Jedro

V denacionalizacijskem postopku gre za vračanje podržavljenega premoženja njegovim prejšnjim lastnikom - denacionalizacijskim upravičencem. V takšnem postopku pa se ne odloča o pravicah tretjih oseb, ki imajo za varovanje svojih že pridobljenih pravic drugo sodno varstvo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1886/99-11 z dne 16.5.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) zavrnilo tožbo tožečih strank zoper odločbo tožene stranke z dne 30.9.1999. Z njo je tožena stranka zavrnila njihovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote L., Izpostave M.P. z dne 26.2.1999, s katero je ta zavrgla njihovo pritožbo zoper delno odločbo Upravne enote L., Izpostave M.P. z dne 29.1.1999, ker so jo vložile neupravičene osebe. S citirano odločbo je prvostopenjski organ med drugim odločil, da je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije dolžan v roku 15 dni od pravnomočnosti odločbe izročiti upravičencu pok. J.S. v last zemljišče s parc. št. 101, njiva, v izmeri 4419 m2, vl.št. 714 k.o. S., ki je vpisano kot družbena lastnina v upravljanju L.m. iz L., le te pa morajo navedeno nepremičnino v istem roku izročiti v začasno upravljanje skrbnici za posebne primere.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je po določbi 49. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) stranka v upravnem postopku tudi oseba, ki ima za varstvo svojih pravic in pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Pravice in pravne koristi, o katerih je mogoče odločati v upravnem postopku, določajo materialni predpisi, ki urejajo posamezna pravna področja. V obravnavanem primeru sta to Zakon o denacionalizaciji (ZDen) in Zakon o javnih cestah (ZJC). Tožeče stranke zatrjujejo, da del parcele št. 101, vl.št. 714 k.o. S. predstavlja v naravi javno pot, ki jo uporabljajo za dostop do svojih stavb, zaradi česar naj bi bile z vračilom te nepremičnine v naravi dejansko onemogočene pri uporabi javne poti. Če gre res za javno pot (14. točka 1. odstavka 14. člena ZJC), kot to zatrjujejo tožeče stranke, je lahko stranka v denacionalizacijskem postopku le občina kot njena lastnica, ki lahko sporno dejstvo uveljavlja. Ugovor tožečih strank, da sta njihova pravna korist in varstvo njihovih pravic, izkazana z ugotovitvijo, da gre za cesto, oziroma javno pot, ki je po ZJC namenjena širšemu krogu uporabnikov, je torej neutemeljen. Položaj uporabnika javne ceste namreč sam po sebi še ne predstavlja podlage za priznanje položaja stranke v upravnem postopku. Sodišče se ni spuščalo v presojo tožbenega ugovora o ničnosti prvostopenjske odločbe z dne 29.1.1999 po 5. točki 267. člena ZUP/86, saj tožeče stranke zaradi neobstoja njihove legitimacije v upravnem postopku niso upravičene predlagateljice za uveljavljanje tega izrednega pravnega sredstva. Ko prvostopenjski organ ugotovi, da je pritožbo vložila neupravičena oseba, jo mora zavreči z odločbo, ne da bi se sploh spuščal v presojo, ali je pritožba utemeljena (določba 234. člena ZUP/86).

Tožeče stranke vlagajo pritožbo iz razlogov kršitve materialnega prava in kršitve določb ZUP-a. Predlagajo, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi. V pritožbi navajajo, da je stališče sodišča, ki se nanaša na pravno vprašanje ničnosti odločitve, v celoti pravno zmotno. Državni organi kot tudi sodišča, ki odločajo v upravnih zadevah, morajo na ničnost paziti po uradni dolžnosti. Razlogi za ničnost so jasno pogojeni v 267. členu ZUP/86 in sicer v 5. točki, saj je povsem jasno, da na javnem dobru ni mogoče pridobiti lastninske pravice niti z odločbo državnega organa, če predhodno ni bil izveden postopek izvzetja nepremičnine iz javnega dobra. Tožniki imajo vsekakor interes, da zatrjevana cesta ostane v javnem dobru, saj v nasprotnem primeru ne morejo priti do svojih nepremičnin, kajti drugih poti do njih nimajo. Sodišče ne more tako restriktivno ugotavljati statusa stranke, saj sočasno z uporabo ZDen napotuje citirani zakon tudi na uporabo določb ZUP, ki pa tudi tovrstnim občanom daje status stranke v takšnih postopkih.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije in tožena stranka na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

ZDen v 1. odstavku 60. člena določa, da so stranke v postopku za denacionalizacijo upravičenec, njegov pravni naslednik ter zavezanec oziroma druga pravna ali fizična oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožečim strankam v konkretni zadevi glede na določbe 60. člena ZDen ni mogoče priznati statusa strank. V denacionalizacijskem postopku gre namreč za vračanje podržavljenega premoženja njegovim prejšnjim lastnikom - denacionalizacijskim upravičencem. V takšnem postopku pa se ne odloča o pravicah tretjih oseb, ki imajo za varovanje svojih že pridobljenih pravic drugo sodno varstvo. Zato tudi če bi po zemljišču s parc. št. 101 k.o. S., ki je predmet vračanja in je, kot izhaja iz predloženih spisov, po zemljiškokatastrskih podatkih njiva, potekala pot, kot to zatrjujejo tožniki, tožeče stranke svojih interesov v zvezi s tem zemljiščem ne bodo mogle uveljavljati v denacionalizacijskem postopku. To pa je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Njihov interes, da zatrjevana pot ostane, je namreč le dejanski in ne pravni interes, ki bi jim dajal položaj strank v denacionalizacijskem postopku. Ker gre v konkretni zadevi za presojo procesne odločitve, tudi pritožbeno sodišče pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na ničnost denacionalizacijske odločbe in ki jih lahko podajo stranke, ni obravnavalo po vsebini. Zato so pritožbeni ugovori neutemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.