Jedro

Ni utemeljena pritožbena graja ugotovitve, da so bili odnosi med sodelavci pri toženi stranki prijateljski in sproščeni, da pa to ni vključevalo neprimernega otipavanja, poskusov slačenja, potiskanja na posteljo oziroma preprečevanja odhoda sodelavkam. Tožnik vztraja, da so bili odnosi na delovnem mestu tako sproščeni, da bi se lahko zdeli zunanjemu opazovalcu neprimerni, vendar pa se ne more uspešno sklicevati na to, da je bila to s strani tožene stranke dopuščena stalna praksa, ki bi opravičevala njegovo ravnanje oziroma da je bil zaradi tega v zmoti glede privolitve oškodovank v njegovo objektivno neprimerno vedenje in ravnanje. Glede na izvedene dokaze ni prav nobenega dvoma, da sodelavke v to niso privolile, tožniku pa to nikakor ni moglo ostati neznano.

Tožena stranka kot delodajalec je pravilno štela, da je tožnik s spolnim nadlegovanjem sodelavke na seminarju, kamor ju je napotila tožena stranka, kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja in mu je zanje utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi z dne 12. 5. 2021, ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 12. 5. 2021, temveč je trajalo do 14. 5. 2021, pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z obračunom nadomestila plače v bruto znesku 136,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in obračunom denarnega povračila 13.859,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožnik. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da v dokazni sklep ni zajelo fotografij št. 1-5, s katerimi je dokazoval ustaljeno prakso sproščenih odnosov med sodelavci, niti se do njih ni opredelilo; podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in posledično nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da je tožena stranka v postopku širila očitke iz pisne obdolžitve in razlogov v odpovedi glede sodelavk A. A. in B. B., saj mu kršitev 33. in 37. člena ZDR-1 ni bila očitana, tako je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo in napačno ugotovilo ravnanje v nasprotju s tema določbama ter pravilnikom glede preprečevanja nadlegovanja na delovnem mestu. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje; sodbi očita izostanek razlogov za to, da se sledi izpovedi sodelavke A. A. in ne tožnikovi (glede vzajemnosti odnosa in nenasprotovanja dotikanja). Trdi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do verodostojnosti vsake od prič ter je dalo preveliko težo izpovedim prič, ki so pri delodajalcu še zaposlene (vse, razen C. C. in D. D.) ter so se bale za zaposlitev in pri spornih dejanjih sploh niso bile prisotne, izpovedovale pa so o tem, kar so jim povedale A. A., B. B. in E. E., oziroma o tistem, kar so slišale prek govoric; zaradi povsem enakih izpovedi pa je njihova verodostojnost vprašljiva (priče F. F., G. G. in H. H.). Dalje meni, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do izpovedi I. I., da sodelavka A. A. po dogodku na stranišču ni delovala nič drugače, kot ponavadi, zato zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču prve stopnje očita, da je narobe ocenilo ravnanje sodelavke A. A., ko je istega dne tožnika povabila na kosilo, ob izpovedi, da se ga ni bala in se mu ni izogibala, kar kaže na nekonsistentnost in neresničnost njene izpovedi. Dvomi v verodostojnost izpovedi prič, ki so se pred zaslišanji o postopku pogovarjale (J. J., K. K. in L. L.), ter tistih, ki zaradi strahu za zaposlitev niso želele izpovedovati v njegovo korist, do česar bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti. Po njegovem mnenju zgolj številčnost izpovedi, da pri delodajalcu ne obstoji splošna praksa nedostojnega obnašanja, ne more pretehtati nad življenjsko prepričljivimi izpovedmi prič L. L., C. C., M. M. in N. N., potrjenih s strani O. O., P. P., R. R., S. S. in I. I., da so bili dotiki med sodelavci (tudi po stegnih in zadnjici) stalna praksa pri delodajalcu, ki je bila za zunanje opazovalce morebiti celo neprimerna, in da se sodelavke A. A., E. E. in B. B. tožnika niso bale. Opozarja na dogodek aprila 2021, ko sta se sodelavki B. B. in A. A. kregali za delo s tožnikom, torej se ga nista izogibali. Meni, da ob pravilni oceni izvedeni dokazi potrjujejo, da je bilo ravnanje tožnika splošna praksa pri delodajalcu, ki so jo sodelavke odobravale, delodajalec pa dopuščal, kar pomeni, da ni huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Dalje navaja, da se je oktobra 2017 dogodek s sodelavko B. B. zgodil zunaj delovnega časa, torej zunaj pristojnosti delodajalca, odpoved v zvezi z njim pa je tudi prepozna. Zanika, da bi dejanje imelo znake kaznivega dejanja spolnega nasilja iz 171. člena KZ-1 (znaka prisiljenja in spolnega dejanja). Meni, da otipavanje in slačenje, kar je sodišče prve stopnje štelo za spolno dejanje, ni konkretizirano, zadovoljevanje spolnega nagona na telesu oškodovanke pa ni obrazloženo. Opozarja, da iz nadaljnjih ravnanj sodelavke B. B. (druženje z njim, skupen zajtrk in vožnja) ne izhaja, da bi se ga bala. Ostali očitki glede njegovega odnosa do te sodelavke so po tožnikovem mnenju pavšalni in nekonkretizirani. Dogodek 20. 4. 2021, ko naj bi jo na intervenciji z roko prijel za zadnjico, po njegovem mnenju v pisni obdolžitvi ni časovno opredeljen, zato se o njem ni mogel izjaviti, v odpovedi je ta datum le omenjen, dokazni postopek pa ni potrdil očitanih kršitev. Meni, da bi se sodelavke, če bi se tožnika bale ali se ga izogibale, lahko z vodjo dogovorile za premestitev, pa tega nobena ni predlagala, torej njegovemu ravnanju niso nasprotovale. Zanika nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja do poteka odpovednega roka, saj so medsebojno vzajemni odnosi dotikanja trajali več let, ko so delali skupaj, tožnik nasprotovanja sodelavk ni zaznal oziroma je bil zaveden ter obžaluje, če je katero s tem prizadel. Opozarja na nasprotje med izpovedjo sodelavke A. A., da bi odpovedala delovno razmerje, če je tožena stranka ne bi jemala resno, in izjavo H. H., podano na zapisnik o sprejemu ustne ovadbe dne 2. 5. 2021, da se sodelavka A. A. s tožnikom dobro razume in ne želi, da izgubi službo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev tudi materialno pravno pravilna.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Ne drži, da sodišče prve stopnje v dokazni sklep ni zajelo petih fotografij, ki jih je tožnik predložil v postopku. Navedene fotografije so priložene elektronskemu sporočilu z dne 7. 1. 2012 (listina A 14), ki je del vpogledanega dokaznega gradiva (točka 3 obrazložitve). Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev, tudi do trditev tožnika, da so bili odnosi na delovnem mestu pri toženi stranki sproščeni ter da je šlo za vzajemno in dobrodošlo dotikanje med delavci in delavkami. Do fotografij se sodišču prve stopnje ni bilo treba posebej opredeljevati, saj za odločitev niso bistvene.1 Zavzemanje tožnika, da bi se sodišče prve stopnje moralo posebej opredeliti do izpovedi priče I. I. o tem, da A. A. po dogodku na stranišču ni delovala nič drugačna kot sicer, po vsebini pomeni nasprotovanje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje izdelalo dokazno oceno, s katero se tožnik ne strinja in jo zato izpodbija s pritožbo, do teh pritožbenih navedb pa se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 5. 2021, ki jo je tožena stranka na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1) podala tožniku zaradi nedostojnega, ponižujočega in nasilnega spolnega vedenja do sodelavk A. A., B. B. in E. E., s čimer mu je očitala kršitev prepovedi spolnega in drugega nadlegovanja na delovnem mestu po 7. členu ZDR-1, nekatera očitana dejanja pa imajo tudi znake kaznivega dejanja spolnega nasilja po 171. členu Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl. – KZ-1). Pravilno je ugotovilo, da obstajajo utemeljeni razlogi za izredno odpoved ter da je podan tudi drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).

8. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od leta 2008 kot zdravstveni reševalec – nacionalna poklicna kvalifikacija; - da je tožnik 25. 4. 2021 v prostorih tožene stranke na stranišču sodelavko A. A. proti njeni volji otipaval po intimnih delih telesa (zadnjici in mednožju) in ji preprečeval odhod iz stranišča, ter se ji nato istega dne ponovno približal, ko je bila v reševalnem vozilu, ter stegnil k njej roke in se umaknil šele po njenem glasnem pozivu, zaradi česar se je ta počutila ponižano, nemočno in napadeno; - da je tožnik na seminarju v T. 19. 10. 2017 v hotelski sobi sodelavko B. B. potisnil na posteljo, se ulegel nanjo, jo začel slačiti, otipavati in grabiti za boke, čeprav mu je rekla, naj preneha, se mu začela upirati in se ji je uspelo izmakniti, pri čemer mu je zagrozila, da bo zakričala, če ne bo zapustil sobe, bilo ji je zelo neprijetno, sramovala se je, bilo jo je strah ter s tožnikovim ravnanjem ni soglašala in z njim ni več želela delati; - da so bili odnosi pri toženi stranki sproščeni, prijateljski, korektni in profesionalni, da pa ni bilo običajno, da bi se delavci med seboj otipavali, prijemali za zadnjice ali neprimerno dotikali po intimnih predelih; - da sodelavke A. A., B. B. (in E. E.) s takim ravnanjem niso soglašale oziroma niso privolile v tožnikova ravnanja; - da nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ni več mogoče, saj je tožena stranka izgubila zaupanje v tožnika in njegovo delo (narava kršitev, večletno ponavljanje neprimernih dejanj), dolžna je bila zaščititi delavke pred nadaljnjim tožnikovim neprimernim ravnanjem, ki lahko vpliva na njen ugled kot zdravstvene ustanove, ki je kot taka varna točka in zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da je tožnik naklepoma huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja oziroma kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev znake kaznivega dejanja, nadaljevanje delovnega razmerja pa ni bilo mogoče niti do izteka odpovednega roka.

9. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je tožena stranka v odpovedi in sodnem postopku širila očitke iz pisne obdolžitve. V pisni seznanitvi z očitanimi kršitvami in vabilu na zagovor z dne 3. 5. 2021 (listina A 8) je tožena stranka tožniku očitala nedostojna, ponižujoča in nasilna spolna ravnanja v razmerju do sodelavk A. A., B. B. in E. E., pri čemer so dogodki, ki so se dogajali 25. 4. 2021, (19.) oktobra 2017 in 20. 4. 2021 natančno opisani in so historični dogodki povsem konkretizirani, navedena je tudi pravna kvalifikacija (tudi obveznosti iz 33. in 37. člena ZDR-1).2 Ne drži pritožbena navedba o časovno neopredeljenem očitku kršitve z dne 20. 4. 2021, saj je ta v pisni seznanitvi datumsko naveden in opisan v njeni II. točki na strani 4 (A 8), v odpovedi pa na strani 3 (A 2). Tako ne drži, da bi bili v odpovedi vsebovani še dodatni očitki, s katerimi tožnik ni bil predhodno pisno seznanjen, ali da bi tožena stranka v sodnem postopku širila očitke iz pisne obdolžitve ali odpovedi. Posledično je neutemeljen očitek o kršitvi razpravnega načela s strani sodišča prve stopnje, prav tako ne drži pavšalno zatrjevana kršitev pravice do izjave oziroma zagovora v postopku izredne odpovedi.

10. V pretežnem delu pritožbe tožnik nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank s tem, da izpostavlja posamezne dele izpovedi prič, ki so mu v korist. Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi tožnikovih sodelavk, ki so bile žrtve njegovega neprimernega vedenja (A. A., B. B. in E. E.), ter številnih drugih prič, ki so izpovedovale o pravno pomembnih dejstvih v zvezi s tožniku očitanimi in ugotovljenimi kršitvami. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot tožnik, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno in celostno. Ustrezno se je opredelilo do nasprotujočih si izpovedi, upoštevalo pa je tudi, da so nekatere priče poleg tega, kar so neposredno zaznale, izpovedovale o tem, kar so jim zaupale sodelavke, ki so bile neposredne žrtve tožnikovega ravnanja. Glede na naravo dejanj tožnika je življenjsko logično, da so se zgodila na samem, brez prič, kar pa ne jemlje verodostojnosti izpovedim tistih, ki so posredno od oškodovank izvedeli za nadlegovanje ter za njihov odnos do teh dejanj in tožnika, sodišče prve stopnje pa jih je upoštevalo kot posredne dokaze (indice) v povezavi z jasnimi in prepričljivimi izpovedmi oškodovank, zato pritožbeno sodišče v ugotovljeno dejansko stanje nima nikakršnega dvoma.

11. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija verodostojnost prič, zaposlenih pri toženi stranki, ki si naj zaradi strahu pred izgubo zaposlitve ne bi upale izpovedovati v njegovo korist. Res je sicer, da so bile skoraj vse zaslišane priče v času zaslišanja zaposlene pri toženi stranki, vendar zgolj na podlagi navedene okoliščine ni mogoče odreči verodostojnosti njihovemu pričanju. Njihove izpovedi so tako kot drugi izvedeni dokazi v skladu z določbo 8. člena ZPP podvržene dokazni oceni sodišča, pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njihovo vrednost. Ker je do zatrjevanih dejanj nadlegovanja prihajalo na delovnem mestu, je logično, da so priče sodelavci, ki so lahko še vedno zaposleni pri toženi stranki. Priče so pred sodiščem dolžne govoriti resnico, njihove izpovedi pa so v zvezi z dogodki, ki so privedli do odpovedi, skladne. Tožnikovo pavšalno zatrjevanje, da izpovedi prič niso verodostojne tudi zato, ker so izpovedovale povsem enako in ker so se pred zaslišanji o sodnem postopku pogovarjale, ni utemeljeno, saj skladnost izpovedi ni takšna, da bi kazala na naučenost ali splošno zatrjevan in dokazno nepodkrepljen predhodni dogovor prič, da bodo v tožnikovo škodo izpovedovale enako.

12. Ugotovitve sodišča prve stopnje glede tega, na kakšen način so se odvijali trije konkretni dogodki, ki so podlaga za izredno odpoved, so pravilne, zlasti glede na izpovedi neposrednih oškodovank, katerih izpovedim tožnik niti ne nasprotuje kot neverodostojnim. Prav tako ni utemeljena pritožbena graja ugotovitve, da so bili odnosi med sodelavci pri toženi stranki prijateljski in sproščeni, da pa to ni vključevalo neprimernega otipavanja, poskusov slačenja, potiskanja na posteljo oziroma preprečevanja odhoda sodelavkam. Tožnik sicer s sklicevanjem na izpoved sodelavca vztraja, da so bili odnosi na delovnem mestu tako sproščeni, da bi se lahko zdeli zunanjemu opazovalcu neprimerni, vendar pa se ne more uspešno sklicevati na to, da je bila to s strani tožene stranke dopuščena stalna praksa, ki bi opravičevala njegovo ravnanje oziroma da je bil zaradi tega v zmoti glede privolitve oškodovank v njegovo objektivno neprimerno vedenje in ravnanje. Glede na izvedene dokaze ni prav nobenega dvoma, da sodelavke A. A., B. B. in E. E. v to niso privolile, tožniku pa to nikakor ni moglo ostati neznano. Tožnik si sicer s sklicevanjem na kasnejše skupno delo oziroma skupno preživljanje časa med delovniki prizadeva dokazati, da se ga sodelavke niso bale oziroma se mu izogibale, vendar pa iz izvedenih dokazov jasno izhaja, da si oškodovanke niso želele delati z njim ter da so to po določenem času tudi predočile toženi stranki. Tožnik zmotno razume "kreganje" dveh sodelavk za delo z njim, saj sta pojasnili, da si nobena od njiju ni želela delati z njim v izmeni. Zgolj dejstvo, da tožnik in nekatere priče niso imele vtisa, da si oškodovanke zaradi strahu pred nadaljnjim neprimernim ravnanjem ne bi želele delati z njim, na pravilnost presoje sodišča prve stopnje ne vpliva, pri čemer je tožena stranka dokazala, da ni bilo možnosti premestitve oziroma razporeditve sodelavk tako, da s tožnikom ne bi delale.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je kot kršitev delovnih obveznosti ugotovilo tožnikovo ravnanje v dogodku, ki se ni zgodil pri samem opravljanju dela, pač pa na seminarju oktobra 2017. Tožena stranka kot delodajalec je pravilno štela, da je tožnik s spolnim nadlegovanjem sodelavke na seminarju, kamor ju je napotila tožena stranka, kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja in mu je zanje utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tudi glede tega dogodka je odpoved pravočasna, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je imelo ravnanje tožnika znake kaznivega dejanja spolnega nasilja iz 171. člena KZ-1, kar je tudi ustrezno obrazložilo v 19. točki obrazložitve. Temu tožnik v pritožbi neutemeljeno nasprotuje, saj je bilo ugotovljeno, da je uporabil zoper sodelavko B. B. silo in da je trpela spolno dejanje z njegove strani. Sodišče prve stopnje je ustrezno konkretiziralo ugotovitve o tem, da je šlo za spolno dejanje, ko je tožnik sodelavko proti njeni volji potisnil na posteljo, se nanjo ulegel, jo začel slačiti in otipavati, čeprav mu je rekla, naj preneha, se mu upirala in zagrozila, da bo zavpila, če ne bo prenehal. Pravilna je ugotovitev, da so podani vsi znaki kaznivega dejanja spolnega nasilja iz 171. člena KZ-1, pravno nepomembno pa je, kako je po tem dejanju ravnala oškodovanka oziroma, ali je kazala strah pred tožnikom in se ga skušala izogniti v nadaljevanju oziroma po zaključku seminarja.

14. V pritožbi tožnik nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče niti do izteka odpovednega roka. Očitek ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje glede na relevantne ugotovitve v zvezi s tem (izguba zaupanja v tožnika s strani tožene stranke, ponavljajoče se kršitve in njihova narava, obveznost zaščite dostojanstva delavk, da ne bi bile več žrtve tožnikovega neprimernega ravnanja, skrb za ugled tožene stranke kot zdravstvene ustanove in varne točke) pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Na pravilnost odločitve ne vpliva tožnikovo opozorilo, da je več let delal s sodelavkami in se do njih glede dotikanja obnašal na enak način, saj tožena stranka o njegovem neprimernem obnašanju ni bila obveščena, tudi sicer pa delodajalcu ni prepovedano sankcionirati kršitev, tudi če jih v preteklosti (še) ni. Tožnik se neuspešno sklicuje na to, da ni zaznal, da bi sodelavke nasprotovale njegovim dotikom, oziroma da je bil zaveden, saj je dokazni postopek pokazal, da bi se glede na njihove odzive in objektivno neprimernost takega vedenja na delovnem mestu moral in mogel zavedati, da posega v njihovo dostojanstvo in s tem huje krši svoje obveznosti iz delovnega razmerja.

15. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

16. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev, da tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

18. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. – ZDSS-1).

1 Na njih sploh ni tožnika, temveč prikazujejo tožnikovega sodelavca s sodelavkama, iz njih pa niti ni razvidno dotikanje na način, kot ga opisuje tožnik. 2 Sodišče niti ni vezano na pravno kvalifikacijo, kot jo navede delodajalec v pisni obdolžitvi in odpovedi, temveč le na opis historičnih dogodkov kršitev.