Jedro

Sodišče ni sprejelo obsojenčeve obrambe, da ni storil kaznivega dejanja, na podlagi predloženih in izvedenih dokazov, ki jih je ocenilo tudi z vidika obrambnih ugovorov, pa je zaključilo, da je obsojenec storil obravnavano kaznivo dejanje in da je zanj kazensko odgovoren. Ob tem tudi ni ugotovilo, da glede odločilnih dejstev obstaja dvom, zaradi katerega bi obsojenca moralo oprostiti obtožbe, zato domneva nedolžnosti ni bila kršena.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. G.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 30.04.1999 je bil obs. G.Č. spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ in obsojen na eno leto in šest mesecev zapora. Po 2. odstavku 36. člena KZ mu je bila izrečena tudi denarna kazen v znesku 900.000 SIT, ki jo mora plačati v roku treh mesecev in ki jo sodišče, če se ne da niti prisilno izterjati, izvrši tako, da določi za vsakih začetih 10.000 SIT en dan zapora. Odločeno je bilo, da se po 1. odstavku 49. člena KZ obsojencu v izrečeno kazen šteje čas, ki ga je od 05.08.1998 od 12.30 ure do 05.02.1999 prebil v priporu. Obsojenec je bil oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), po 1. odstavku 95. člena in 1. odstavku 96. člena KZ pa mu je bila odvzeta premoženjska korist v zneskih 4.233.000 ITL, 610 DEM in 178.020 SIT. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 21.06.2000 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik R.D. iz K., je dne 29.01.2001 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije spremeni pravnomočno odločbo, obtožbo zoper obs. G.Č. zavrne in izreče oprostilno sodbo, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje prvostopnemu sodišču. Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Zahteva sicer v uvodu navaja, da izpodbija pravnomočno sodbo zaradi "kršitev določb ZKP", česar pa podrobneje ne razloži. Pač pa v nadaljevanju zgolj obširno izpodbija popolnost in pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ker da sodišče ni imelo zadostnega dokaznega gradiva za obsodbo in je zato v obeh sodbah "prišlo do hudega poenostavljanja ter nesmiselnega in neargumentiranega povezovanja posameznih indicev". Meni, da je treba vloženo zahtevo zavrniti, ker se z njo ne more izpodbijati sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da je v samem postopku in v odločitvah sodišč prve in druge stopnje prišlo do kršitev določb ZKP. Pri tem pa ne pojasni, katere konkretne kršitve uveljavlja. Z navedbami, da so razlogi, s katerimi sodišče prve stopnje utemeljuje odločilna dejstva, nejasni, da sodbi prve in druge stopnje nimata bistvenih razlogov, zaradi katerih naj bi bil obsojenec kazensko odgovoren, pri čemer obstaja bistvena razlika med tem, kar so priče izpovedale in kar je sodišče prve stopnje po lastni iniciativi in znanju zaključevalo in navajalo v razlogih svoje sodbe, nakazuje na bistveno krištev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni, prav tako tudi, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Zahteva za varstvo zakonitosti le na splošno zatrjuje takšne kršitve. Ne pojasni namreč, glede katerih odločilnih dejstev so razlogi pravnomočne sodbe popolnoma nejasni in glede katerih odločilnih dejstev v njej sploh niso navedeni razlogi. Tudi ne konkretizira, glede katerih izpovedb v postopku zaslišanih prič je njihovo vsebino povzelo sodišče v razlogih sodbe v nasprotju z zapisniki o njihovem zaslišanju. Zato razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP sploh ni mogoče preizkusiti. Vrhovno sodišče se namreč pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). Slednje od vložnika zahteve za varstvo zakonitosti terja ne le opredelitev razloga, zaradi katerega izpodbija pravnomočno sodbo, temveč tudi njegovo utemeljitev. Zahteva za varstvo zakonitosti vsebuje sicer obširno obrazložitev. Toda s trditvijo, da sodišče ni imelo zadostnih dokazov o obsojenčevem protipravnem ravnanju, saj je v obeh sodbah prišlo do hudega poenostavljanja ter nesmiselnega in neargumentiranega povezovanja posameznih indicev, ki so vodili do spornih zaključkov, ter z grajo ocene izpovedb posameznih prič in ostalih izvedenih dokazov z podajanjem lastne razlage ugotovljenih dejanskih okoliščin in presoje dokazov, zahteva za varstvo zakonitosti napada izključno popolnost in pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zahteva tudi navaja, da sodišče ne bi smelo opreti sodbe na video kasete z nakazovanjem, da ne gre za zakonito pridobljen dokaz. S tem zahteva meri na bistveno krištev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Z navedbo, da je narava tega dokaza precej vprašljiva in da se na posnetkih ne vidi ničesar drugega kot osebe, ki se srečujejo in pogovarjajo, poleg tega ni niti znano, kdaj in kaj se pogovarjajo, opozarja na vsebino video kaset in s tem na njihovo dokazno vrednost, glede katere je zavzeto stališče v razlogih pravnomočne sodbe. Pri tem ne pojasni, katere kršitve procesnih določb, ki vsebujejo dokazno prepoved, so bile prekršene pri pridobitvi tega dokaza. Zato tudi razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni mogoče preizkusiti.

Na podlagi navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravila 96. člena KZ o odvzemu premoženjske koristi, je mogoče sklepati, da zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. Ta kršitev je podana, če sodišče z odločbo o odvzemu premoženjske koristi prekorači pravico, ki jo ima po zakonu. Sodišče je ugotovilo, da zaseženi denar izvira iz obsojenčeve prepovedane kriminalne dejavnosti in v zvezi s tem navedlo ustrezne razloge. Zahteva za varstvo zakonitosti trdi, da ni bilo z ničemer dokazano, da naj bi bil denar obsojenčeva last in da naj bi izviral iz njegove kriminalne dejavnosti. S tem pa izpodbija dejanske zaključke, ki so podlaga za izrek odvzema premoženjske koristi. Glede na to, in ker je sodišče postopalo v skladu z določbami 1. odstavka 96. člena KZ, ni mogoče zaključiti, da je kršilo kazenski zakon iz 5. točke 372. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti tudi zatrjuje, da je sodišče kršilo določbe ZKP, ko ni upoštevalo in presojalo izvedenih dokazov v obsojenčevo korist. Sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo dokaze, na katere je oprlo svojo odločitev, obširno pa utemeljilo, kako presoja v zvezi z odločilnimi dejstvi obsojenčev zagovor in vse izvedene dokaze. Glede na načelo proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) sodišče pri presoji, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila in ni z njimi omejeno. Ker je sodišče postopalo v skladu s tem načelom, očitek zahteve v tej smeri ni utemeljen.

Ustava Republike Slovenije v 27. členu in Zakon o kazenskem postopku v 3. členu vsebujeta načelo domneve nedolžnosti, po katerem tisti, ki je obdolžen kaznivega ravnanja oziroma dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Glede na tako zastavljeno načelo, obdolženec ni dolžan dokazovati svoje nedolžnosti, temveč je dokazno breme na strani tožilca, ki tudi nosi dokazno tveganje. Pri tem velja načelo, da mora sodišče v dvomu obdolženca oprostiti. S kakšnim postopanjem naj bi sodišče kršilo domnevo nedolžnosti med samim kazenskim postopkom, zahteva ne pojasni. Sodišče obsojenčeve obrambe, da ni storil kaznivega dejajna, ni sprejelo. Na podlagi predloženih in izvedenih dokazov, ki jih je ocenilo tudi z vidika obrambnih ugovorov, je zaključilo, da je obsojenec storil obravnavano kaznivo dejanje in da je zanj tudi kazensko odgovoren. Ob tem ni ugotovilo, da glede odločilnih dejstev obstaja dvom, zaradi katerega bi moralo obsojenca oprostiti obtožbe. Zato zahteva, ki izhaja predvsem iz ocene obsojenčevega zagovora in izvedenih dokazov, kot jo vidi in interpretira sama, neutemeljeno prikazuje, da je sodišče postopalo v nasprotju z navedenimi določbami.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. G.Č. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člena ZKP).

Izrek o oprostitvi plačila povprečnine temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavku 95. člena ZKP.