25. 11. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. Z., na seji senata dne 3. novembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 347/2004 z dne 31. 3. 2004 v zvezi s sklepom Temeljnega sodišča v Mariboru, Enote v Slovenski Bistrici, št. D 310/79 z dne 30. 4. 1980 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je dne 30. 4. 1980 s sklepom o dedovanju za oporočno dedinjo razglasilo zapustnikovo hčer. Zoper ta sklep se je čez več kot dvajset let pritožil ustavni pritožnik (zapustnikov sin), ker naj bi sodišče zmotno ugotovilo, da se je odpovedal nujnemu deležu. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je pritožba vložena pravočasno (ker izpodbijani sklep pritožniku pred tem ni bil vročen), vendar jo je kot neutemeljeno zavrnilo.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi izraža nestrinjanje z navedeno odločitvijo sodišča. Podatki v spisu, iz katerih izhaja, da se je odpovedal nujnemu deležu, naj bi bili napačni. Navaja, da na naroku, na katerem naj bi podal izjavo o odpovedi, sploh ni bil prisoten in da podpis na zapisniku ni njegov. Zato za primerjavo prilaga kopije listin, na katerih je viden njegov podpis. Poleg tega pritožnik trdi, da mu ni bil vročen niti sklep o dedovanju št. D 310/79 z dne 30. 4. 1980 niti dodatni sklep o dedovanju D 284/96. Zaradi navedenega naj bi bile pritožniku kršene pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave) in pravica do dedovanja (33. člen Ustave). Ker pritožnik z odločitvijo sodišča ni bil seznanjen v razumnem roku, naj bi mu bila kršena tudi pravica do pritožbe (25. člen Ustave). Po poteku toliko časa naj namreč ne bi bilo več možno verodostojno odločati o pritožnikovih trditvah.

B.

3.Iz pritožnikovih navedb o tem, da sta sodišči zmotno ugotovili odpoved nujnemu deležu, izhaja zgolj nasprotovanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Zato njegovi trditvi, da na naroku, na katerem naj bi podal izjavo o odpovedi, ni bil prisoten in da podpis na zapisniku ni njegov, sami po sebi ne zadostujeta za utemeljitev ustavne pritožbe. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Z vidika pravic iz 22. in 25. člena Ustave bi utegnil biti pomemben očitek, da pritožniku nista bila vročena sklep o dedovanju in dodatni sklep o dedovanju. Vendar je očitek neutemeljen. Pritožnik se je namreč s sklepom o dedovanju št. D 310/97 z dne 30. 4. 1980 kljub temu seznanil in zoper njega vložil pritožbo, o kateri je Višje sodišče meritorno odločilo. To pomeni, da je pritožnik uresničil svojo pravico do izjave v postopku, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave in pravico do pravnega sredstva, ki jo zagotavlja 25. člen Ustave. Pritožnik pa ne navaja, na kaj se nanaša dodatni sklep o dedovanju št. D 284/96, oziroma ne pojasni, zakaj naj bi mu bila zaradi nevročitve tega sklepa kršena kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina.

5.Pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave naj bi bila pritožniku kršena, ker ga sodišče s sklepom o dedovanju ni seznanilo v razumnem roku, v katerem bi bilo še mogoče učinkovito odločati o njegovih trditvah. Tudi ta očitek je neutemeljen. Pritožnik namreč ne pojasni, kako bi lahko v obravnavanem primeru časovna oddaljenost med izdajo sklepa o dedovanju in odločanjem o pritožbi vplivala na odločitev Višjega sodišča. Navaja sicer, da so vsi nezainteresirani že pozabili na ta postopek, vendar te navedbe v ustavni pritožbi ne konkretizira.

6.Neutemeljen je tudi pritožnikov očitek o kršitvi pravice iz 23. člena Ustave. Pravica do sodnega varstva je namreč ustavno procesno jamstvo, ki zagotavlja pravico do meritorne odločitve, do takšne odločitve pa je v obravnavani zadevi prišlo.

7.Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo, da očitek o nepravilnosti izpodbijane sodne odločbe, ki posega v dednopravni položaj pritožnika, sam po sebi še ne izkazuje kršitve pravice iz 33. člena Ustave. Za kršitev pravice do dedovanja bi namreč šlo le v primeru, če bi sodišče izpodbijano odločitev sprejelo na podlagi pravnega stališča, ki z vidika te ustavne pravice ni sprejemljivo. Pritožnik pa tega ne zatrjuje.

8.Ker z izpodbijanima sodnima odločbama očitno niso bile kršene človekove pravice, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana Jože Tratnik in mag. Marija Krisper Kramberger. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić