Jedro

Vročilnica (potrdilo o vročitvi) je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje. Ta dokaz je sicer mogoče ovreči, vendar samo z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost, ne pa s posplošenim zanikanjem prejema sodne pošiljke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Radovljici je tožencema naložilo, da sta dolžna nerazdelno plačati tožniku iz naslova nepremoženjske škode znesek v višini 10.500,00 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila; iz naslova premoženjske škode pa znesek v višini 1.648,80 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je bil zavrnjen, tožencema pa je bilo naloženo tudi povračilo pravdnih stroškov v znesku 820,05 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zamudno sodbo vlaga pritožbo prvi toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1). Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša nanj, razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Podrejeno pa predlaga, da se izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša nanj, spremeni takó, da se tožbeni zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v celoti zavrne, odškodnina iz naslova preostale nepremoženjske škode, kot tudi iz naslova premoženjske škode, pa se zniža, pri čemer se mu priznajo pritožbeni stroški, skladno s specificiranim stroškovnikom. Izpostavlja, da je bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. in 8. točki drugega odstavka 339. člena, ker je prvostopenjsko sodišče v nasprotju z določbami ZPP izdalo zamudno sodbo in mu zaradi opustitve vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Poudarja, da se na vročilnici ne nahaja njegov podpis. Izpostavlja primerjavo med njegovim podpisom na pooblastilu odvetniku, ki se nahaja v spisu, ter podpis na vročilnici in opozarja na razlike takó v obliki kot tudi v velikosti črk. Na prvi strani vročilnice tudi ni zapisan datum vročevalca, iz katerega bi lahko izhajalo, ali je pritožnik sprejel oz. bil obveščen o prispelem pismu. V podkrepitev trditev predlaga svoje zaslišanje ter postavitev sodnega izvedenca grafološke stroke. Opozarja na zmotno uporabo materialnega prava, ker v obravnavani zadevi niso podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti (vzročna zveza, krivda, višina škode). Nasprotuje višini prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj prisojeni znesek odstopa od dosojenih odškodnin v podobnih primerih. Dejansko stanje, kot ga je v predmetni zadevi enostransko orisal tožnik, ne opravičuje odškodnine, ki jo je dosodilo prvostopenjsko sodišče. Iz zdravstvene dokumentacije ni razvidno, da bi nevšečnosti med zdravljenjem bistveno odstopale od normalnega poteka zdravljenja. Previsoko je odmerjena odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, pa tudi za pretrpljeni strah. Nasprotuje prisoji denarne odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj bodo nevšečnosti, ki jih ima sedaj tožnik, sčasoma izzvenele. Opis poškodb ne utemeljuje zatrjevanj, da je bil tožnik v celotnem obdobju zdravljenja popolnoma odvisen od pomoči svojih staršev. Nasprotuje uporabi izvedeniškega mnenja izvedenca medicinske stroke, ki je bil imenovan v kazenski zadevi. Opozarja, da tožnik ni izkazal vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo premoženjsko škodo. Predložene listine se nanašajo na opravljanje priložnostnih počitniških del v poletnih mesecih v letih 2011 in 2012, ne izkazujejo pa, da bi tožnik nameraval opravljati počitniška priložnostna dela tudi v letu 2010. 3. Tožnik v odgovoru na pritožbo pritrjuje zaključkom, argumentaciji in pravnim naziranjem prvostopenjskega sodišča. Poudarja, da je bila vročitev tožbe pravilno opravljena.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe je, da je toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor (1. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ne sledi pritožbenim trditvam, da prvemu tožencu tožba ni bila vročena. Tožba s prilogami in pozivom na odgovor je bila vročena na naslov prvega toženca, ki ga tudi sam navaja v pritožbi in je isti kot na vročilnici, pripeti k list. št. 12, kar dokazuje vročitev tožbe. Toženec sicer zatrjuje, da vročilnice ni podpisal on, pri tem pa ne navede, kdo in zakaj naj bi jo po njegovi oceni podpisal. V skladu z določili ZPP bi bila tožba, ki se vroča osebno stranki (prvi odstavek 142. člena ZPP) lahko izročena kateremu od prvotoženčevih odraslih članov gospodinjstva (tretji odstavek 142. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 140. člena ZPP). V tem primeru bi moral vročevalec na vročilnici navesti njuno medsebojno razmerje (peti odstavek 149. člena ZPP). Na prej omenjeni vročilnici pa ni nobene zaznambe, da je bilo pisanje izročeno komu drugemu oz. kakšno je razmerje med naslovnikom in prejemnikom. Iz takšne vročilnice tako v skladu z določili 149. člena ZPP izhaja le, da je prejemnik sam naslovnik, torej prvi toženec.

6. Vročilnica (potrdilo o vročitvi) je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 224. člena ZPP). Ta dokaz je sicer mogoče ovreči, vendar samo z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost, ne pa s posplošenim zanikanjem prejema sodne pošiljke (četrti odstavek 224. člena ZPP) (2). Na prvem tožencu je bilo takó breme, da dovolj konkretizirano izpodbija pravilnost izpolnjene vročilnice, ki pa mu prvi toženec ni zadostil. 7. Prvi toženec v pritožbi le posplošeno trdi, da podpis na vročilnici ni njegov (pri tem pa ne navede, da bi bil v času vročanja odsoten; da na njegovem naslovu živi še kdo, ki bi zanj lahko prevzel pisanje in mu ga nato ne bi vročil; da se je že dogajalo, da je zanj na tem naslovu pisanje prevzela kaka druga oseba; zakaj na vročilnici ni zaznambe, da naj bi bilo pisanje izročeno komu drugemu, ipd.). Kot dokaz sodišču predlaga primerjavo podpisa na sporni vročilnici z njegovim podpisom na pooblastilu odvetniku. Pritožbeno sodišče nima strokovnega znanja za primerjavo in presojo identitete podpisov, vendar že vizualna primerjava podpisa na sporni vročilnici s podpisom na vročilnici, s katero je bila prvemu tožencu vročena zamudna sodba, kaže na neutemeljenost pritožbene trditve, da prvi toženec vročilnice ni podpisal oz., da mu tožba ni bila vročena. Res je, da podpisa nista popolnoma enaka, saj se nobena oseba ne more vsakič podpisati povsem enako. Razumljivo je, da toženčevi podpisi na vročilnicah in listinah v spisu niso povsem identični, so si pa zelo podobni, zato pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov o tem, da je toženec podpisal sporno vročilnico in da mu je bila tožba pravilno vročena v odgovor.

8. V obravnavani zadevi tožnik od tožencev zahteva plačilo odškodnine zaradi poškodb, ki sta mu jih povzročila 14. 8. 2009, ko sta ga napadla. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, pri čemer je predhodno ugotovilo izpolnjenost vseh predpostavk, ki jih ZPP v 318. členu določa za izdajo zamudne sodbe (da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana). Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da so bile v obravnavani zadevi izpolnjene vse zakonske predpostavke za izdajo zamudne sodbe in sprejema razloge sodišča prve stopnje, ki jih je le-to navedlo v obrazložitvi izpodbijane zamudne sodbe. Na podano dejansko podlago, kot izhaja iz tožbe, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

9. Iz obsežne trditvene podlage in predloženih listinskih dokazov izhaja podanost vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, tako vzročne zveze kot tudi krivde, zato je pritožbeni ugovor, ki niti ni konkretiziran, neutemeljen. Tudi glede višine prisojene odškodnine je odločitev sodišča prve stopnje tako procesno kot materialnopravno pravilna. Tožbeni zahtevek je glede na podano trditveno podlago v tožbi utemeljen v višini prisojenega zneska. Pravno podlago ima v določbi 179. člena OZ, za povrnitev gmotne škode pa v 174. členu OZ. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom mora denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin ter strahov, pa tudi glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu v okviru danih možnosti, izravnati s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave RS), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

10. Tožnik je zaradi napada tožencev utrpel dvojni zlom spodnje čeljusti z dislokacijo, površno odrgnino desnih senc, raztrganino dlesni ob zobeh 43-44 in majhno odkrhnjenje kron zoba 11. Potreben je bil operativni poseg, nato pa je prejemal protibolečinsko terapijo še dolgo po dogodku. Ves čas zdravljenja je trpel bolečine, bil je rentgensko slikan, narejena je bila repozicija. Šest tednov po operaciji je moral jesti izključno pasirano, mehko in tekočo hrano, večkrat je moral na kontrolni pregled, ves čas zdravljenja pa je potreboval tujo nego in pomoč. Glede na zatrjevani obseg škode je tožniku za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem utemeljeno odmerjena odškodnina v višini 6.000,00 EUR. Enako velja tudi glede odškodnine za prisojeni strah v višini 3.500,00 EUR, saj je tožnik doživel zelo intenziven strah za lastno življenje. Za svoje življenje se je zbal, počutil se je ogroženega in nemočnega, saj sta ga toženca močno pretepla, ko pa jima je pobegnil, sta ga zasledovala, ga dohitela in s pretepanjem nadaljevala. Glede na način in intenziteto poškodovanja tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bil tožnikov strah zelo intenziven, močno pa je bil izražen tudi sekundarni strah v zvezi z uspešnostjo zdravljenja ter morebitno iznakaženostjo, zato je prisojeni znesek v višini 3.500,00 EUR povsem sprejemljiv.

11. Nobenega utemeljenega razloga pa tudi ni, da tožniku ne bi bila priznana denarna odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Priznan mu je bil relativno nizek znesek v višini 1.000,00 EUR, ki je glede na posledice škodnega dogodka povsem utemeljen. Tožnik še sedaj čuti bolečine v predelu ust, ki so trajne narave, oviran je pri grizenju trše hrane, ima spremenjen občutek spodnje ustnice in brade, zapira se vase in težje navezuje stike z drugimi. Ni moč slediti pritožbeni tezi, da bodo omenjene nevšečnosti, ki jih ima tožnik glede občutkov na delu spodnje ustnice in brade sčasoma popolnoma izzvenele, saj navedenega prvi toženec z ničemer ne argumentira in gre zgolj za njegovo sklepanje.

12. Prvostopenjsko sodišče je pri odmeri višine odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju ustrezno upoštevalo tudi dejstvo, da je bil tožnik v celotnem obdobju zdravljenja popolnoma odvisen od pomoči svojih staršev. V zvezi s pritožbo prvega toženca, ki se nanaša na tujo pomoč, je treba opozoriti, da sodišče v postopku za izdajo zamudne sodbe dejanskega stanja ne ugotavlja, ampak v dejansko podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede uporabe izvedeniškega mnenja izvedenca medicinske stroke, ki je bil imenovan v kazenski zadevi. To mnenje predstavlja del trditvene podlage, zato so pritožbeni očitki, da se pritožnik z uporabo tega mnenja ne strinja, povsem neutemeljeni.

13. Pritožbena zatrjevanja glede same višine odškodnine so zelo splošna, prvi toženec ni navedel nobene sodbe, s katero bi podkrepil navedbe o pretiranosti dosojene odškodnine. Prvostopenjsko sodišče je tožniku pravilno prisodilo tudi odškodnino iz naslova povrnitve premoženjske škode za stroške v zvezi s prevozi in izgubljenim zaslužkom. Pregled poslovanja v prilogi A16 izkazuje, da je tožnik že pred samim škodnim dogodkom opravljal študentsko delo, zato je zmoten pritožbeni očitek, da tožnik pred škodnim dogodkom študentskega dela ni opravljal. Na podlagi predloženih listinskih dokazil (priloga A16 – A18) je imelo prvostopenjsko sodišče podlago za prisojo odškodnine za materialno škodo v skupnem znesku 1.648,80 EUR. V zvezi z materialno škodo pa pritožbeno sodišče ponovno opozarja, da izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v obravnavani zadevi ni dopustno.

14. Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da pritožnik s pritožbo ni uspel, tožnik pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča, zato pritožbene stroške nosi sam.

(1) Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP

(2) Primerjaj II Ips 374/2000