določene višine (glej tudi VSL I Cpg 103/2013).

9. Pritožbena izvajanja glede odločitve Ustavnega sodišča v sklepu Up-495/09 z dne 20. 5. 2010 s predmetno zadevo nimajo povezave, saj ne temeljijo na podobnem dejanskem stanju. Pritrditi pa je potrebno, da Ustavno sodišče v tej odločbi daje socialnim zavodom pri odškodninskih zahtevkih privilegiran položaj primerjaje druge subjekte, kar nedvomno izhaja tudi iz določbe 18. člena ZOZP, vendar v primeru pritožnika do omejenega jamstva zavarovalnice.

10. Ne drži pritožbena navedba, da škoda za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v predmetnem postopku ni bila zahtevana, saj iz zapisnika glavne obravnave izhaja, da se je med tožečo in prvo toženko kot nesporno ugotovilo, da predstavlja sorazmeren del prispevkov in stroškov v višini 10,08 % znesek 522,08 EUR. Takšno navedbo je na naroku podala prva toženka in tožeča stranka je ni prerekala, še več, priznala jo je kot nesporno.

11. Ne drži očitek sodišču prve stopnje, da je kršilo 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, saj iz sodbe ni mogoče ugotoviti, po kakšni metodologiji je sodišče ugotovilo, da znesek 522,08 EUR ustreza pojmu odškodnine v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje (12., 13. in 14. točka) izhaja, da je prva toženka sama opravila obračun, kateremu, kot že rečeno, tožeča stranka ni ugovarjala, ga je priznala kot nespornega, svojega izračuna pa kljub pozivom prve toženke (l. št.18) ni predložila.

12. V nadaljevanju pritožbe pritožnica pojasnjuje, da odškodnine, kot jo določa 18. člen ZPIZ-1 niti ne zahteva in da je ni mogoče izračunati. Določba 7. člena ZPP določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Sodišče sme ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale in izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale le, če izhajajo iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati. Če je torej tožeča stranka želela, da ji prva toženka plača odškodnino, katero ji materialno pravo priznava, potem bi morala navesti dejstva, ki v skladu z zgoraj navedenimi določbami ZOZP omogočajo določitev z zakonom priznane odškodnine. Ker, kot rečeno, tožeča stranka tega ni storila, je to storila tožena stranka in tožeča stranka se takšnemu obračunu ni protivila in ga je priznala kot nespornega. Glede na navedeno ne more sodišču prve stopnje očitati, da je kršilo določbe pravdnega postopka.

13. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP se je pritožbeno sodišče opredelilo le do navedb pritožnice, ki so odločilnega pomena.

14. Sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj pritožbeni razlogi niso podani, niti ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).