Jedro

Ponudba zaposlitve pri drugem delodajalcu ne podaljša subjektivnega roka za podajo odpovedi, ker se šteje, da do prenehanja potreb po delu pride že ob ponudbi druge zaposlitve. Odklonitev te zaposlitve ne vpliva na seznanitev delodajalca z nastankom poslovnega razloga, ki je povezan le z delom na delovnem mestu po obstoječi pogodbi o zaposlitvi in ne z delom po ponujeni pogodbi o zaposlitvi. Zato nesprejetje ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi delavca ne pomeni, da je prenehala potreba po delu na starem delovnem mestu šele ob odklonitvi nove pogodbe o zaposlitvi in da se delodajalec šele takrat, ko je delavec odklonil podpis nove pogodbe o zaposlitvi, seznani s poslovnim razlogom.

Četudi je bila invalidnost ugotovljena za nazaj, za čas pred podajo odpovedi, delavec ne uživa posebnega varstva pred odpovedjo, če o invalidnosti ob podaji odpovedi še ni dokončno odločeno. Trenutek nastanka invalidnosti je namreč pomemben le za odločitev o pridobitvi pravic iz invalidskega zavarovanja, ne pa tudi za priznanje pravic iz delovnega razmerja. Delodajalec je dolžan upoštevati šele dokončno odločbo izdano v invalidskem postopku.

Izrek

Pritožbi tožnika se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Pritožba se v delu, v katerem se nanaša na razveljavitev oziroma ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 23. 7. 2004 (razen v 3. odstavku), šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 23. 7. 2004 nezakonita v 3. odstavku, tako da se v tem delu razveljavi (1. odstavek izreka), in da je tožnik upravičen do odpravnine po 109. členu Zakona o delovnih razmerjih (2. odstavek izreka). V presežku je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi na poziv nazaj na delo, prijavo v socialna zavarovanja po osnovi najmanj IV. tarifnega razreda kolektivne pogodbe kmetijstva (pravilno: Kolektivne pogodbe za kmetijstvo in živilsko tehnologijo Slovenije), vpis delovne dobe v delovno knjižico ter povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. odstavek izreka). Odločilo je, da tožena stranka po 41. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih sama krije svoje stroške postopka (4. odstavek izreka).

Zoper zavrnilni del navedene sodbe se je iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in zmotne uporabe materialnega prava pritožil tožnik. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma da ga spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi. Kot zmotno je označil stališče pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 835/2005 z dne 29. 6. 2006, ki ga je pri ponovnem sojenju upoštevalo sodišče prve stopnje, to je, da ponudba nove zaposlitve pri drugem delodajalcu ne vpliva na pravice tožnika iz naslova odpovednega roka in odpravnine. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana izključno iz razloga, ker tožnik ni sprejel drugega dela pri drugem delodajalcu (ne iz poslovnega razloga), takšna odpoved ni zakonita. Če bi tožena stranka hotela podati zakonito odpoved, bi morala upoštevati 90. člen Zakona o delovnih razmerjih, ki ureja odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, in – v kolikor bi šlo za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga – 5. odstavek 88. člena istega zakona, ki določa tridesetdnevni prekluzivni rok za podajo odpovedi. Iz dopisa z dne 22. 6. 2004, v katerem je navedeno, da se pričenja s postopkom odpovedi (torej iz obvestila o nameravani odpovedi), izhaja, da je bila najkasneje tega dne tožena stranka seznanjena z razlogom za odpoved, tako da je odpoved, ki je bila podana 23. 7. 2004, prepozna. Poleg tega je odpoved nezakonita, ker je bil tožniku priznan status delovnega invalida in sicer za nazaj, za čas pred podajo odpovedi. Dejstvo, da je bilo o invalidnosti odločeno šele leta 2005, ni bistveno, bistveno je, da je invalidnost nastala v času pred odpovedjo. Pri tem je treba upoštevati še, da je bila tožena stranka seznanjena s poškodbo pri delu in da je po tem, ko je izvedela, da je v teku postopek za ugotovitev invalidnosti, podala odpoved. Sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, neutemeljeno je verjelo izpovedim prič, ki niso verodostojne, saj so v nasprotju s predloženimi listinami in dejstvi. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka ukinila dejavnost mehanične delavnice in jo prenesla na hčerinske družbe, bi moralo presoditi, da odpoved ni zakonita, ker bi moral tožnik nadaljevati delo pri eni od hčerinskih družb, kot da je šlo za spremembo delodajalca. Ob ugotovitvi, da ob podaji odpovedi o invalidnosti tožnika še ni bilo odločeno in da je bil zmožen za delo mehanika, bi bilo edino zakonito ravnanje tožene stranke, da bi mu podala odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu (hčerinski družbi, ki je prevzela dejavnost mehanične delavnice) za to delo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je treba pritožbo tožnika v delu, v katerem se nanaša na razveljavitev oziroma ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 23. 7. 2004 (razen v 3. odstavku) šteti za predlog za izdajo dopolnilne sodbe, saj o tem sodišče prve stopnje ni odločilo.

V ostalem je pritožba utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljal tožnik v pritožbi, in skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje oblikovalo nejasen izrek sodbe in da v obrazložitvi ni navedlo razlogov o vseh odločilnih dejstvih, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo med drugim uveljavlja pritožba.

V izreku izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje razveljavilo oziroma ugotovilo nezakonitost le 3. odstavka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 7. 2004, ki določa: „Delavec ni upravičen do odpravnine po določilih Zakona o delovnih razmerjih glede na to, ker mu je bila ponujena sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, katere pa ni sprejel.“ Takšno odločitev je sprejelo, čeprav je tožnik zahteval razveljavitev oziroma ugotovitev nezakonitosti odpovedi v celoti, pri čemer je v nadaljevanju izreka sodišče prve stopnje še zapisalo, da je tožnik upravičen do odpravnine po 109. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002), čeprav tožnik takšne ugotovitve niti ni zahteval. Slednje je tudi edino smiselno, saj v izrek sodbe ni treba prepisovati zakonskih določb. Zakaj je sodišče prve stopnje oblikovalo izrek, kot je opisan zgoraj, ni jasno, prav tako ni jasno, o čem je odločalo. Iz tega razloga, pa tudi ker izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka.

Tožena stranka je 22. 6. 2004 izdala dopis, v katerem je navedla, da uvaja postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu P. d.o.o.. Ta dopis je sodišče prve stopnje pravilno označilo kot obvestilo o nameravani odpovedi po 3. odstavku 83. člena ZDR. S tem dopisom je tožena stranka tožniku ponudila novo pogodbo o zaposlitvi, ta ponudba ni bila podana ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi, poleg tega se nanaša na drugega delodajalca, ne na toženo stranko, tako da ne gre za odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi v smislu 90. člena ZDR, kot je pritožbeno sodišče navedlo že v sklepu opr. št. Pdp 835/2005 z dne 29. 6. 2006, s katerim je predhodno sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bil tožbeni zahtevek zavrnjen v celoti, razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana 23. 7. 2004. V zvezi z odpovedjo je sodišče prve stopnje doslej preverilo le, ali je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega razloga za odpoved, ni pa preverilo oziroma se ni opredelilo do drugih formalnih zahtev, ki jih mora delodajalec pri podaji odpovedi upoštevati (predvsem do spoštovanja prekluzivnega roka, določenega v 5. odstavku 88. člena ZDR).

Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožnikovih navedb, da je bila odpoved podana zaradi njegovega zdravstvenega stanja oziroma zaradi tega, ker je pričel s postopkom za ugotovitev invalidnosti. Ti dve okoliščini sicer nista izrecno opredeljeni kot neutemeljen odpovedni razlog v 89. členu ZDR, vendar ne more biti dvoma, da odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki dejansko temelji na eni izmed teh dveh okoliščin, ni zakonita. Prav tako nezakonita je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je podana zaradi nesprejema nove pogodbe o zaposlitvi, kot utemeljeno navaja tožnik v pritožbi (in kot je navedel že v tožbi in do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo).

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe zapisalo, da je tožena stranka ugotovila, da je dejavnost mehanične delavnice ukinila oziroma jo prenesla na hčerinske družbe, na podlagi tega zapisa je zaključilo, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Takšen zaključek je preuranjen, na podlagi dejstva, da se dejavnost, v okviru katere je tožnik opravljal delo po pogodbi o zaposlitvi, ni ukinila, ampak se je prenesla na drugega delodajalca, bi moral biti tožnik prevzet k novemu delodajalcu. Tožena stranka – v kolikor je nastopala v vlogi prenosnika – ni ravnala zakonito, če je prenesla določeno dejavnost k drugi družbi ter nato tožniku ponujala sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi pri tej družbi. Ob zakonitem ravnanju bi moral biti tožnik prevzet k novemu delodajalcu z obstoječo pogodbo o zaposlitvi.

V zvezi s pravočasnostjo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pritožbeno sodišče opozarja na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 313/2006 z dne 21. 11. 2006, da postopanje delodajalca po 47. členu ZDR (ponudba nove pogodbe o zaposlitvi brez istočasne odpovedi) v primeru obstoja poslovnega razloga ne vpliva na obveznosti delodajalca po 88. členu ZDR in teh obveznosti ne izključuje (obveznost spoštovanja roka za podajo odpovedi, preverbe možnosti za nadaljnjo zaposlitev delavca). Ponudba zaposlitve pri drugem delodajalcu ne podaljša subjektivnega roka za podajo odpovedi, ker se šteje, da do prenehanja potreb po delu pride že ob ponudbi druge zaposlitve, odklonitev te zaposlitve ne vpliva na seznanitev delodajalca z nastankom poslovnega razloga. Nastanek poslovnega razloga je povezan z delom na delovnem mestu po obstoječi pogodbi o zaposlitvi in ne z delom po ponujeni pogodbi o zaposlitvi. Zato nesprejetje ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi delavca ne pomeni, da je prenehala potreba po delu na starem delovnem mestu šele takrat in da se delodajalec šele takrat, ko je delavec odklonil podpis nove pogodbe o zaposlitvi, seznani s poslovnim razlogom.

Utemeljen je tudi pritožben ugovor, da je bil sklep sodišča prve stopnje, sprejet na naroku za glavno obravnavo dne 23. 8. 2007 o prekinitvi postopka do rešitve zadeve Delovnega in socialnega sodišča opr. št. Ps 2413/2005, v katerem se je odločalo o invalidnosti tožnika, nepotreben. Neutemeljeno pa je stališče tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati odločitev v tem sporu, v katerem je bila pri tožniku ugotovljena invalidnost III. kategorije, te odločitve pri presoji zakonitosti izpodbijane odpovedi sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo. Zavzelo je pravilno stališče, da tožnik v času podaje odpovedi posebnega varstva pred odpovedjo, ki je določeno v 1. odstavku 116. člena ZDR, ni užival. Skladno s citirano določbo ZDR delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga, razen če mu ni možno zagotoviti drugega ustreznega dela ali dela s krajšim delovnim časom v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Tožnik, pri katerem je bila z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 22. 7. 2005 ugotovljena invalidnost III. kategorije od 13. 7. 2004, posebnega varstva pred odpovedjo ni užival, ker v času podaje odpovedi še ni imel priznanega statusa invalida III. kategorije.

Datum priznanja invalidnosti od dne 13. 7. 2004 dalje sicer pade v čas pred podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 23. 7. 2004, vendar bi bilo navedeno bistveno, le če bi bila invalidnost ugotovljena do tega datuma, ne pa kasneje, po podaji odpovedi – odločba o ugotovljeni invalidnosti je postala dokončna šele z dnem 22. 7. 2005. Pravice na podlagi invalidnosti se pridobi z dnem invalidnosti, vendar je trenutek nastanka invalidnosti pomemben le za odločitev o pridobitvi pravic iz invalidskega zavarovanja, ne pa tudi za priznanje pravic iz delovnega razmerja, delodajalec je dolžan upoštevati šele dokončno odločbo, izdano v invalidskem postopku. Tako tožnik, ki v času podaje odpovedi ni imel priznanega statusa invalida III. kategorije, posebnega varstva pred odpovedjo ni užival. Zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka, ki je podana, ker sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo vseh odločilnih razlogov, ki bi utemeljevali sprejeto odločitev o (delni) neutemeljenosti tožbenega zahtevka, je pritožbeno sodišče po 1. odstavku 354. člena ZPP izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek z vpogledom v listine in po potrebi dodatnim zaslišanjem prič ter nato ponovno presoditi, ali je tožbeni zahtevek utemeljen, torej ali je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 23. 7. 2004 zakonita. Pri tem bo moralo posebej preveriti, ali jo je tožena stranka podala pravočasno, ali so bile izpolnjene preostale formalne zahteve, predpisane v ZDR, in ali je obstajal utemeljen odpovedni razlog, kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo. Pri odločanju o reparacijskem tožbenem zahtevku pa bo moralo upoštevati navedbe tožnika na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 30. 9. 2010, da je bil od 28. 12. 2004 prijavljen na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje kot brezposelna oseba, da mu je bila priznana pravica do denarnega nadomestila za čas 12 mesecev od 23. 12. 2004 do 22. 12. 2005 ter da se ni ponovno zaposlil. Za čas do zaključka prejemanja denarnega nadomestila je tožnik lahko upravičen le do nadomestila plače v višini razlike med plačo, ki bi jo prejel, če bi delal, in denarnim nadomestilom, ki ga je prejel, od zaključka prejemanja nadomestila pa je upravičen do nezmanjšane reparacije. Zaradi načela o popolni odškodnini mora biti znesek odškodnine takšen, da postane njegov premoženjski položaj, kakršen bi bil, če ne bi bilo morebitne nezakonite odpovedi. Glede tožbenega zahtevka za vpis delovne dobe v delovno knjižico pa bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 103/2007), po katerem delodajalec od 1. 1. 2009 delavcu ni dolžan vpisati delovne dobe v delovno knjižico. Od tega dne je dolžan v skladu z Zakonom matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS št. 81/2000) Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije le posredovati podatke za vpis v matično evidenco.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP za končno odločbo.