Jedro

Sodišče druge stopnje, ki je postopalo po določbi tretjega odstavka 395. člena ZKP in utemeljilo, v čem vidi pomanjkljivosti pri ugotovitvi dejanskega stanja, ob ponovnem odločanju ni bilo dolžno enako presoditi dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, potem ko je znova izvedlo dokazni postopek.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Novem mestu je s sodbo K 88/2006 z dne 22.12.2006 obsojenega A.G. spoznalo za krivega kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po prvem odstavku 302. člena KZ ter mu izreklo po 50. in 51. členu istega zakonika pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo treh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnino v znesku 120.000,00 SIT.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo I Kp 385/2007 z dne 9.8.2007 zavrnilo pritožbo zagovornikov kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka s povprečnino 800,00 EUR.

3. Zagovorniki so zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložili zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

4. Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne zahtevo za varstvo zakonitosti. Po njegovem stališču nasprotje med izpodbijano sodbo in predhodno razveljavljenimi sodbami ne pomeni bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so bile predhodne sodbe razveljavljene in so s tem prenehali njihovi učinki. Predmet preizkusa je izpodbijana pravnomočna sodba in drugačna odločitev sodišča v tej sodbi ni posledica arbitrarnega odločanja, ampak dejstva, da je bilo v večkrat ponovljenem postopku ugotovljeno drugačno dejansko stanje. Vrhovni državni tožilec tudi ocenjuje, da ima napadena sodba vse potrebne razloge o tem, zakaj je izpolnjen zakonski znak resne grožnje. Okoliščine, ki zadevajo potrebno ravnanje izvršitelja oziroma možnosti oprave rubeža niso odločilne. Z navedbami, s katerimi utemeljuje napačno pravno presojo ravnanja in s tem kršitev kazenskega zakona, zahteva v bistvu uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo zagovornikom, ki se o njem niso izjavili, medtem ko obsojenec kljub obvestilu poštnega dostavljalca ni dvignil sodnega pisanja.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja:1) bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in 25. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave), ker je:- odločitev višjega sodišča v izpodbijani sodbi sama s seboj v nasprotju ter tudi v izrecnem nasprotju s sklepom istega sodišča z dne 3.9.2002, ko je bila sprejeta diametralno nasprotna odločitev kot v četrtič ponovljenem postopku; - obrazložitev sodbe pritožbenega sodišča v nasprotju s stališčem, zavzetim v razveljavitvenem sklepu z dne 3.9.2002 in pomanjkljiva, saj nima vsebinske presoje pritožbe in argumentirane zavrnitve njenih navedb, povezanih z resnostjo grožnje; - sodbi nižjih sodišč nimata razlogov o odločilnem dejstvu in sicer o potrebnem ravnanju izvršitelja oziroma možnosti oprave rubeža v skladu z določili Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in 2) kršitev kazenskega zakona, ker gre za napačno pravno presojo obsojencu očitanega ravnanja.

7. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in če so ti razlogi v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Gre za vsa odločilna dejstva, na katerih temelji sodbeni izrek in so predmet dokazovanja v okviru ugotavljanja dejanskega stanja. Povsem jasno je, da se takšne postopkovne kršitve nanašajo na pravnomočno sodbo, ki se preizkuša z zahtevo za varstvo zakonitosti in ne na sodbe ali sklepe, ki jih je v isti zadevi sprejelo sodišče prve stopnje in tudi ne na sklepe, s katerimi jih je sodišče druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje. Zato v položaju, ki je nastal v obravnavanem primeru in na katerega opozarjajo vložniki zahteve, ni mogoče sklepati na zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

8. Iz razveljavitvenega sklepa (I Kp 798/2002 z dne 3.9.2002) sledi, da je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavilo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Med ostalim je opozorilo na različen časovni prikaz celotnega dogodka s strani obsojenca in prič ter na pomanjkljivo oceno "resnosti grožnje" ter pritrdilo pritožbeni navedbi, da se mora ogroženost v konkretnem primeru presojati po merilu uradne osebe, ki je imela v okviru poklica sodnega izvršitelja vsakodnevne opravke z dolžniki, med katerimi ni mogoče najti nikogar, ki bi z veseljem sprejel izvršitelja in mu pomagal pri rubežu. Sodišče druge stopnje je postopalo po določbi tretjega odstavka 395. člena ZKP in utemeljilo, v čem vidi pomanjkljivosti pri ugotovitvi dejanskega stanja. Slednje ne pomeni, da mora sodišče druge stopnje ob ponovnem odločanju enako presoditi dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, potem ko je znova izvedlo dokazni postopek. Opozarjanje na načelo pravne varnosti bi bilo utemeljeno le v primeru, če bi šlo za spremembo pravne presoje ob sicer nespremenjenih odločilnih dejstvih in nespremenjeni oceni le teh. Glede na potek postopka in obrazložitev v navedenem razveljavitvenem sklepu in ostalih sklepih te vrste na kaj takega ni mogoče sklepati.

9. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, kako presoja stopnjo in resnost grožnje izvršitelju kot uradni osebi ter pri tem navedlo dejstva in okoliščine, ki jih je tudi ocenilo. Sodišče je navedbe, s katerimi je pritožba grajala zaključek sodišča prve stopnje o obstoju resne grožnje, zavrnilo z oceno, da so splošne in ne izpodbijajo razlogov prvostopenjske sodbe. Slednje pomeni, da jih je presodilo z vidika dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in soglašalo z zaključkom, da je obsojenec z resno grožnjo, da bo neposredno uporabil silo, preprečil uradno dejanje sodnemu izvršitelju M.M. Obrazložitev, v kateri je sodišče druge stopnje navedlo razloge, zaradi katerih tudi v tem delu ni sprejelo pritožbenih navedb, ni tako pomanjkljiva, da bi predstavljala bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in tudi kršitev 25. člena Ustave.

10. Za presojo danosti kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi je med ostalim odločilna ugotovitev o storilčevi grožnji, da bo neposredno uporabil silo, usmerjeno proti uradni osebi in ji s tem preprečil, da bi opravila v okviru svojih pravic uradno dejanje. Sodišče prve stopnje je v skladu z očitkom, vsebovanim v izreku pravnomočne sodbe, ugotovilo odločilna dejstva in okoliščine ter utemeljeno sklepalo, da so izpolnjeni vsi zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja. V razlogih prvostopenjske sodbe sicer ni obrazloženo, kako sodišče ocenjuje potrebno ravnanje izvršitelja oziroma možnosti oprave rubeža po določbah ZIZ, vendar s tem vprašanjem povezana dejstva niso odločilna. Preprečitev uradnega dejanja se namreč presoja z vidika obsojenčevega ravnanja, ne pa z vidika morebitnih možnosti, ki se jih naj ne bi poslužil izvršitelj proti kateremu je bila izrečena grožnja z neposredno uporabo sile, kar je bil vzrok, da ni opravil rubeža. Zato je v tem obsegu utemeljena tudi presoja sodišča druge stopnje in brez podlage očitek o storjeni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

11. Zahteva tudi opozarja na napačno pravno presojo inkriminiranega dejanja in s tem na kršitev kazenskega zakona, ki je konkretno ne opredeli. S sklicevanjem na okoliščine, povezane s pravicami izvršitelja kot uradne osebe ter na izpovedbi K. in D.V. in s trditvijo, da morebitna grožnja ni v vzročni zvezi z neopravljenim rubežem, zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahteve. Zato je zahtevo zagovornikov obsojenega A.G. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

13. Odločitev o plačilu sodne takse kot stroška, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP.