Jedro

Predpogoj za vezanost pravdnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo je, da se o civilnopravni odgovornosti odloča na podlagi v bistvenem iste dejanske podlage, kot jo je za podlago svoje odločitve glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti vzelo kazensko sodišče.

Tako pravdno kot kazensko sodišče sta se ukvarjali s poroštveno izjavo, vendar primerjava obeh sodb ne pokaže le razlike, ki je posledica različnih vidikov sojenja v obeh postopkih, temveč se izkaže, da sodišči sploh nista presojali istih ravnanj. Kazensko sodišče je v razmerju do tretjega tožnika kot oškodovanca presojalo ravnanje (in odgovornost) druge tožnice in ugotovilo, da je poroštvena izjava, ki jo je podpisal, plod njene goljufije. Pravdno sodišče pa sploh ni sodilo o (civilnem) razmerju med drugo toženko in tretjim tožencem, temveč je razsojalo o tožbenem zahtevku tožnice, ki ga je ta gradila na ločenem pogodbenem razmerju s tretjim tožencem (na tej isti poroštveni izjavi sicer).

Izrek

I.Revizija se zavrne.

II.Tretji toženec je dolžan tožnici v roku 15 dni plačati 1.781,69 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

Pravni in dejanski okvir zadeve ter dosedanji postopek

1.Pravdno sodišče je s pravnomočno sodbo VIII Pg ... s 27. 5. 2013 odločilo, da sta druga toženka in tretji toženec kot poroka v razmerju do tožnice solidarno odgovorna za izpolnitev obveznosti, ki so izvirale iz pogodbe o finančnem leasingu, sklenjene med tožnico in prvo toženko1 in sta zato tožnici dolžna plačati 169.677,10 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podlaga obveznosti tretjega toženca je njegova poroštvena izjava s 1. 10. 2009, ki je vzpostavila pogodbeno razmerje med tožnico in tretjim tožencem - to je od tretjega toženca pridobila in jo tožnici izročila druga toženka.

2.Kasneje, po pravnomočnosti navedene sodbe pravdnega sodišča, je kazensko sodišče razsodilo, da je druga tožnica (kot soporokinja) pri sklepanju navedene poroštvene pogodbe zoper tretjega toženca storila kaznivo dejanje goljufije: tretjega toženca je s prikrivanjem in z lažnim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravila v zmoto, da je podpisal poroštveno izjavo, s katero se je zavezal poravnati obveznosti prve toženke do tožnice, kar mu je povzročilo veliko premoženjsko škodo. Druga toženka je kot zakonita zastopnica prve toženke tretjemu tožencu prikrila, da predstavlja poroštvena izjava zavarovanje za obveznosti v zvezi z nakupi vozil s financiranjem tožnice do limita 200.000 EUR, ob tem pa se je zavedala, da je poslovanje glavne dolžnice takšno, da ne bo mogla poravnati vseh obveznosti in da tudi njeno solidarno poroštvo ne bo zagotovilo poplačila obveznosti, prav nasprotno pa mu je podala lažne informacije, da gre za financiranje zalog za servisno dejavnost oziroma da potrebuje poroštvo za kratkoročni kredit za čas okoli 30 dni v višini 2.000 EUR.

3.Po prejemu te odločitve je tretji toženec podal predlog za obnovo prvotnega pravdnega postopka iz razloga po 11. točki 394. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da kazenska sodba in pravdna odločba iz predhodnega postopka temeljita na istem dejanskem stanju. Predlog utemeljuje s tezo o ničnosti poroštvene izjave kot podlagi za svojo obveznost po pogodbi o finančnem leasingu, saj naj bi ta kot posledica kaznivega dejanja nasprotovala prisilnim predpisom in morali.

4.Sodišče prve stopnje je predlogu za obnovo postopka ugodilo ter razveljavilo sodbo in sklep Okrožnega sodišča št. VIII Pg ... s 27. 5. 2013 (I. točka izreka) ter odločilo o stroških postopka (II. točka izreka). Izpostavilo je, da je z odločbo VIII Pg ... ugotovljeno, da je tretji toženec podal poroštveno izjavo s 1. 10. 2009, s katero se je kot solidarni porok in plačnik zavezal poravnati vse obveznosti prve toženke iz pogodb o financiranju, sklenjenih s tožnico, in ki jo je od njega pridobila in jo tožnici izročila druga toženka, s sodbo VII K ... pa je kazensko sodišče ugotovilo, da je druga toženka storila kaznivo dejanje poslovne goljufije s tem, da je spravila v zmoto tretjega toženca, da je ta podpisal poroštveno izjavo. Ocenilo je, da poroštvena izjava predstavlja isti historični dogodek, ki sta ga obravnavali kazensko in pravdno sodišče. Poroštvena izjava bi lahko bila, kot posledica kaznivega dejanja, zaradi nasprotovanja ustavi, prisilnim predpisom in moralnim načelom, nična, s čimer pa se bo ukvarjalo v nadaljnjem, nadomestitvenem postopku.

5.Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlog tretjega toženca za obnovo postopka zavrnilo in odločilo, da mora tretji toženec tožnici povrniti 2.779,77 EUR stroškov v zvezi z obnovo postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka); odločilo je tudi o pritožbenih stroških (II. točka izreka). Ocenilo je, da v obravnavanih okoliščinah ni podana identičnost dejanskih stanj in s tem tudi ne vezanost na kazensko obsodilno sodbo: sodišče v zadevi VIII Pg ... ni ugotavljalo dejstev, ki bi bila enaka tistim, ki jih je bilo treba ugotovili za odločitev v kazenskem postopku. V kazenskem postopku je bila druga toženka spoznana za krivo kaznivega dejanja goljufije, medtem ko se sodišče v odločbi VIII Pg ... ni ukvarjalo z vprašanjem obstoja napake volje, tj. zmote (46. člen Obligacijskega zakonika (OZ)) ali prevare (49. člen OZ), v razmerju med drugo toženko in tretjim tožencem. V predhodnem pravdnem postopku je sodišče presojalo odgovornost toženk za izpolnjevanje obveznosti, ki so izvirale iz pogodb o finančnem leasingu, sklenjenih med tožnico in prvo toženko, medtem ko je bilo v kazenskem postopku obravnavano razmerje med drugo toženko in tretjim tožencem (prvotna sodba sploh ne vsebuje ugotovitev, ki bi nasprotovale ugotovitvam iz kazenske sodbe). Zgolj zato, ker je bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je poroštvena izjava pridobljena s kaznivim dejanjem, po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče v potencialno obnovljenem postopku tudi ne bi moglo priti do zaključka o obstoju ničnostne sankcije in sprejeti drugačne odločitve, kot jo je. To tudi ni dovolj za določitev identičnega dejanskega stanja v tem primeru.

6.Vrhovno sodišče je na predlog tretjega toženca dopustilo revizijo glede vprašanj: 1. Ali je poroštvena izjava, ki je pridobljena s kaznivim dejanjem, ki ga je na škodo tretje tožene stranke storila druga tožena stranka, nična; če da, ali ničnost te poroštvene izjave učinkuje napram vsem, konkretno tudi napram tožeči stranki, ki ima terjatev do tretje tožene stranke zgolj in samo na podlagi te poroštvene izjave? 2. Ali je pravilna presoja višjega sodišča, da v konkretni zadevi v pravdnem postopku in v kazenskem postopku ni bil obravnavan isti historičen dogodek oziroma ne gre za identiteto dejanskega stanja, ter ali je pravilno stališče, da je v primeru, kadar je poroštvena izjava, ki predstavlja podlago za poroštveno obveznost tretje tožene stranke do tožeče stranke, pridobljena s kaznivim dejanjem goljufije, ki ga je na škodo tretje tožene stranke storila druga tožena stranka, potrebno institut grožnje, prevare in ničnosti pogodbe obravnavati ločeno?

Revizijski postopek

7.Tretji toženec v reviziji v zvezi s prvim vprašanjem navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo iz 86., 87. in 92. člena OZ. Presoja sodišča druge stopnje, da poroštvena izjava, pridobljena s kaznivim dejanjem prevare, ni nična in da ničnost ne učinkuje proti tožnici, temelji na napačni interpretaciji instituta ničnosti. Njegov podpis sporne poroštvene izjave je posledica kaznivega dejanja goljufije, ki ga je storila druga toženka. Pri podpisu je bil zaveden in prevaran, kar pomeni, da je poroštveno izjavo podpisal v zmoti in na podlagi zaupanja do druge toženke kot svoje poslovne partnerke. Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII ... je bila izdana ravno zato, ker je bil zaveden in se ni zavedal odgovornosti, ki jo je prevzel. Jasno je, da bi se postopek, če bi takrat sodišče že vedelo, da je druga toženka storila kaznivo dejanje, zaključil v njegovo korist. Podpisana poroštvena izjava kot posledica kaznivega dejanja je nična, ker nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom in moralnim načelom. Ničnost pravnih poslov, ki so posledica kaznivega dejanja, izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse (VSL I Cp 832/2011in II Cp 776/2017, VSM I Cp 1022/2019 ter VSRS II Ips 281/2017 in II Ips 94/2016). Opozarja na erga omnes učinek ničnosti, ki izhaja tudi iz odločbe VSRS II Ips 239/2018, kar pomeni, da ničnost poroštvene izjave učinkuje tudi proti tožnici, ki je celo pogodbenica sporne pogodbe in ima terjatev proti tretjemu tožencu le na podlagi te, nične poroštvene izjave. V zvezi z drugim vprašanjem zastopa stališče, da sodbi Okrožnega sodišča v Celju VII K ... s 3. 2. 3022 in Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg .... s 27. 5. 2013 temeljita na istem dejanskem stanju. Meni, da ni pravilno stališče, da ne obravnavata istega historičnega dogodka, ker se nanašata na pravna razmerja med različnimi subjekti. Pri presoji dejanskega stanja ni pomembno, katera razmerja je presojalo pravdno in katera kazensko sodišče, ampak je ključna le poroštvena izjava, ki sta jo obravnavali obe, saj je bilo s podpisom te izjave vzpostavljeno pravno razmerje med tožnico in tretjim tožencem. Zavzema se še za stališče, da je sodišče druge stopnje napačno presodilo, da je v primeru, ko je poroštvena izjava, ki predstavlja podlago za strankino poroštveno obveznost do tožnice, pridobljena s kaznivim dejanjem goljufije, treba institut grožnje, prevare in ničnosti pogodbe obravnavati ločeno. Kot napačno označuje odločitev sodišča, da v konkretnem primeru ni vezanosti na kazensko sodbo, češ da prvostopenjsko sodišče v pravdni zadevi ni ugotavljalo dejstev, ki bi bila enaka tistim, ki jih je bilo treba ugotoviti za odločitev v kazenskem sporu. Za utemeljitev svojega stališča se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 245/2018, II Ips 156/2018 in II Ips 41/2020. Meni, da iz njih izhaja, da za identiteto dejanskih stanj ni nujno, da bi tudi pravdno sodišče obravnavalo vprašanje prevare kot glavno vprašanje, saj na načelni ravni tudi v primeru prevare ni mogoče vnaprej izključiti možnosti, da bi v določenih primerih ravnanje sopogodbenika lahko privedlo do ničnosti sklenjene pogodbe.

8.Tožnica v odgovoru na revizijo nasprotuje razlagi, da sta kazensko in pravno sodišče obravnavali enako dejansko stanje ter predlaga zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

9.Obnova pravnomočno zaključenega pravdnega postopka je izredno pravno sredstvo, ki daje pravdni stranki, ki je pravdo pravnomočno izgubila, procesno možnost ponovnega odločanja o zahtevku. Ker institut posega v vrednoto pravnomočnosti, ki je tudi ustavnopravno varovana (158. člen Ustave), ga lahko utemeljujejo le izjemni razlogi, povezani s posebnimi in spremenjenimi procesnimi okoliščinami. Takšnemu razlogu ne ustreza težnja, da bi se med pravdnima strankama razrešila vsa odprta sporna vprašanja, ampak mora, ko se spreminja pravnomočno že končano razmerje, ki se z izrednim pravnim sredstvom "obnavlja" in ponovno odpira, ostati enaka t. i. identiteta spora.3

10.ZPP v 11. točki 394. člena ZPP določa,4 da se lahko postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, na predlog stranke obnovi, če je prišlo do pravnomočne sodne odločbe kazenskega sodišča, ki temelji na istem dejanskem stanju kot sodna odločba, na podlagi katerega je že bilo odločeno v pravdnem postopku. V takem primeru je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Predlagatelj obnove iz tega razloga svoj predlog utemeljuje s pravnomočno odločbo, ki ima po zakonu neposreden obvezujoč učinek na odločanje pravdnega sodišča in na katero se v pravnomočno končani pravdi brez lastne krivde ni mogel sklicevati, pri tem pa mora biti, kot to velja za vse obnovitvene razloge, podan položaj identičnih dejskih stanov kot predpostavke za dovolitev obnove.

11.Vrhovno sodišče se mora torej najprej posvetiti presoji, na katero se nanaša prvi del drugega dopuščenega vprašanja: ali so izpolnjene zakonske predpostavke obnovitvenega razloga iz 11. točke 394. člena ZPP, kar pomeni preizkus, ali gre za identično dejansko stanje. Obstajajo namreč primeri, ki sicer izvirajo iz istega historičnega dogodka, a se o njih odloča v dveh (ali celo več) postopkih o različnih pravnih posledicah. Revident od Vrhovnega sodišča želi, da presodi, kakšna mora biti (vsebinska) povezava med že razsojeno pravdno zadevo in kasnejšo kazensko obsodilno sodbo, da bi ta lahko pomenila razlog za obnovo postopka iz 11. točke 394. člena ZPP. Sodišči prve in druge stopnje sta na to vprašanje odgovorili različno.

12.Pravdno sodišče je vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). Vrhovno sodišče je v novejši sodni praksi, predvsem v zadevah II Ips 19/2023 z 10. 5. 2023 in II Ips 343/2013 s 5. 11. 2015, (na novo) opredelilo kriterije, ki morajo biti izpolnjeni, da je podano identično dejansko stanje v smislu 14. člena ZPP. Pojasnilo je, da je dejansko stanje identično, če je podana identiteta historičnega dogodka v subjektivnem in objektivnem smislu; če identiteta v kateremkoli smislu ni podana, ne gre za identično dejansko stanje in torej postopka iz razloga po 11. točki 394. člena ZPP ni mogoče obnoviti.

13.Predpogoj za vezanost pravdnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo je, da se o civilnopravni odgovornosti odloča na podlagi v bistvenem iste dejanske podlage, kot jo je za podlago svoje odločitve glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti vzelo kazensko sodišče. Zaradi vezanosti pravdnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo, sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne odgovornosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki bi bile v nasprotju s tistimi ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne kazenske sodbe (to so ugotovitve glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti).5

Presoja konkretnega primera

1.Drži, da sta se tako pravdno kot kazensko sodišče ukvarjali s poroštveno izjavo tretjega toženca s 1. 10. 2009, vendar primerjava obeh sodb (civilne, izdane v postopku, ki ga želi revident sedaj obnoviti, in naknadne kazenske) ne pokaže le razlike, ki je posledica različnih vidikov sojenja v obeh postopkih, temveč se izkaže, da sodišči sploh nista presojali istih ravnanj. Kazensko sodišče je v razmerju do tretjega tožnika kot oškodovanca presojalo ravnanje (in odgovornost) druge tožnice in ugotovilo, da je poroštvena izjava, ki jo je podpisal, plod njene goljufije. Pravdno sodišče pa sploh ni sodilo o (civilnem) razmerju med drugo toženko in tretjim tožencem, temveč je razsojalo o tožbenem zahtevku tožnice, ki ga je ta gradila na ločenem pogodbenem razmerju s tretjim tožencem (na tej isti poroštveni izjavi sicer). Toda čeprav je poroštvena izjava stična točka med obema postopkoma in je po naravi stvari prepletena in življenjsko povezana z obema, še ne pomeni, da gre za identično dejansko stanje.

2.Pritožbeno sodišče je primerjavo dejstvene podlage med prvotnim in nadomestnim postopkom po vsebini obravnavalo v točkah 14 - 17 izpodbijanega sklepa. Kot bistveno je izpostavilo, da tretji toženec ugovora ničnosti sporne poroštvene izjave v prvotnem sojenju sploh ni uveljavljal (niti izrecno niti smiselno), temveč je podal ugovor (ne)veljavnosti poroštvene izjave zaradi prevare. To drži in revidentovo stališče, da za identiteto dejanskih stanj ni nujno, da v določenih primerih prevarantsko ravnanje sopogodbenika ne bi moglo privesti do ničnosti sklenjene pogodbe, te presoje ne spreminja. Za odločitev o reviziji je namreč ključna ugotovitev pritožbenega sodišča, da prvotna sodba sploh ne vsebuje ugotovitev, ki bi lahko bile v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku. Povedano drugače: v kazenski sodbi ni nič, kar bi v obnovljenem postopku vezalo pravdno sodišče v smislu 14. člena ZPP. Ker torej očitno ne gre za identično dejansko stanje, je odgovor na prvi del drugega dopuščenega vprašanja pozitiven.

3.Drugi del istega vprašanja in prvo vprašanje sta tako pravno neodločilni, saj revident, ne glede na odgovor Vrhovnega sodišča nanju, ne bi mogel doseči drugačne odločitve.

Odločitev, glasovanje in stroški postopka

4.Ker revizija ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

5.Revizijsko sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo z večino glasov (sedmi odstavek 324. člena ZPP). Sodnik Horvat je glasoval za ugoditev reviziji in razveljavitev sklepa sodišča druge stopnje ter je napovedal odklonilno ločeno mnenje.

6.Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tretji toženec z revizijo ni uspel, zato mora tožnici povrniti njene stroške revizijskega postopka, ki znašajo 1.781,69 EUR.