Jedro

Po 156. členu zakona o davkih občanov plačujejo davek od premoženja fizične osebe, ki posedujejo stavbe, stanovanja. Zavezanec za plačilo davka od takšnega premoženja je lastnik oz. uživalec stanovanja (157. člen ZDO). Zakon o davkih občanov ni opredelil pojma uživalec stanovanja, pač pa pozna civilno pravo pravico stanovanja ali t.im. služnost stanovanja, ki je vrsta osebne služnostne pravice, ki gre usuarju ali uživalcu na tuji stvari. Zakaj tožničini materi tožena stranka ni priznala položaja uživalca, tožena stranka ni obrazložila in je zato kršila 2. odstavek 209. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi ter se odpravi odločba Republiške uprave za javne prihodke z dne 22.11.1993.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke z dne 30.10.1992, s katero je ta tožnici odmeril 4404,60 SIT davka od premoženja na posest stanovanjskih prostorov, v katerih lastnik ali njegovi ožji družinski člani oziroma uživalec po navedbi tožene stranke stalno ne prebivajo. V obrazložitvi izpodbijana odločba navaja, da se po 3. odstavku 16. člena zakona o davkih občanov za ožje družinske člane štejejo zakonec, otroci in posvojenci lastnika. Tožena stranka je tožničin pritožbeni ugovor, da v tožničinem solastnem stanovanju stalno prebivata njena mati in njen brat že od leta 1967 kot uživalca stanovanja, zavrnila z obrazložitvijo, da sta v letu 1992 v zadevnih prostorih bivala tožničina sorodnika, ki se po določbi 16. člena zakona o davkih občanov ne štejeta za ožje družinske člane ter s pavšalno ugotovitvijo, da v danem primeru ne gre za uživalca.

V tožbi uveljavlja tožnica tožbeni razlog napačne uporabe predpisov in kršitve pravil postopka, saj je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo v nasprotju z določili 1. odstavka 15. člena in 2. odstavka 16. člena zakona o davkih občanov, ker ni upoštevala dejstva, da v stanovanju, katerega solastnica je tožnica, od leta 1967 živi tožničina mati, ki je uživalka in bi torej ona bila zavezanka za plačilo davka, če ne bi bili izpolnjeni nadaljnji pogoji za znižanje osnove po 2. odstavku 16. člena zakona o davkih občanov. Že v pritožbi je tožnica navedla okoliščine, iz katerih sledi, da ima tožničina mati položaj uživalke, ker sta s sestro, ki je solastnica stanovanja do druge polovice, stanovanje prepustili v dosmrtno brezplačno uživanje. Tožena stranka teh navedb ni ocenila, pač pa je pritožbo zavrnila s pavšalno ugotovitvijo, da v danem primeru ne gre za uživalca, namesto, da bi odločbo organa prve stopnje odpravila; saj po določilu 1. odstavka 15. člena zakona o davkih občanov v zvezi s 14. členom istega zakona tožnica ne bi bila zavezana za plačilo davka. Ker tožena stranka ni ocenila tožničinih pritožbenih navedb in tako odločilnih dejstev ni upoštevala, je s tem kršila pravila postopka, kar je imelo za posledico nezakonitost odločbe. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

Tožba je utemeljena.

Bistvo spora se nanaša na vprašanje, ali ima tožničina mati položaj uživalca in zavezanca v smislu 157. člena zakona o davkih občanov (v nadaljnjem besedilu: ZDO, Uradni list SRS štev. 36/88, 8/89 in Uradni list RS štev. 8/91 in 7/93). Tožnica je namreč že v pritožbi smiselno ugovarjala, da bi bila zavezanka za davek po navedeni določbi, ker je uveljavljala za svojo mamo položaj uživalca v skladu z navedeno določbo.

Po 156. členu zakona o davkih občanov plačujejo davek od premoženja fizične osebe, ki posedujejo stavbe, dele stavb, stanovanja in garaže (v nadaljnjem besedilu stavbe). Zavezanec za plačilo davka od takšnega premoženja je lastnik oziroma uživalec stanovanja (157. člen ZDO). Davčna osnova za ta davek se zniža pod pogojem, da je lastnik oziroma uživalec v letu pred letom, v katerem se davek odmerja, stalno bival v stanovanjskih prostorih. Zakon o davkih občanov ni opredelil pojma uživalca stanovanja. Pač pa pozna civilno pravo pravico stanovanja ali tako imenovano služnost stanovanja, ki je vrsta osebne služnostne pravice, ki gre usuarju ali uživalcu na tuji stvari.

Zatrjevanega dejstva iz tožničinega ugovora, da je njena mama uživalec in smiselno zavezanka za davek od premoženja, po podatkih spisov ni ugotavljal niti organ prve stopnje, tožena stranka pa je tožničin ugovor pavšalno zavrnila z navedbo, da je "ugotoviti, da v danem primeru ne gre za uživalca", ne da bi o zatrjevanem dejstvu izvedla dokaze v morebitni dopolnitvi postopka v smislu 242. člena zakona o splošnem upravnem postopku. V tej posledici se tožena stranka tudi ni opredelila do zahteve o znižanju davčne osnove v smislu 2. odstavka 158. člena ZDO. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni razložila, zakaj so bili pritožbeni ugovori zavrnjeni. S tem je kršila določilo 2. odstavka 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ štev. 47/86, prečiščeno besedilo), po katerem bi morala obrazložitev izpodbijane odločbe obsegati tudi razloge, ki so bili odločilni za presojo dokazov oziroma strankinih navedb, zakaj ni bilo ugodeno strankinemu zahtevku. Pavšalno pojasnilo tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da v danem primeru se tožničina mati ne šteje za uživalca, ni v skladu z 2. odstavkom 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Zaradi tako pomanjkljive obrazložitve izreka izpodbijane odločbe, ki pomeni bistveno kršitev pravil postopka, sodišče ne more preizkusiti zakonitosti in pravilnosti izpodbijane odločbe. Ker tožena stranka ni razložila razlogov za svojo odločitev, je s tem kršila tudi temeljno načelo presoje dokazov iz 9. člena zakona o splošnem upravnem postopku, navedene pomanjkljivosti pa bo morala odpraviti pri ponovnem odločanju o stvari.

Sodišče je spoznalo, da na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, ne more rešiti spora zato, ker so v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene in ker niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na rešitev zadeve. Zato je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ štev. 4/77, 60/77 in Uradni list RS štev. 55/92), ki ga je enako kot zakon o splošnem upravnem postopku uporabilo kot predpis Republike Slovenije v zvezi s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS štev. 1/91-I).