Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.

V obravnavani zadevi revidentka izpodbija odločbo tožene stranke, s katero je ta zavrnila njen predlog za izrek ničnosti odločbe o denacionalizaciji. Z izpodbijano odločbo torej ni bilo odločeno o pravici ali obveznosti stranke, ki bi bila izražena v denarni vrednosti. Za izraz denarne vrednosti gre namreč le pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek. Zato pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

O vprašanjih, ki jih revidentka navaja (dejanja v smislu 5. točke 279. člena ZUP,obseg razlage in presoje ničnostnih razlogov), je Vrhovno sodišče že odločilo (že rešena vprašanja), zato ta vprašanja niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja (pričakovana pravica), zato revidentka s sklicevanjem na nepridobitev te pričakovane pravice zelo hudih materialnih in moralnih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazala.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na vse tri točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 490-43/2013/3 z dne 9. 12. 2013. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevo revidentke za izrek ničnosti odločbe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 464-287/99-VN z dne 2. 7. 2002, s katero je to ministrstvo, v ponovljenem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča U 1979/2000-10 z dne 27. 2. 2002, odpravilo tam navedeno dopolnilno odločbo o denacionalizaciji Upravne enote Ravne na Koroškem in zahtevek za denacionalizacijo v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v tam navedenih zneskih, zavrnilo. Revidentka je uveljavljala ničnostni razlog iz 5. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da se za nično izreče odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/2008 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Iz navedenega izhaja, da je revizija po tej določbi dovoljena le, če gre za zadeve, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela pa presega znesek 20.000,00 EUR.

6. V obravnavani zadevi revidentka izpodbija odločbo tožene stranke, s katero je ta zavrnila njen predlog za izrek ničnosti odločbe o denacionalizaciji. Z izpodbijano odločbo torej ni bilo odločeno o pravici ali obveznosti stranke, ki bi bila izražena v denarni vrednosti. Za izraz denarne vrednosti gre namreč le pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek (enako Ustavno sodišče v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010). Zato pogoj za dovoljenost revizije po citirani določbi ZUS-1 ni izpolnjen. Tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v številnih svojih odločbah (npr. X Ips 233/2008, X Ips 115/2009, X Ips 494/2009, X Ips 407/2009, X Ips 503/2010, X Ips 182/2011, X Ips 301/2011, X Ips 39/2012, X Ips 136/2012, X Ips 221/2013 in druge).

7. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revidentka prav tako uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

8. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

9. Revidentka navaja, da gre v zadevi za odločitev o pomembnih pravnih vprašanjih, in sicer: „ali se jasno izraženo pravno zmotno pravno mnenje in dejansko stališče Upravnega sodišča RS do zahtevka stranke v upravnem postopku, ko upravnosodno odloča v upravnem sporu zoper odločitev drugostopenjskega - pritožbenega upravnega organa (v obravnavanem primeru Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano), šteje kot pritisk na odločitev upravnega organa, kateremu je zadeva vrnjena v ponovno odločanje; ali je dovoljeno v danem primeru določbo člena 279, v točki 5 in 6, razlagati smiselno, vsebinsko, pravno logično in razumsko s ciljem, da se odpravi nezakonitost in neustavnost, ki je drugače ni mogoče odpraviti in ima za stranko hude posledice; ali je upravni organ dolžan zahtevo prizadete stranke za izrek ničnosti upravne odločbe obravnavati le z vidika izrecno uveljavljanega razloga iz člena 279 ZUP ali pa je dolžan zahtevo uradoma presoditi iz vseh razlogov po citiranem členu“.

10. Vprašanja, ki jih revidentka navaja, po presoji Vrhovnega sodišča niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. O vprašanjih, ki jih revidentka navaja, je namreč Vrhovno sodišče že odločilo. Taka vprašanja, o katerih je Vrhovno sodišče že odločilo in sprejelo stališča (že rešena vprašanja), pa po ustaljeni upravnosodni praksi za dovoljenost revizije ne zadoščajo (npr. odločbe X Ips 434/2009, X Ips 479/2010, X Ips 75/2011, X Ips 42/2012, X Ips 355/2012, X Ips 8/2013, X Ips 268/2013 in druge), saj taka vprašanja niso pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

11. Vrhovno sodišče je tako v odločbi X Ips 391/2012 z dne 10. 9. 2013 že zavzelo stališče, da kot dejanja v smislu ničnostnega razloga po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP (ki določa, da se za nično izreče odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska, ali drugega nedovoljenega dejanja) ne štejejo stališča, mnenja, navodila ali predlogi drugih organov, izrečenih v instančnih, upravnoinšpekcijskih ali kakšnih drugih nadzorstvenih postopkih delovanja upravnih organov. Da kot tako dejanje tudi ni mogoče šteti pravno mnenje sodišča, pa izhaja tudi iz jasnih določb četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1, ki določata, da je pristojni organ, kot tudi vsak drug upravni organ, ki odloča o rednih ali izrednih pravnih sredstvih zoper upravni akt, izdan na podlagi sodbe sodišča, vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

12. V upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča tudi ni dvomov ali dilem, da se lahko odločba izreče za nično samo iz razlogov, ki so izrecno navedeni v 1. do 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Ničnost je namreč izredno pravno sredstvo v upravnem postopku. Uporaba tega pravnega sredstva zato ne dopušča široke oziroma širše razlage v 279. členu ZUP izrecno določenih ničnostnih razlogov. Tako stališče je že ustaljeno v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. odločbe I Up 275/1999 z dne 15. 6. 2010, X Ips 276/2007 z dne 24. 3. 2010, X Ips 391/2012 z dne 10. 9. 2013 in druge). Zato tudi revidentkino vprašanje o razlagi oziroma uporabi v 279. členu ZUP taksativno določenih ničnostnih razlogov ni pomembno pravno vprašanje, zaradi katerega bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo.

13. Pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 pa tudi ni revidentkino vprašanje o obsegu presoje ničnostnih razlogov v upravnem postopku. Vrhovno sodišče je namreč v odločbi X Ips 11/2012 z dne 13. 12. 2012 že pojasnilo, da so upravni organi dolžni na ničnostne razloge paziti po uradni dolžnosti. V zvezi s tem pa Vrhovno sodišče revidentki še pojasnjuje, da to ne pomeni, da mora organ v obrazložitvi svoje odločbe, izdane na zahtevo stranke, posebej utemeljiti, zakaj ničnostni razlogi, ki jih stranka ni uveljavljala in na katere pazi po uradni dolžnosti, niso podani. Organ je namreč v obrazložitvi svoje odločitve dolžan navesti samo razloge, ki se nanašajo na strankin zahtevek, kar jasno izhaja iz določb 214. in 254. člena ZUP in v pravni teoriji in praksi tudi ne povzroča problemov ali dilem.

14. Vprašanja, ki jih revidentka navaja, glede na obrazloženo, niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zato ta pogoj za dovoljenost revizije ni izpolnjen.

15. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka tudi ni izkazala izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude

posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 412/2009, X Ips 501/2009, X Ips 375/2010, X Ips 457/2010, X Ips 389/2011, X Ips 450/2011, X Ips 153/2012, X Ips 163/2012) mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

16. Revidentka je navedla, da ima izpodbijana odločitev, s katero ji je odrečena zakonska pravica do denacionalizacije, zanjo hude materialne in moralne posledice. Pojasnila je, da ji to „da so drugi dosegli vrnitev premoženja, ko upravičenci še zlasti niso bili tako zavedni in zaslužni državljani kot je bil njen oče, sama pa tega ni bila deležna, povzroča duševne bolečine in travme, ki neugodno vplivajo na njeno zdravje, počutje in kvaliteto bivanja v danem socialnem in družbenem okolju“.

17. Posledice, ki jih revidentka navaja, se nanašajo na denacionalizacijski postopek. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 439/2009, X Ips 83/2010, X Ips 43/2011, X Ips 216/2011, X Ips 326/2013 in druge) gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja (pričakovana pravica), zato revidentka s sklicevanjem na nepridobitev te pričakovane pravice zelo hudih materialnih in moralnih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazala.

18. Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanje uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

19. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).