Jedro

Za izdajo nekritega čeka gre tudi v primeru, ko izdajatelj ček, z namenom pridobitve premoženjske koristi, kateri na računu nima kritja zgolj podpiše, za prostali podpis pa pooblasti tistega kateremu ga izroči.

Izrek

Pritožbi obtožene V. K. se d e l n o u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenskih sankcijah s p r e m e n i tako, da se ji v okviru izrečene pogojne obsodbe določena enotna kazen zniža na 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora, sicer se pritožba z a v r n e kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bila obtožena V. K. spoznana za krivo storitve dveh nadaljevanih kaznivih dejanj izdaje nekritega čeka po čl. 253/I KZ. Izrečena ji je bila pogojna obsodba in v okviru te za prvo kaznivo dejanje določena kazen enega leta, za drugo kaznivo dejanje kazen enega leta in enega meseca zapora, enotna zagrožena določena kazen pa v višini dveh let zapora, s preizkusno dobo petih let in dodatnim pogojem, da oškodovani B. C. d.d. v roku šest mesecev po pravnomočnosti sodbe plača znesek 200.000,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 40.000,00 SIT za čas od 28. 5. 1993 dalje do plačila in od zneska 160.000,00 SIT za čas od 4. 6. 1993 dalje do plačila, kar ji je bilo med drugim pravnomočno naloženo v plačilo s sklepom Temeljnega sodišča v Celju, Enota v Šmarju pri Jelšah, opr. št. I 94/01043. Oškodovana B.C. d.d. je bila s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo.

Odločeno je še bilo, da mora obtoženka, po določilu čl. 95/I Zakona o kazenskem postopku (ZKP) povrniti še stroške kazenskega postopka, doslej znane v višini 16.240,00 SIT in plačati na 100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Proti tej sodbi se je pritožila obtožena V. K. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in jo oprosti ali pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena. Ne le neutemeljena,delno celo protispisna so zatrjevanja obtoženke glede izdaje čekov B. C. d.d. E. C. m. h., naštetih v izreku izpodbijane sodbe pod točko I. Gre v bistvu za le del čekov, katere bi naj obtoženka izdala nekrite, naštete v prvotni obtožnici, zanje pa je bilo v postopku zanesljivo ugotovljeno tako to, da jih je izdala obtožena V. K., kot tudi to, da ti ob izdaji niso imeli kritja, kar pomeni, da si je s tem obtoženka pridobila protipravno premoženjsko korist. O vsem navedenem je podrobne, jasne razloge v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo že sodišče prve stopnje in jih, saj temelje na izvedenih, pravilno ocenjenih dokazih sprejema tudi sodišče druge stopnje tako, da teh, s katerimi je ovržena že večina pritožbenih navedb tukaj, da se ne bi ponavljalo ne našteva znova. Ne glede na zgoraj povedano je v zvezi z navedenimi čeki, upoštevaje pritožbene navedbe vendarle potrebno dodati sledeče. Pritožbena trditev, da je obtožena V.K. izročila 4 čeke Z. T. d.d. zgolj kot zavarovanje za kasko zavarovanje svojega avtomobila že v drugi polovici leta 1992 in ne dne 28. 5. 1993, kot plačilo navedenega zavarovanja je namreč v celoti v nasprotju z zagovorom obtoženke (list. št. 97 spisa), ko je bila ta povsem odrejena v svoji navedbi, da so bili vsi čeki zavarovalnici izdani na dan, kot je to na njih navedeno, še več, pojasnila je tudi to, da jih je izpisala sama. Tem ugotovitvam ne nasprotujejo čeki, v spisu se v originalu nahajajoči pod oznakami C 74-77. Pritožbene navedbe v tem delu je zato oceniti zgolj kot poizkus zavajanja sodišča druge stopnje, s katerimi seveda pritožnica ni mogla uspeti. V celoti jasna je tudi situacija pri izdaji nadaljnjih 16 čekov navedene banke dne 4. 6. 1993. Prav vsi, tudi tistih 9 s številkami med ... ter ... so bili izdani tega dne, kot je razvidno iz oznake na njihovih hrbtnih straneh originalov (sporni čeki označeni z C ..-...),pri U. banki, torej prav nihče od njih ni bil dan v zatrjevano zavarovanje družbi I. d.o.o.. Vsi čeki so pravilno izpolnjeni, že po laični presoji s pisavo obtoženke, kar ta tudi priznava. Prav zato ni moč dvomiti,da so bili čeki izdani prav z namenom, da obtoženka pridobi protipravno premoženjsko korist, saj na tekočem računu pri B. C. ni imela kritja, kar se je tudi zgodilo. Obdolženka kot fizična oseba je namreč izdala čeke, za katere je bila izplačana gotovina, kar je po določilih čl. 18 Zakona o čeku dovoljeno (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS v Ljubljani, opr. št. I Ips 247/98 z dne 17. 12. 1999),vendar ne direktno njej kot fizični osebi, ampak njej kot samostojni podjetnici. Banka, pri kateri je čeke izdala, je te, kar je dokazni postopek potrdil, morala izplačati in za izplačani znesek obremeniti tekoči račun obtoženke pri B. C. d.d., kateri pa je bil prazen. Ne drži torej, da banka tega ne bi smela storiti, pa tudi ne, da gre v danem primeru zgolj za kreditni odnos med njo in banko, kot to skuša prikazati pritožnica. Podobna je situacija pri izdaji čekov K. b. d.d. L., navedenih v točki II izreka izpodbijane sodbe. Tudi glede teh se pritožbeno sodišče pridružuje navedbam izpodbijane sodbe, še zlasti v tistem delu, ko sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnjuje, zakaj je obtoženka vedela, da izdani čeki nimajo kritja, česar pritožnica z navedbami v vloženi pritožbi ni mogla omajati. Ni pa mogoče dvomiti tudi v pravilnost preostalih ugotovitev sodišča prve stopnje. Obtoženka sama priznava,da je vse čeke podpisala sama,nekatere od njih tudi izpolnila. Prav pri teh, zlasti tistih, izdanih pri podružnicah banke v C. in M. je pokazala vse svoje poznavanje poslovanja s čeki, ko je vedela in dosegla, da stanja na računu niso preverjali, avtomatično pa tega niso mogli storiti zaradi tehničnih ovir. Namen obtoženke v vseh teh primerih je jasen. Prav enako velja tudi za čeke, za katere trdi, da jih je izročila zgolj s svojim podpisom z namenom zavarovanja plačil M. V.. Čeki so kasneje bili vnovčeni izpolnjeni tako, kot zahteva zakon, le da so ostalo na njih pripisali drugi. Ta okoliščina po prepričanju sodišča druge stopnje, v nasprotju s pritožnico zadeve ne more spremeniti. Prav ima sodišče prve stopnje, da je obtoženka vedela, čemu so čeki namenjeni, pa tudi, da bodo ti v primeru neizvršenih plačil izpolnjeni in vnovčeni. Obtoženka je torej pooblastila delavce podjetij, katerim so bili čeki izdani, da ti to v navedenih primerih store. To pa pomeni še več, da jih je s takšnim pooblastilom izdala v njihovi izvirni funkciji, plačila, pri čemer M. V. in njeno ravnanje za presojo prav tako ni pomembno, saj gre za odnos med obtoženko in njo, kateri na obstoj nastale protipravne premoženjske koristi ne more vplivati. Ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja je sodišče prve stopnje ob razsoji pravilno uporabilo kazenski zakon, v postopku pa ni zagrešilo prav nobene od bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Tudi navedena pritožbena razloga namreč pritožnica uveljavlja, ju pa kasneje podrobneje ne obrazlaga, pritožbeno sodišče pa teh kršitev v škodo obtoženke samo ni zaznalo. V zvezi s pritožbo je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje še v odločbi o kazenskih sankcijah. Ugotovilo je, da je obtoženki izrečena pogojna obsodba še primerna kazenska sankcija, zlasti, ker je ta izrečena s posebnim pogojem povrnitve prizadejane škode B. C. d.d..

Je pa pri tem sodišče druge stopnje prišlo do prepričanja, da pa ji je pri njenem izreku sodišče prve stopnje vendarle določilo previsoko enotno zagroženo kazen zapora. Po njegovem prepričanju je bil ob razsoji vendarle v premajhni meri upoštevan potek časa od storitve kaznivega dejanja do sojenja, pa tudi v izreku sodbe sodišča prve stopnje ugotovljena višina prizadejane škode. Prepričano je zato, da bo tudi nižja zagrožena enotna kazen dosegla svoj namen, to je,da obtoženka s podobnim v prihodnje ne bo več poizkušala.

Obtoženka je s pritožbo delno uspela, zato ji ni treba plačati povprečnine pred sodiščem druge stopnje (čl.98/II ZKP).