Jedro

Uporaba pravic oz. pravnih sredstev, ki jih predvideva zakon, sama po sebi ni protipravna. Upnik bi zato, ker je ugovoru tretjega v izvršilnem postopku nasprotoval, odškodninsko odgovarjal, če bi bilo v njegovem nasprotovanju ugovoru tretjega kaj protipravnega oz. če bi bilo njegovo ravnanje v nasprotju z vestnostjo in poštenjem ali če bi svojo pravico zlorabil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek na plačilo odškodnine 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter tožniku naložilo, da mora tožencu povrniti 38,79 EUR pravdnih stroškov.

Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi.

Poudarja, da je toženec že skupaj z ugovorom tretjega v izvršilnem postopku prejel kupoprodajno pogodbo z dne 19. 12. 2001, sklenjeno med tožnikom kot kupcem in A. R. kot prodajalcem. V izvršilnem postopku s pripravljalno vlogo tretjega – sedaj tožnika je prejel tudi gradbeno dovoljenje z dne 15. 4. 1991, izdano tedanjemu lastniku B. R. ter kopijo zemljiškoknjižnega predloga z dne 28. 5. 2001. Skupaj s tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe pa je prejel tudi kopije neprekinjene verige pogodb. Tako ne drži, da bi navedene listine prejel šele na naroku. Toženčevo ravnanje je bilo nepošteno, saj je vedel, da nima nobene pravice nadaljevati izvršbo na navedeni nepremičnini. Z nasprotovanjem ugovoru tretjega v izvršilnem postopku je toženec sprejel tveganje stroškovnih posledic svoje procesne odločitve.

Pritožba je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi mu nastala zato, ker je toženec (tam upnik) v izvršilnem postopku zoper dolžnico M. Č. predlagal izvršbo na tožnikov poslovni prostor in ko je tožnik (v izvršilnem postopku: tretji) podal ugovor tretjega (64. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju; Ur. l. RS, št. 51/98 s sprem. in dop.; v nadaljevanju ZIZ), ugovoru nasprotoval, tako da je bil ta zavrnjen (2. odstavek 65. člena ZIZ). Šele v pravdnem postopku zaradi nedopustnosti izvršbe je bilo odločeno, da je izvršba nedopustna, ker ima tožnik na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo.

Sodišče prve stopnje je ob obravnavi tožbenega zahtevka pravilno izhajalo iz izhodišča, da uporaba pravic oz. pravnih sredstev, ki jih predvideva zakon, sama po sebi nikakor ni protipravna. Toženec bi zato, ker je ugovoru tretjega (tožnika v tej zadevi) v izvršilnem postopku nasprotoval, odškodninsko odgovarjal, če bi bilo v njegovem nasprotovanju ugovoru kaj protipravnega, to je če bi bilo njegovo ravnanje v nasprotju z vestnostjo in poštenjem ali če bi svojo pravico zlorabil. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno ugotovilo, da toženec pri nasprotovanju tožnikovemu ugovoru v izvršilnem postopku ni ravnal protipravno.

Toženec je ob neurejenem zemljiškoknjižnem stanju (tožnik še ob izdaji izpodbijane sodbe ni bil vpisan kot lastnik v zemljiški knjigi) razpolagal s kupoprodajno pogodbo, na podlagi katere je sklepal, da je lastnica poslovnega prostora dolžnica M. Č. Tožnik tudi v obravnavani pritožbi pojasnjuje, da je ugovoru tretjega priložil le kupoprodajno pogodbo z dne 19. 12. 2001, sklenjeno med tožnikom in A. R., kasneje pa še gradbeno dovoljenje, ki se je glasilo na B. R. Na podlagi trditev in dokazov, podanih v ugovoru tretjega, toženec ni mogel presoditi, da je lastnik v zemljiško knjigo nevknjiženega poslovnega prostora tožnik. Njegovemu ugovoru tretjega je tedaj utemeljeno nasprotoval. Tožnik torej ni uspel dokazati, da se je toženec instituta iz 2. odstavka 65. člena ZIZ poslužil z namenom škoditi tožniku ali pa s cilji, ki so v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Da bi bilo protipravno kakšno drugo toženčevo ravnanje, pa tožnik ni niti trdil. Pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da se je toženec pritožbi zoper sodbo v zadevi P 64/2004 Okrajnega sodišča na Vrhniki, s katero je bilo ugotovljeno, da izvršba na sporni poslovni prostor ni dopustna, odpovedal in umaknil predlog za cenitev nepremičnine ter predlog za izvršbo na poslovni prostor, kar tudi potrjuje, da je ravnal skrbno, vestno in pošteno.

Razlogi sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih so torej popolni in pravilni, pritožbeno sodišče jim nima česa dodati, tudi materialno pravo je bilo v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno. V postopku pred sodiščem prve stopnje pa tudi ni bila zagrešena nobena od uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožba torej ni utemeljena, zato jo je višje sodišče v skladu z določbo 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007-ZPP-UPB3 in 45/2008) zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.