Jedro

Sodišče prve stopnje je odločitev o stroških postopka oprlo le na načelo uspeha strank v postopku, ne pa tudi na vidik potrebnosti nastalih stroškov. O tem, kateri stroški so bili potrebni, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin primera (155. člen ZPP).

Izrek

I. Ugotovi se, da je tožeča stranka umaknila pritožbo zoper I. in II. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v V. točki izreka spremeni tako, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

III. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

IV. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedenim sklepom zavrglo tožbo z dne 2. 12. 2015, ki se je nanašala na sklep o disciplinski odgovornosti (I. točka izreka). Tudi tožbo z dne 17. 2. 2016, ki se je nanašala na uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja, je delno zavrglo (II. točka izreka), delno (glede kršitve dostojanstva) pa je postopek ustavilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka), toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 572,49 EUR, v roku 8 dni, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper sklep (razen v delu, ki se nanaša na delno ustavitev postopka) je tožnica 8. 5. 2017 vložila pritožbo iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Nato je 18. 9. 2017 pritožbo umaknila v delu, ki se nanaša na I. in II. točko izreka. Pri tem je pojasnila, da je 7. 6. 2017 prejela sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja RS, da se disciplinski postopek, ki je bil zaradi napačnega pravnega pouka predmet tega delovnega spora, ustavi. Vztraja pa pri pritožbi zoper odločitev o stroških postopka v IV. in V. točki izreka. Glede tega navaja, da je zato, ker je sledila napačnemu pravnemu pouku iz sklepa o disciplinski odgovornosti z dne 30. 10. 2015 in posledičnega zavrženja tožbe zaradi neizpolnjene procesne predpostavke s sklepom z dne 20. 3. 2017 izgubila čas in denar. To pomeni, da se postopek notranje poti izvede skoraj dve leti kasneje kot bi se moral. V primeru prve tožbe so tožnici nastali stroški, ker je sledila napačnemu pravnemu pouku. V primeru druge tožbe je tožena stranka izpolnila zahtevek in ga s tem pripoznala, zato ni utemeljeno, da bi ji morala tožnica povrniti stroške. Sklicuje se na 156. člen ZPP ter na stališče iz sklepa Psp 518/2015, da je v primeru zavrženja tožbe v posledici napačnega pravnega pouka tožene stranke, ki mu je tožnik sledil, tožnik upravičen do povračila stroškov postopka, za kar se tudi sam zavzema v pritožbi.

3. Pritožbeno sodišče je upoštevalo delni umik pritožbe, ki se nanaša na odločitev o glavni stvari (334. člen ZPP).

4. Pritožba zoper odločitev o stroških postopka pa je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo na izpodbijanje sklepa o disciplinski odgovornosti, ker za uveljavljanje sodnega varstva ni bila izpolnjena procesna predpostavka notranje poti pri delodajalcu. Upoštevaje peti odstavek 24. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) je sodno varstvo dopustno le pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe. Ker ta posebna procesna predpostavka za sodno varstvo ni bila izpolnjena, je sodišče prve stopnje tožbo z dne 2. 12. 2015 na izpodbijanje sklepa o disciplinski odgovornosti kot preuranjeno zavrglo.

7. Sodišče prve stopnje je zavrglo tudi tožbo z dne 17. 2. 2016, ki se je nanašala na uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja, in sicer zaradi pomanjkanja pravnega interesa. v posledici izpolnitve zahtevka. Oprlo se je na navedbe tožeče stranke, da je z izdajo aneksa k pogodbi o zaposlitvi dejansko prišlo do izpolnitve zahtevka, s katerim je zahtevala, da se ji odredi opravljanje določenih nalog, zaradi česar je predlagala izdajo sodbe na podlagi pripoznave. Tožena stranka je pripoznavo zahtevka zanikala.

8. V zvezi s preostalim delom zahtevka po tej drugi tožbi (glede kršitve dostojanstva) pa je tožnica tožbo umaknila, česar ni posebej obrazložila. Ni se npr. sklicevala na to, da bi tožbo umaknila v posledici izpolnitev tega dela zahtevka.

9. Če bi si tožnica želela zagotoviti zanjo ugodne stroškovne posledice kot posledico izpolnitve zahtevka, potem bi morala ravnati v skladu z določbo prvega odstavka 158. člena ZPP. Ta določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

10. Ni podlage, da bi se izpolnitev zahtevka štela za pripoznavo zahtevka. Poleg tega, da je tožena stranka izrecno zanikala pripoznavo zahtevka, pa bi imela sodba na podlagi pripoznave (ki bi imela za tožnico resda ugodnejše stroškovne posledice kot zavrženje tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa) za posledico naložitev že izpolnjene obveznosti, kar pa ne pride v poštev.

11. Vseeno je pritožba zoper odločitev o stroških postopka delno utemeljena. Sodišče prve stopnje je v posledici pravilne ugotovitve, da je v sporu v celoti uspela tožena stranka, upoštevaje zgolj prvi odstavek 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške postopka. Sodišče prve stopnje je torej odločitev o stroških postopka oprlo le na načelo uspeha strank v postopku, ne pa tudi na vidik potrebnosti nastalih stroškov. O tem, kateri stroški so bili potrebni, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin primera (155. člen ZPP).

12. Pritožba opozarja na stališče, kot je bilo zavzeto v primeru tukajšnjega sodišča (Psp 518/2015). Tudi v tem socialnem sporu je bila tožba zavržena v posledici napačnega pravnega pouka, ki ni vseboval pravnega pouka o pritožbi, ampak napačni pravni pouk o direktnem sodnem varstvu. Četudi torej tožeča stranka v tem sporu ni uspela, ji je sodišče, sklicujoč se na določbo prvega odstavka 156. člena ZPP (da mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi), priznalo stroške postopka in jih naložilo v povračilo nasprotni stranki.

13. Kot nakazano, pa za odločitev o stroških postopka, nastalih v zvezi z zavrženjem tožbe glede disciplinske odgovornosti, ni upoštevano zgolj stališče iz navedenega spora, ampak je relevantna predvsem okoliščina, da je tožnica v naknadno izvedenem postopku varstva pravic pri delodajalcu uspela. Zato je potrebno glede stroškov postopka v zvezi s to tožbo poleg načela uspeha upoštevati tudi vidik potrebnosti vložitve tožbe. Ker pa to ne velja tudi za odločitev o stroških postopka po drugi tožbi, pri čemer je vrednost spornih predmetov po obeh tožbah enaka, je po presoji pritožbenega sodišča glede na vse navedene okoliščine spora primerno, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (155. člen ZPP). Zato je pritožbeno sodišče poseglo v V. točko izreka in jo spremenilo tako, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (365. člen ZPP).

14. Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem nespremenjenem izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Ker je tožnica v pritožbenem postopku uspela le v sorazmerno majhnem delu, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (154., 165. člen ZPP).