Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita, ker je tožnica pravočasno, to je po prejemu obvestila o nameravani odpovedi, vložila pri toženi stranki zahtevo za odpravo kršitev iz delovnega razmerja, v kateri je navedla, da še vedno doji otroka, o dojenju pa je predložila tudi zdravniško potrdilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost in razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 7. 2006, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki dne 24. 7. 2008, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi te odpovedi ni prenehalo, temveč še traja (točka 1 izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo znesek 110,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2008 dalje v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (točka 2 izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tožnico pozvati nazaj na delo in ji obračunati bruto plačo od datuma prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki, v višini, kot jo določa zadnje sklenjena pogodba o zaposlitvi, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter izplačati tožnici znesek plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo dalje do plačila ter jih priznati in izplačati vse druge prejemke iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila. Zavrnilo je tudi zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna tožnici izplačati znesek 220,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2008 dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (točka 3 izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo stroške postopka tožeče stranke v znesku 335,99 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (točka 4 izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo pomembno dejstvo, da tožena stranka v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila seznanjena z dejstvom, da tožnica še vedno doji. O tem je bila tožena stranka obveščena šele 30. 7. 2008, ko je tožnici odpoved že posredovala. Pravilnik o varovanju zdravja pri delu nosečih delavk, delavk, ki so pred kratkim rodile ter doječih delavk (Ur. l. RS, št. 82/2003) določa, da je doječa delavka tista, ki doji otroka in ki o svojem stanju z zdravniškim potrdilom obvesti delodajalca. Po 4. členu tega pravilnika obveznosti delodajalca nastopijo z dnem, ko delavka z zdravniškim potrdilom obvesti svojega delodajalca. Tožena stranka obvestila ni prejela pred dano odpovedjo, priloženo potrdilo pa ni bilo ustrezno, saj citirani pravilnik kot ustrezno potrdilo določa le potrdilo izbranega ginekologa. To okoliščino je sodišče prve stopnje prezrlo. Tožeča stranka je predložila le potrdilo specialista pediatra, ki pa ni ustrezno.

Sodišče prve stopnje je spregledalo tudi določilo 3. odstavka 115. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), ki določa, da velja posebno pravno varstvo pred odpovedjo v primeru, če delodajalec ob izreku odpovedi oz. v času odpovednega roka ne ve za nosečnost delavke, če delavka takoj, vendar ne po izteku odpovednega roka, obvesti delodajalca o svoji nosečnosti, kar dokazuje s predložitvijo zdravniškega potrdila. Po stališču pritožbe v tem primeru delodajalcu ne ostane druga rešitev, kot da odpoved prekliče. Preklic odpovedi pogodbe o zaposlitvi v konkretnem primeru ni enostranski akt, saj je tožeča stranka z dopisom odvetnice z dne 23. 7. 2008 izrecno zahtevala, da tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga prekliče. Tožena stranka je s preklicem odpovedi izpolnila zahtevo tožnice, kar je moč šteti za sporazum med strankama. Zaradi navedenega tožeča stranka ni imela nobene potrebe in interesa za oblikovalni izrek v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje, enako velja tudi za ugotovitveni izrek. Zaradi tega bi moralo sodišče tožbo zavreči oz. tožbeni zahtevek zavrniti.

Sodišče prve stopnje je napačno odločilo tudi v točki 2. in 4. izreka, ko je delno ugodilo tožbenemu zahtevku na povrnitev odvetniških stroškov. Tožnica je te stroške povzročila sama, saj do spora ne bi prišlo, če bi delodajalca pravočasno obvestila o dejstvu, da doji. Vložena tožba ni bila potrebna, saj je na podlagi tožničine zahteve tožena stranka umaknila oz. preklicala odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 25. 8. 2008, to je pred iztekom odpovednega roka.

Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo sklicuje na pravilno odločitev sodišča prve stopnje, zato predlaga, naj pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in vsa odločilna dejstva, pravilno je uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP) pa dodaja: Po 1. odstavku 115. člena ZDR delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavki v času nosečnosti ter ves čas, ko doji otroka, in staršem v času, ko izrabljajo starševski dopust v obliki polne odsotnosti z dela. Po 2. odstavku tega člena delavcem v času iz prejšnjega odstavka ne more prenehati delovno razmerje zaradi odpovedi delodajalca. Varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je torej zagotovljeno delavkam v času nosečnosti, ves čas dojenja otroka in staršem v času izrabljanja starševskega dopusta. V določbah 115. člena ZDR glede doječe delavke ni izrecno navedena njena obveznost, da o tem dejstvu seznani delodajalca oz. da je dokaz (zdravniško potrdilo) o dojenju dolžna predložiti takoj, ko je to mogoče oz. v primeru ovir, ki niso nastale po njeni krivdi, takoj po prenehanju teh ovir. Razumljivo pa je, da si mora doječa delavka z zakonom predvideno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zagotovitvi z ustrezno aktivnostjo, to je s seznanitvijo delodajalca, da doji otroka. Tako aktivno ravnanje je predvideno tudi v že omenjenem Pravilniku o varovanju zdravja pri delu nosečih žensk, delavk, ki so pred kratim rodile ter doječih delavk (Ur. l. RS, št. 82/2003, v nadaljevanju: Pravilnik), ki v svojem 2. členu določa, da je doječa delavka tista delavka, ki doji otroka in ki o svojem stanju z zdravniškim potrdilom obvesti delodajalca.

Kot izhaja iz izvedenih dokazov, je tožnica po prejemu obvestila tožene stranke o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (priloga A3), vložila pri toženi stranki preko svoje pooblaščenke zahtevo za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja dne 23. 7. 2008 (priloga A5), v kateri je navedla, da še vedno doji otroka in je o tem predložila zdravniško potrdilo (priloga B5). Zaradi tega je neutemeljeno pritožbeno stališče, da je bilo tožničino obvestilo, da doji otroka, prepozno. Zmotno je tudi sklicevanje na določbo 4. člena Pravilnika, da je edino ustrezno potrdilo glede dojenja potrdilo izbranega ginekologa. Določba 2. odstavka 4. člena Pravilnika se namreč nanaša na ukrepe delodajalca v zvezi z izjavo o varnosti, ki jo mora delodajalec sprejeti v skladu s 14. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/1999), zato ni utemeljeno sklicevanje na to določbo tudi v primeru seznanjanja delodajalca z okoliščino, da delavka doji otroka, v smislu 115. člena ZDR.

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati sklep tožene stranke o preklicu oz. umiku odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 25. 8. 2008 (priloga B9). Pogodba o zaposlitvi temelji na soglasju volje pogodbenih strank. To pomeni, da je bila tožena stranka kot delodajalec vezana na svojo enostransko podano odpoved (priloga A2). Učinke podane enostranske odpovedi bi tako lahko stranki odstranili le sporazumno. Poleg tega je tožena stranka preklicala dano odpoved v času, ko je tožeča stranka že sprožila spor pred sodiščem, to je 29. 7. 2008 (listovna št. 1 spisa). V tem primeru bi lahko stranki odstranili učinke enostranske odpovedi le ob istočasnem upoštevanju veljavnih določb ZPP. Ker gre za spor o zakonitosti dane odpovedi, ne zadostuje le preklic te odpovedi s strani delodajalca. Glede na določbe ZPP bi bilo mogoče spor končati bodisi na podlagi pripoznave tožbenega zahtevka s strani tožene stranke, kar bi hkrati pomenilo tudi pripoznavo, da je bila odpoved nezakonita (316. člen ZPP), možna bi bila sklenitev sodne poravnave (306. člen ZPP), ob soglasju tožene stranke pa bi lahko tožnica tudi umaknila tožbo (188. člen ZPP). Ker pa v tej zadevi stranki nista izkoristili naštetih procesnih možnosti, je moralo sodišče prve stopnje v skladu z 2. členom ZPP odločiti o tožbenem zahtevku z izdajo sodbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno prisodilo tožeči stranki tudi znesek 110,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2008 dalje, do plačila, kar predstavlja tožničine stroške v zvezi z že omenjenim zahtevkom na odpravo kršitve in obvestilom tožene stranke pred vložitvijo tožbe. Tožnica je obvestila toženo stranko o dejstvu, da doji otroka praktično takoj po prejemu obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato ni utemeljeno stališče pritožbe, da njeno obvestilo ni bilo pravočasno, prav tako je neutemeljena pritožba, ko uveljavlja, da vložena tožba ni bila potrebna, saj je na podlagi tožničine zahteve tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi umaknila oz. preklicala pred iztekom odpovednega roka. Kot je bilo že ugotovljeno, je namreč tožena stranka preklicala odpoved potem, ko je tožeča stranka že vložila tožbo pri pristojnem sodišču. Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi odločitev sodišča prve stopnje, o višini pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki. Ugotovilo je, da je sodišče te stroške odmerilo v skladu s 3. odstavkom 154. člena ZPP in veljavno Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003).

Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Odgovor tožeče stranke na pritožbo ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi, zato pritožbeno sodišče teh stroškov ni štelo kot potrebne stroške za pravdo (1. odstavek 155. člena ZPP).