Jedro

Tožnik je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu s pravico do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno na delovnem mestu z omejitvami. Ker ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, bi se za pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine moral prijaviti pri zavodu za zaposlovanje v roku 30 dni od dokončnosti odločbe o invalidnosti. Ker tega ni storil, saj kot tujec nima osebnega delovnega dovoljenja, nima pravice do invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženke z dne 26. 4. 2011 in z dne 24. 5. 2011, da je tožnik upravičen do delne invalidske pokojnine za 4 ure od 1. 2. 2011 dalje in da mu je toženka dolžna v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe izdati odločbo o odmeri delne invalidske pokojnine, v kolikor te odločbe ne izda v roku, je dolžna tožniku plačati penale v višini 25,00 EUR za dan zamude ter sklenilo, da tožnik nosi svoje stroške postopka sam.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da se ne strinja z oceno sodišča, da se ni prijavil v roku 30 dni po dokončnosti odločbe z dne 23. 2. 2011, pri Zavodu RS za zaposlovanje. Tožnik je bil prijavljen pri zavodu od 14. 7. 2008 dalje in še pred tem. Od takrat dalje ni bil zaposlen in tudi ni bilo razloga, da bi se ponovno prijavljal pri Zavodu RS za zaposlovanje, če je že bil prijavljen. Sodišče je tako nepravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče je tudi kršilo določilo Zakona o pravdnem postopku, ko ni postavilo izvedenca medicinske stroke, ki bi ugotovil, ali je pri tožniku podana invalidnost in posledično pravica do delne invalidske pokojnine za 4 ure. Vse zdravstvene posledice v smislu nezmožnosti za delo pri tožniku, posledično tudi njegova invalidnost in kasnejše poslabšanje le-te izhajajo iz delovne nezgode z dne 22. 5. 2004. Tožnik je bil tedaj v delovnem razmerju v Sloveniji in zavarovan po predpisih te republike, zato mu preidejo tudi pravice iz kasnejšega poslabšanja zdravstvenega stanja iz istega škodnega dogodka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Predmetni socialni spor se nanaša na presojo pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke z dne 24. 5. 2011, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo OE v A. z dne 26. 4. 2011. S slednjo je tožena stranka odločila, da tožnik, delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu, nima pravice do delne invalidske pokojnine.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožena stranka je z odločbo z dne 23. 2. 2011 tožniku kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu priznala pravico do dela na delovnem mestu, ki ga bo opravljal z dominantno levo roko in bo desna roka le v pomoč levici, telesno lahko delo, pri katerem rokuje enoročno z bremeni do 8 kilogramov teže, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od 1. 2. 2011 dalje. Odločeno je bilo, da bo toženka o pravici in višini delne invalidske pokojnine izdala posebno odločbo. Tožnik je bil opozorjen, da se je kot delovni invalid dolžan najkasneje v roku 30 dni po dokončnosti te odločbe prijaviti pri Zavodu RS zaposlovanje. Odločba z dne 23. 2. 2011 je postala dokončna in pravnomočna 15. 3. 2011 od 16. 3. 2011 je tako tekel 30 dnevni rok, v katerem bi se moral tožnik prijaviti na Zavod RS za zaposlovanje. Iz potrdila Zavoda RS za zaposlovanje z dne 20. 4. 2011 je razvidno, da tožnik ni prijavljen pri pristojnem zavodu v evidenci brezposelnih oseb.

Tožnik ob nastanku spremenjene invalidnosti ni bil obvezno zavarovan v Sloveniji in v tem primeru se ugotavlja upravičenost do pravic iz invalidskega zavarovanja po 97. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Ta določa, da zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan in zavarovanec, ki je izgubil delo ali po lastni krivdi prekinil delovno razmerje oziroma obvezno zavarovanje ob ali po nastanku invalidnosti, pridobi pravico do delne invalidske pokojnine ali ustreznega denarnega nadomestila po ZPIZ-1, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja oziroma po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja prijavi pri zavodu za zaposlovanje. Za brezposelne delovne invalide je tako za pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja pogoj prijava pri Zavodu RS za zaposlovanje ter izpolnjevanje obveznosti po predpisih o zaposlovanju. Tožnik v postopku ni dokazal, da je imel po 23. 2. 2011 osebno delovno dovoljenje, v upravnem spisu se nahajajo dokazila, ki izkazujejo, da so dovoljenja že zdavnaj prenehala oziroma mu niso bila ponovno izdana. Za rešitev te zadeve, kakor pravilno poudarja sodišče prve stopnje, ni relevantno, da je tožnik na dan poškodbe pri delu imel delovno dovoljenje, ampak ali je imel delovno dovoljenje in s tem podlago za vpis v evidenco brezposelnih oseb po 23. 2. 2011 oziroma s pravnomočnostjo 15. 3. 2011, ko mu je bila priznana pravica do dela na delovnem mestu s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno. Navedeno je v predmetni zadevi edino relevantno.

Na podlagi prej navedenega pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da je bil tožnik prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje vse od 14. 7. 2008 dalje, saj je to v neskladju z izdanim potrdilom pristojnega zavoda za zaposlovanje z dne 20. 4. 2011, iz katerega je razvidno, da tožnik ni prijavljen pri pristojnem zavodu v evidenci brezposelnih oseb. Ni pomemben status tožnika na dan 22. 5. 2004 v zvezi z uveljavljanjem pravice do delne invalidske pokojnine oziroma ali je bil na ta dan prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje. Pomembno je, da bi se tožnik, po dokončnosti odločbe z dne 23. 2. 2011, v roku 30 dni prijavil na zavodu za zaposlovanje, kakor je bil v citirani odločbi pravilno opozorjen. Ta rok je pri tožniku tekel od 16. 3. 2011 dalje. Vendar se tožnik v 30 dnevnem roku pri pristojnem zavodu za zaposlovanje ni prijavil, v posledici tega mu je tožena stranka tudi pravilno izdala odločbo, da nima pravice do delne invalidske pokojnine. Tožnik bi pogoj prijave na zavod za zaposlovanje izpolnil le, če bi imel veljavno delovno dovoljenje, kakor to pravilno opozarja v obrazložitvi sodišče prve stopnje v 5. točki, saj se tujci lahko po tretjem odstavku 4. člena Zakona o zaposlovanju in delu tujcev (ZZDT; Ur. l. RS, št. 66/2000 s spremembami), ki velja v času vložitve vloge tožnika, lahko zaposlijo ali delajo v Republiki Sloveniji pod pogojem, da imajo delovno dovoljenje in da je zavezanec za prijavo dela tujca v skladu z določbami zakona. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni dokazal, da je imel po 23. 2. 2011 osebno delovno dovoljenje, v upravnem spisu se nahajajo dokazila, ki izkazujejo, da so dovoljenja že zdavnaj prenehala oziroma mu niso bila ponovno izdana.

Sodišče v predmetni zadevi ni presojalo vprašanje invalidnosti tožnika. Ta je bila v drugem postopku že ugotovljena. V posledici tega tudi ni bilo potrebno ugotavljati dejstev iz 60. člena ZPIZ-1 in v ta namen izvesti dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.