Jedro

Za aktivnega družbenika je veljal vsak družbenik, ki je zgolj imel možnost vpliva, ne glede na to, ali je ta vpliv izkoristil. Za nastanek lastnosti aktivnega družbenika ni potrebno, da bi se zadevni družbenik dejavno ukvarjal z vodenjem poslov. Zadošča, da je imel takšno možnost.

Izrek

I. Pritožba zoper točko II izreka in IV izreka v delu, ki se nanaša na tretjega toženca, se zavrne in se izpodbijana sodba v teh delih potrdi.

II. Drugi toženec in tretji toženec sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil zaradi vrnitve v dveh kreditnih pogodbah posojenih zneskov.

2. Postopek se je začel s predlogom za izvršbo na temelju verodostojne listine. Predlog je bil vložen zoper štiri dolžnike. Po ugovoru vseh štirih dolžnikov se je nadaljeval kot pravdni postopek. V pravdnem postopku je bil prekinjen, kolikor se je vodil zoper prvotnega prvega, drugega in tretjega toženca. Ni pa bil prekinjen, kolikor se je vodil zoper prvotnega četrtega toženca (M. R.), ki je postal prvi toženec. Postopek se je nadaljeval s pravnimi nasledniki prvega, drugega in tretjega toženca. Tožba zoper enega od pravnih naslednikov (V. d. o. o.) je bila zavržena. Postopek se je tako končal zoper tri tožence, in sicer zoper M. R., A. F. in I. S. 3. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je tožeča stranka kot banka in kreditodajalka z družbo M. d. o. o. 6. 3. 2008 sklenila pogodbo, s katero je navedeni družbi odobrila prekoračitev stanja ("limit") na transakcijskem računu v višini 50.000,00 EUR (prilogi A57 in A58). M. d. o. o. je bil denar izplačan. Ko bi morala 4. 3. 2009 vrniti izplačani denarni znesek, tega ni storila. Poleg tega je dolgovala tudi obresti. Kot solidarni poroki so se zavezali S. d. o. o., S. d. o. o. in M. R. Poroštvena pogodba s S. d. o. o. je bila sklenjena 5. 12. 2008. 4. Tožeča stranka pa je kot banka in kreditodajalka z M. s. d. o. o. kot kreditojemalko sklenila tudi kreditno pogodbo 6. 3. 2008 (priloga A14). Manjši del obveznosti je M. s. d. o. o. tudi poplačala, večji del pa ne. Tožeča stranka je od kreditne pogodbe odstopila s pismom z dne 12. 10. 2009. Kot solidarni poroki so se zavezali S. d. o. o., X. d. o. o. in M. R. Poroštvena pogodba s X d. o. o. je bila sklenjena 5. 12. 2008 (priloga A17).

5. X d. o. o. je bila izbrisana dne 29. 11. 2010 iz sodnega registra brez likvidacije (441. člen ZFPPIPP).

6. Kolikor se je sodba prvostopenjskega sodišča nanašala na I. S., je bilo v njej ugotovljeno, da je bil družbenik v M. d. o. o. Na njej je imel delež v višini 10 % kapitala. Poleg tega je bil v tej družbi njen poslovodja. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je bil tretji toženec (I. S.) aktivni družbenik v M. d. o. o. To je bil zato, ker je smel zastopati M. d. o. o. brez omejitev. Na upravljanje kasneje izbrisane družbe M. d. o. o. je lahko vplival in bi nanj moral vplivati. V M. d. o. o. so sicer obstajali trije prokuristi. Okoliščina, da zaradi podelitve prokure in ravnanj prokuristov na poslovanje in upravljanje izbrisane družbe ni imel vpliva, ni razlog za to, da ne bi bil odgovoren za obveznosti izbrisane družbe M. d. o. o. Tretji toženec je pristal na to, da ne bo vodil poslov v S. d. o. o., čeprav je bil poslovodja te družbe (prvostopenjska sodba, r. št. 28).

7. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je tretji toženec I. S. odgovoren za obveznosti izbrisane družbe X. d. o. o. (6. odstavek 442. člena ZFPPIPP), ki jih je ta imela na temelju poroštvene pogodbe s tožečo stranko. Odločilo je tudi, da je kot porok odgovoren M. R., ki je bil ob zaključku pravdnega postopka prvi toženec.

8. Prvostopenjsko sodišče je zato ugodilo zahtevkom zoper prvega in tretjega toženca na nerazdelno plačilo 98.287,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 2010, 9.140,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 8. 2010 naprej, 46 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostanku je zahtevke zavrnilo. Sklep o izvršbi pa je razveljavilo še v prvem in tretjem odstavku izreka, ker s strani tožeče stranke predložene listine niso bile verodostojne listine.

9. Zoper prvostopenjsko sodbo je vložil pritožbo tretji toženec. V pritožbi je najprej prvostopenjskemu sodišču očital vrsto procesnih kršitev. Tako naj bi prvostopenjsko sodišče ne izdalo sklepa o nadaljevanju postopka zoper družbenike izbrisane družbe X. d. o. o. Ker tožeča stranka ni predložila nobene verodostojne listine, bi moralo sodišče "zavreči tožbeni zahtevek tožeče stranke." Ker je prvi toženec pripoznal sodbo, bi moralo prvostopenjsko sodišče izdati zoper prvega toženca sodbo na temelju pripoznave. Ker je prvi toženec izrecno prevzel odgovornost za dolg in je pripravljen znesek tudi poplačati v celoti, bi moral biti tožbeni zahtevek zoper drugega in tretjega toženca zavrnjen.

10. Iz vloženih kazenskih ovadb in kazenskih postopkov naj bi izhajalo, da je bil tretji toženec namerno zaveden in ogoljufan. Izid kazenskih postopkov naj bi vplival na celotno razmerje tožencev. Pravila pravdnega postopka naj bila kršena tudi zato, ker sodišče ni zaslišalo drugega toženca. Bil je prokurist, ki je imel vpliv na vodenje družbe in na porabo denarja. Nepravilno naj bi bilo tudi mnenje sodišča, da je bil predlog za postavitev izvedenca zgolj raziskovalni dokaz.

11. V najobširnejšem delu pritožbe pa tretji toženec navaja, da naj ne bi mogel vplivati na upravljanje družbe, ker naj bi ne vedel za finančno stanje družbe. Prokuristi naj bi izkoristili svoja pooblastila, dvignili kartice in brez vednosti tretjega toženca (kot poslovodja) upravljali z denarjem X. d. o. o. na drugem poslovnem računu. Za ta račun naj bi tretji toženec ne vedel. Prikrivala naj bi mu ga računovodja in tudi prokuristi.

12. Na pritožbo sta odgovorila tožeča stranka in drugi toženec. Tožeča stranka je v odgovoru odgovorila na posamezne pritožbene očitke. Povrnitve pritožbenih stroškov ni zahtevala. Drugi toženec je v začetnem delu svoje pritožbe povzel razloge prvostopenjske sodbe. V sicer zelo kratkem nadaljevanju pritožbe pa so se njegove navedbe nanašale izključno na njegov položaj prokurista. Po njegovih navedbah naj bi drugi toženec nikakor ne mogel biti odgovoren, vsi očitki v pritožbi o ravnanju prokuristov naj bi bili neutemeljeni.

13. Pritožbo je tretji toženec vložil zoper celotno prvostopenjsko sodbo. Po svoji pravni naravi je točka I izreka sicer sklep, in je poleg tega tudi ugodna za tretjega toženca. Isto velja za točko III izreka sodbe, saj je bilo z njo odločeno o delni zavrnitvi zahtevkov. Pritožbeno sodišče je zato preizkusilo pravilnost zgolj tistih delov sodbe, ki so bili za tretjega toženca neugodni. To pa sta bili točki II in IV izreka, kolikor se nanašata na tretjega toženca.

14. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

15. Pritožba v prvostopenjski sodbi ugotovljenega dejanskega stanja ali pravne presoje prvostopenjskega sodišča glede sklenitve pogodb s tožečo stranko, glede pravnega nasledstva in glede obsega obveznosti sploh ne izpodbija. Na v prvostopenjski sodbi ugotovljeno dejansko stanje, ki je bilo v bistvenem delu v tej sodbi tudi povzeto, se zato sklicuje tudi pritožbeno sodišče. I. ODLOČITEV O OČITANIH KRŠITVAH PROCESNEGA PRAVA

16. Prvostopenjsko sodišče je odločilo o ugovoru tretjega toženca, da bi moralo izdati sklep o nadaljevanju izvršilnega postopka, čeprav le posredno. Obrazložilo je namreč, da se je z izdajo sklepa z dne 1. 10. 2010 odstopila zadeva pravdnemu sodišču. Od tedaj naprej se je vodil pravdni postopek. Do pravdnega nasledstva družbe X. d. o. o. je prišlo šele 29. 11. 2010, ko se je že vodil pravdni postopek (prvostopenjska sodba, r. št. 4). Izvršilnega postopka pravdno sodišče niti ni moglo prekiniti, saj se v času prekinitve izvršilni postopek ni več vodil, temveč pravdni postopek. Pravni temelj za nadaljevanje pravdnega (ne izvršilnega) postopka pa je vsekakor obstajal (3. točka 205. člena in 1. odstavek 208. člena ZPP).

17. O nastanku pravnega nasledstva v času, ko se je vodil pravdni postopek, je bil tretji toženec obveščen. Prvostopenjsko sodišče je v svoji sodbi (v r. št. 5) določno navedlo, da je s sklepom z dne 19. 9. 2011 pravne naslednike izbrisanih družb pozvalo k vstopu v pravdo. Sklep je bil vročen tudi tretjemu tožencu; povratnica je namreč pripeta k l. št. 56 spisa.

18. Neutemeljena sta tudi očitka, da bi moralo prvostopenjsko sodišče "zavreči tožbeni zahtevek" in zavreči pravdni postopek. Verjetno je s tem pritožnik menil, da bi moralo sodišče zavreči tožbo. Da ni bilo pravnega temelja za vodenje izvršilnega postopka na temelju verodostojne listine, je prvostopenjsko sodišče namreč odločilo že samo (prvostopenjska sodba, r. št. 13) in je zato tudi razveljavilo sklep o izvršbi še v 1. in 3. odstavku izreka (točka I izreka izpodbijane sodbe). Vendar to ne pomeni, da sodišče ni bilo več dolžno nadaljevati s postopanjem. Glede na 1. in 2. stavek 2. odstavka 62. člena ZIZ namreč sodišče na ugovor dolžnika razveljavi sklep o izvršbi zgolj v delu, v katerem je dovolilo izvršbo in določilo izvršitelje, postopek pa nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Izreče se lahko tudi za nepristojno in zadevo odstopi pristojnemu sodišču. V nadaljevanju pa mora prvostopenjsko sodišče presoditi, ali so bile podane predpostavke za izdajo plačilnega naloga. Če niso, nadaljuje postopek s tožbo (434. člen ZPP), postopek pa se nadaljuje po pravilih za pravdni postopek. Prvostopenjsko sodišče je tako ravnalo. Vodilo je pravdni postopek, pri čemer je kot temelj za svojo odločitev vzelo zahtevke iz predloga za izvršbo. O njih je odločilo v točkah II in III izreka. Sklep o izvršbi pa je razveljavilo še v 1. in 3. odstavku. To je storilo v točki I izreka.

19. Celo če bi prvostopenjsko sodišče moralo izdati sodbo na temelju pripoznave zoper prvega toženca, to ni procesna kršitev, ki bi lahko vplivala na položaj tretjega toženca. Tega pritožbenega razloga torej tretji toženec ne more uveljavljati.

20. Glede zaslišanja drugega toženca (A. F.) je prvostopenjsko sodišče pojasnilo, da ga ne more zaslišati že zato, ker uporaba prisilnih sredstev zoper stranko postopka ni dopustna (prvostopenjska sodba, r. št. 10). Sicer pa prvostopenjsko sodišče samo po sebi ni zanikalo, da bi prokuristi ne vodili poslovanja X. d. o. o., in tako med drugim tudi drugi toženec kot eden od prokuristov (prvostopenjska sodba, r. št. 28). Kaj pa bi sicer lahko drugi toženec še izpovedal takšnega, da bi bilo ugotovljeno dejansko stanje kaj drugačno kot je bilo ugotovljeno, pa pritožba celo niti ne navede.

21. Prvostopenjsko sodišče je tudi ravnalo prav, ker ni postavilo izvedenca. Predlog za postavitev izvedenca je bil podan zgolj v ugovor zoper sklep o izvršbi na temelju verodostojne listine. Dejstva, ki naj bi jih izvedenec ugotovil, v ugovoru niso bila navedena, čeprav bi bila morala biti (212. člen ZPP). Zato bi bila postavitev izvedenca kvečjemu raziskovalni dokaz.

II. ODLOČITEV O OČITANI ZMOTNI UPORABI MATERIALNEGA PRAVA

22. Tožeča stranka je utemeljeno zahtevala povrnitev posojenega denarja iz obeh pogodb, ki ju je sklenila z M. d. o. o. (1065. člen ZOR). Za te obveznosti je prevzelo poroštvo X. d. o. o. Pravni temelj za obveznosti X. d. o. o. do tožeče stranke je bil 1012. člen OZ.

23. Pravilno pa je prvostopenjsko sodišče odločilo, da je tretji toženec na temelju 6. odstavka 442. člena ZFPPIPP odgovoren za obveznosti X. d. o. o. Tretji toženec je bil namreč aktivni družbenik.

24. 6. odstavek 442. člena ZFPPIPP sicer sedaj ne velja več, je pa še veljal, ko je bil X. d. o. o. izbrisan iz sodnega registra. Takrat je že nastala terjatev tožeče stranke, med drugim tudi do tretjega toženca.

25. Okoliščina, da prvi toženec (M. R.) ni zanikal svoje obveznosti, sama po sebi še ne izključuje obstoja obveznosti tretjega toženca. Ker gre za jamčevanje prvega in tretjega toženca za isto obveznost, je njuna obveznost nerazdelna. Tako pa je prvostopenjsko sodišče tudi odločilo.

26. Kakšen bo izid kazenskega postopka, za odločitev v tej zadevi ni pomembno. V okviru pravdnega postopka se presoja obstoj morebitnih zasebnopravnih obveznosti tretjega toženca, obstoj kaznivega dejanja pa v tej zadevi ni bilo niti predhodno vprašanje, in celo niti ne gre za isto dejansko stanje. Nemara bi lahko vplivalo na regresne zahtevke tožencev med sabo. O tem pa se v tem sporu ni odločalo.

27. Tožena stranka ni v teku prvostopenjskega postopka nikoli trdila, da ji je računovodja prikrila račun, ki ga je X. d. o. o. odprla pri N. d. d. Ta trditev je sedaj neupoštevna. Tretji toženec namreč ni navedel razloga, zaradi katerega tega novega dejstva brez svoje krivde ni mogel navesti že pred vložitvijo pritožbe.

28. Za obveznosti S. d. o. o. odgovarjajo zgolj t. i. aktivni družbeniki. Aktiven družbenik je bil tisti družbenik, ki je imel možnost vplivati na na upravljanje in poslovanje družbe, tako, da bi lahko dosegel, da izbrisana pravna oseba pravočasno izvede ustrezne ukrepe za zagotovitev plačilne sposobnosti, ali pa da predlaga začetek stečajnega postopka. Zadoščalo je, da je bil temelj za vpliv na družbo kakršnokoli pravno ali dejansko razmerje z izbrisano pravno osebo, če je le zadoščalo za prej opisani vpliv na poslovanje družbe (7. odstavek 442. člena ZFPPIPP). Za aktivnega družbenika je torej veljal vsak družbenik, ki je zgolj imel možnost vpliva, ne glede na to, ali je ta vpliv izkoristil. Za nastanek lastnosti aktivnega družbenika torej ni potrebno, da bi se zadevni družbenik dejavno ukvarjal z vodenjem poslov. Zadošča, da je imel takšno možnost. 29. Tretji toženec je bil aktivni družbenik, ne glede na to, da je bil zgolj manjšinski družbenik z deležem v višini 10 % na kapitalu X. d. o. o. Aktiven družbenik je bil, ker je bil hkrati tudi poslovodja. Enako je odločilo že VSM, opr. št. I Cp 724/2015. 30. Poslovodja na lastno odgovornost vodi posle družbe in jo zastopa (1. odstavek 515. člena ZGD-1). Kot takšen odloča tudi o zadevah, ki se nanašajo na plačilno sposobnost družbe. Poleg tega je v d. o. o. le poslovodja tista oseba, ki lahko vloži predlog za začetek stečajnega postopka (38. člen ZFPPIPP). Tudi to je del poslovodnih upravičenj. Nihče drug nima tolikšne, pravno opredeljene možnosti vpliva na poslovanje družbe, na njeno plačilno sposobnost in, bolj na splošno, finančne zadeve.

31. Tretji toženec se je v teku prvostopenjskega postopka branil s trditvijo, da vpliva na poslovanje ni imel. Glede tega je nosil trditveno in dokazno breme sam. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tretji toženec pristal na to, da ne bo vodil poslov X. d. o. o., čeprav je bil poslovodja (prvostopenjska sodba, r. št. 28). Prvostopenjsko sodišče se je sklicevalo na izpoved tretjega toženca na naroku za glavno obravnavo in tudi na pripravljalno vlogo z dne 13. 4. 2015 (pod II; očitno gre za pomoto, ker so takšne navedbe pod III). V resnici je že na temelju trditev tretjega toženca (navedena pripravljalna vloga, l. št. 156 = str. 3) mogoče sklepati, da niti ni zares poskusil voditi poslovanja X. d. o. o. Tretji toženec je namreč navedel, da je po začetnih težavah njegov "interes ... za skupno sodelovanje v družbi ...˙ kaj kmalu splahnel in je svoje delo v gradbeništvu opravljal naprej sam s svojim s.p.jem" (glej na navedenem mestu, spodaj). Poslovodja X. d. o. o. pa je ostal, ne glede na to, do njenega izbrisa iz sodnega registra.

32. V prvostopenjskem postopku je tretji toženec sicer določno trdil, da ni niti vedel, kako je poslovala družba, ker so vse listine podpisovali prokuristi. Trditve, da so prokuristi skrivali poslovanje v škodo X. d. o. o., so ostale povsem splošne (pripravljalna vloga z dne 13. 4. 2015 - l. št. 155 in 156) in tudi neprepričljive. Iz lastnih, že prej citiranih trditev tretjega toženca namreč izhaja, da se za poslovanje X. d. o. o. po začetnih težavah ni več zanimal. Tretji toženec tudi ni trdil, da se je za finančni del poslovanja kadarkoli sploh kaj zanimal, niti kako bi lahko prokuristi njemu kot poslovodju preprečili razkritje resničnega dejanskega in pravnega položaja, če bi ga zares hotel ugotoviti. Vse navedeno pa ne pomeni, da tretji toženec ni imel vpliva na poslovanje X. d. o. o., temveč da ga ni uporabil. 33. Pritožbeno sodišče je še preizkusilo odločitev o zamudnih obrestih po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pravilna je odločitev o teku zamudnih obresti od glavnice iz pogodbe o dovoljeni prekoračitvi pozitivnega stanja na poslovnem računu (v višini 50.000,00 EUR), od glavnice iz kreditne pogodbe (48.275,86 EUR), od stroškov iz kreditne pogodbe (12,00 EUR), saj bi M. d. o. o. moral izposojene zneske vrniti že do 4. 3. 2009 oziroma do 12. 11. 2009, potem pa je bil v zamudi (1. odstavek 299. člena OZ).

34. Od obresti v skupni višini 9.140,94 OZ pa so zamudne obresti začele teči šele od vložitve predloga za izvršbo na temelju verodostojne listine. Ker je bil ta vložen 26. 8. 2010, je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, ker jih je prisodilo od tega dneva naprej (381. člen OZ).

III. STROŠKI POSTOPKA

35. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP).

36. Do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo pa tudi ni upravičen drugi toženec. Pritožbeni postopek se je vodil zaradi odgovornosti tretjega toženca kot poslovodje, in ne zaradi morebitne odgovornosti drugega toženca. Zoper odločitev prvostopenjskega sodišča o odgovornosti drugega toženca namreč tožeča stranka sploh ni vložila pritožbe. Drugače kot želi prikazati drugi toženec, tretji toženec tudi ni vložil pritožbe zoper odločitev sodišča v zvezi z drugim tožencem. V svojem odgovoru na pritožbo pa drugi toženec sicer zavrača pritožbene navedbe glede svojega ravnanja in morebitne odgovornosti. Ker pa zadnje ni bilo predmet pritožbenega postopka, njegov odgovor tudi ni ničesar prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča. Drugi toženec bo zato moral nositi svoje stroške pritožbenega postopka sam (1. odstavek 155. člena in 1. odstavek 165. člena ZPP).