Jedro

Namen začasnih odredb je, da se z njimi zavaruje upnikova denarna oz. nedenarna terjatev. Sodišče lahko izda samo take vrste začasnih odredb, s katerimi je mogoče doseči namen zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se družbi T., Ulica K., prepovedalo na podlagi koncesijske pogodbe, sklenjene z Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve, skleniti s katerokoli organizacijsko obliko Študentske organizacije Slovenije pogodbo o odvajanju sredstev za obdobje od 24.9.1999 do 31.12.2000 in s katero se družbi T., Trg P, nalaga, da mora katerikoli organizacijski obliki Študentske organizacije Slovenije odreči izplačilo denarnih zneskov po koncesijski pogodbi, sklenjeni z Republiko Slovenijo, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.

Proti sklepu se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka ter sodišču druge stopnje predlaga, da spremeni izpodbijani sklep in izda predlagano začasno odredbo oz. podrejeno, da prvostopni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je prvo sodišče spregledalo navedbe tožeče stranke o tem, da se ji zaradi nevpisa v register organizacijskih oblik Študentske organizacije Slovenije dela velika materialna škoda.

Izgubila je vsa sredstva za financiranje obštudijske dejavnosti. S predlagano začasno odredbo tožeča stranka poskuša preprečiti odvajanje sredstev drugi organizacijski obliki Študentske organizacije in to za sredstva, ki bi sicer šla njej. Zaradi samovoljnega ravnanja tožene stranke pa je tožeča stranka izgubila pravico do financiranja iz koncesijskih dajatev preko družbe T. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje v celoti sprejema vse prvostopne razloge v izpodbijanem sklepu, s katerimi je utemeljilo svojo odločitev o zavrženju (pravilno: o zavrnitvi) predloga za izdajo predlagane začasne odredbe. V obravnavani zadevi, kot pravilno ugotavlja prvo sodišče, tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uveljavlja nedenarno terjatev, medtem ko z začasno odredbo želi doseči zavarovanje denarne terjatve. V svojih pritožbenih izvajanjih tožeča stranka izhaja iz napačnega stališča, in sicer, ko meni, da naj bi že obstajala njena denarna terjatev proti toženi stranki in kot da bi le-ta neutemeljeno nasprotovala obstoju denarnega zahtevka. Šele potem, ko bo tožeča stranka uspela s svojim tožbenim zahtevkom in ko bo proti toženi stranki uveljavljala morebitno škodo, bo lahko v zavarovanje terjatve iz te škode predlagala ustrezno začasno odredbo. Pravilno je prvostopno stališče, da s predlagano začasno odredbo ne bi bilo mogoče doseči namena zavarovanja tožbenega zahtevka. Glede na povedano je bilo treba tožnikovo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).