Jedro

Sodišče prve stopnje je dajatveni zahtevek iz tožbe smiselno štelo in obravnavalo kot zahtevek na ugotovitev nastopa pogoja po 26. členu ZIZ na podlagi stališča, da vsak dajatveni zahtevek (implicitno) vsebuje tudi ugotovitveni del. Vendar je v skladu s specialno ureditvijo ZFPPIPP z avtomatičnim preoblikovanjem dajatvenega tožbenega zahtevka v zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve dajatveni zahtevek iz tožbe odpadel. Zato je sodišče prve stopnje kršilo načelo dispozitivnosti iz prvega odstavka 2. člena ZPP, ki določa, da sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov.

Po prvem odstavku 282. člena OZ je izpolnitev v izvršitvi tistega, kar je vsebina obveznosti; zato je niti dolžnik ne more izpolniti s čim drugim, niti ne more upnik zahtevati kaj drugega. Obsežno pritožbeno navajanje, da bi tožeča stranka tudi s predlaganim načinom izpolnitve dosegla enak (ekonomski) namen, je zato glede na vsebino prvega odstavka 282. člen OZ, nerelevantno.

Izrek

I. Pritožbi zoper V(a). točko izreka prvostopenjske odločbe se ugodi in se izpodbijana odločba v tem delu razveljavi.

II. Pritožba zoper V(c). in VI. točko izreka se zavrne in se v tem delu potrdi odločba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške vsega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo: - združilo postopka po tožbi opr. št. VIII Pg 3390/2012 in nasprotni tožbi opr. št. VII Pg 3410/2012 združilo zaradi skupnega obravnavanja pod opr. št. VIII Pg 3390/2012 (I. točka izreka), - dopustilo stransko intervencijo obeh intervenientov na strani tožene stranke v postopku po nasprotni tožbi in zavrnilo stransko intervencijo prvega intervenienta na strani tožene stranke v postopku po tožbi (II. točka izreka), - delno zavrglo tožbeni zahtevek tožeče stranke, kolikor se na splošno nanaša na ugotovitev obstoja njene terjatve do tožene stranke po notarskem zapisu SV-519/10 z dne 9. 3. 2010, zapadle 23. 2. 2011, v višini 2.581.906,85 EUR (III. točka izreka), - zavrglo podredni tožbeni zahtevek tožene stranke, da se ugotovi obstoj njene terjatve do tožeče stranke za plačilo pogodbene kazni v višini 2.581.906,85 EUR po XII. členu menjalne predpogodbe, sklenjene 9. 3. 2010 v obliki notarskega zapisa SV-519/10, ki je v plačilo zapadla 18. 3. 2011 (IV. točka izreka), - ugotovilo, da je izpolnjen, in to v posebnem smislu XII. člena Menjalne predpogodbe, sklenjene v obliki notarskega zapisa SV-000/10 z dne 9. 3. 2010, pogoj, da menjalna pogodba ni bila sklenjena, in da je bilo tako po krivdi tožene stranke, ta pogoj pa je izpolnjen v zvezi z obveznostjo tožene stranke, da tožeči stranki plača pogodbeno kazen v znesku 1.291.906,85 EUR (V(a). točka izreka), - zavrnilo tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da je ta pogoj izpolnjen tudi glede obveznosti tožene stranke, da tožeči stranki plača pogodbeno kazen preko pravkar navedene, tj. v znesku 1.290.000,00 EUR (V(b). točka izreka), - ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke za zakonske zamudne obresti, ki do začetka stečajnega postopka 27. 11. 2014 znašajo 250.741,63 EUR, in za zakonske zamudne obresti, tekoče od 1.291.906,85 EUR od pravkar navedenega datuma dalje do plačila; zavrne pa se tožbeni zahtevek glede obstoja terjatve za vse, kar tožeča stranka iztožuje več (V(c). točka izreka), - zavrnilo tožbeni zahtevek tožene stranke, naj se ugotovi, da je terjatev tožene stranke do tožeče stranke na plačilo pogodbene kazni po XII. členu menjalne predpogodbe, sklenjene 9. 3. 2010 v obliki notarskega zapisa SV-519/10, v višini 2.581.906,85 EUR zapadla v plačilo 18. 3. 2011 (VI. točka izreka) in - toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 15.457,50 EUR stroškov postopka (VII. točka izreka).

2. Zoper V(a)., V(c)., VI. in VII. točko izreka se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke in ugodi tožbenemu zahtevku tožene stranke. Podredno temu je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča in tožena stranka sta sklenili Menjalno predpogodbo SV-519/10 (v nadaljevanju menjalna predpogodba), s katero sta predvideli sklenitev menjalne pogodbe glede nepremičnin. V XII. členu menjalne predpogodbe je določeno, da je v primeru, da v nespremenjenih okoliščinah menjalna pogodba ne bo sklenjena, dolžna pogodbena stranka, po krivdi katere do sklenitve menjalne pogodbe ne bo prišlo, nasprotni pogodbeni stranki plačati pogodbeno kazen v višini 10 % vrednosti predmetov menjave. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo pogodbene kazni na podlagi trditev, da je tožena stranka kriva, da do sklenitve menjalne pogodbe ni prišlo.

Glede pritožbe zoper V(a). točko izreka izpodbijane odločbe

6. Obravnavani postopek se je začel z vložitvijo tožbe 20. 7. 2012. Stečajni postopek nad toženo stranko je bil začet 27. 11. 2014, dne 6. 11. 2015 pa je tožeča stranka predlagala nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka.

7. V skladu z načelom koncentracije iz prvega odstavka 227. člena ZFPPIPP lahko upnik svoj zahtevek za izpolnitev obveznosti, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavlja samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku in v skladu s pravili tega postopka, če v zakonu za posamezen primer ni drugače določeno. Nadaljevanje prekinjenih pravdnih postopkov za uveljavitev terjatve ureja 301. člen ZFPPIPP. Velja, da upnikov predlog za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka vsebuje tudi izjavo upnika o umiku dajatvenega dela tožbenega zahtevka tako, da uveljavlja samo še zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve (četrti odstavek 301. člena ZFPPIPP).

8. S tem, ko je tožeča stranka predlagala nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka, se je njen dajatveni tožbeni zahtevek iz tožbe ex lege preoblikoval v zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve na podlagi četrtega odstavka 301. člena ZFPPIPP. Po začetku stečajnega postopka nad toženo stranko je bil tožbeni zahtevek ustrezen in ga sodišče ne bi smelo zavreči (III. točka izreka prvostopenjske odločbe). Vendar je taka odločitev sodišča postala pravnomočna, ker tožeča stranka ni vložila pritožbe. Pritožbeno sodišče v to odločitev ne more poseči zaradi prepovedi reformatio in peius iz 359. člena ZPP, saj je pritožbo vložila le tožena stranka.

9. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prekoračilo meje postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP) s tem, ko je dajatveni tožbeni zahtevek iz tožbe obravnavalo kot zahtevek na ugotovitev nastopa pogoja po 26. členu ZIZ, je utemeljen. V skladu s prvim odstavkom 26. člena ZIZ izvršbo, ki je odvisna od poprejšnje izpolnitve kakšne upnikove obveznosti ali od nastopa kakšnega pogoja, dovoli sodišče, če upnik v predlogu za izvršbo določno označi javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže, da je obveznost izpolnil, oziroma da je pogoj nastopil. Če upnik tega ne more dokazati na način, ki je določen v prvem odstavku tega člena, se izpolnitev obveznosti oziroma nastop pogoja dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku (drugi odstavek 26. člena ZIZ).

10. Sodišče prve stopnje je dajatveni zahtevek iz tožbe smiselno štelo in obravnavalo kot zahtevek na ugotovitev nastopa pogoja po 26. členu ZIZ na podlagi stališča, da vsak dajatveni zahtevek (implicitno) vsebuje tudi ugotovitveni del. Vendar je v skladu s specialno ureditvijo ZFPPIPP (227. člen v zvezi s 301. členom ZFPPIPP) z avtomatičnim preoblikovanjem dajatvenega tožbenega zahtevka v zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve dajatveni zahtevek iz tožbe odpadel. Zato je sodišče prve stopnje kršilo načelo dispozitivnosti iz prvega odstavka 2. člena ZPP, ki določa, da sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov. V skladu s tretjim odstavkom 350. člena ZPP sodišče druge stopnje pazi na prekoračitev tožbenega zahtevka samo na zahtevo stranke. Tožena stranka je to kršitev uveljavljala, pritožbeno sodišče pa ji je ugodilo na podlagi 357. člena ZPP in sodbo v tem delu razveljavilo, ne da bi zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Odločanje o tem zahtevku je zaradi uvodoma citiranih določil ZFPPIPP postalo nedovoljeno.

Glede pritožbe zoper V(c). in VI. točko izreka izpodbijane odločbe

11. V V(c). točki izreka izpodbijane odločbe je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku tožeče stranke v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja terjatve iz naslova obresti od zahtevane glavnice (pogodbene kazni). S VI. točko izreka pa je zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi na ugotovitev zapadlosti terjatve tožene stranke do tožeče stranke glede iste pogodbene kazni.

12. Odločitev o pritožbi zoper V(c). in VI. točko izreka je odvisna od vprašanja, katera od pogodbenih strank je v smislu uvodoma povzetega XII. člena menjalne predpogodbe SV-519/10 odgovorna, da kasneje do sklenitve menjalne pogodbe ni prišlo.

13. V III. členu menjalne predpogodbe sta se pogodbeni stranki zavezali, da bosta sklenili menjalno pogodbo potem, ko bodo kumulativno izpolnjeni štirje pogoji iz tega člena. Eden izmed teh pogojev je, da bo iz stanja zemljiške knjige izhajalo, da sta nepremičnini, ki bi ju tožena stranka izročila tožeči stranki (tj. stolpiča S I in S II v poslovno-stanovanjskem naselju D. k.) prosti vseh pravic in bremen tretjih oseb (druga alineja prvega odstavka III. člena menjalne predpogodbe).

14. Pogodbeni stranki sta se v drugem odstavku III. člena menjalne predpogodbe zavezali, da bosta sklenili menjalno pogodbo v roku enega meseca od izpolnitve vseh pogojev iz prejšnjega odstavka tega člena, vendar najkasneje do izročitve predmetov menjave. V menjalni predpogodbi predviden rok za izročitev predmetov menjave je bil 31. 8. 2010, ki je bil z Aneksom št. 1 k menjalni predpogodbi podaljšan na 31. 10. 2010 (dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje na str. 8 - 15 izpodbijane odločbe).

15. Pogodba, na podlagi katere se prenaša lastninska pravica na nepremičnini ali s katero se ustanavlja druga stvarna pravica na nepremičnini, mora biti sklenjena v pisni obliki (52. člen OZ). Enaka obličnost se zahteva za predpogodbo, če je predpisana oblika pogoj za veljavnost pogodbe (drugi odstavek 33. člena OZ). Zahteva zakona, da mora biti pogodba sklenjena v določeni obliki, velja tudi za vse njene poznejše spremembe ali dopolnitve (drugi odstavek 51. člena OZ). Vendar so veljavne poznejše ustne dopolnitve o stranskih točkah, o katerih oblična pogodba nič ne govori, če to ni v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bila oblika predpisana (tretji odstavek 51. člena OZ).

16. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s pravilnimi razlogi podprlo svojo presojo, da izjeme iz tretjega odstavka 51. člena OZ niso podane (12-13. stran izpodbijane odločbe). Zato so neutemeljene vse pritožbene navedbe o ustnem podaljšanju roka, saj tak način podaljšanja glede na določila OZ ni dopusten.

17. Ker je bil rok, določen z menjalno predpogodbo v zvezi z Aneksom št. 1, podaljšan le do 31. 10. 2010, so obširne pritožbene navedbe o izpolnitvi, ki naj bi bila opravljena februarja 2011, in načinu te izpolnitve (deponiranje izbrisnih pobotnic banke pri notarju itd.) že z vidika prekoračitve roka nesklepčne.

18. Prav tako pa je v pritožbi opisan način izpolnitve z deponiranjem izbrisnih pobotnic banke pri notarju nepravilen glede na vsebino III. člena menjalne predpogodbe. Iz pritožbenih navedb (vsaj implicitno) izhaja, da bi do izbrisa bremen prišlo šele po sklenitvi menjalne pogodbe, medtem kot iz III. člena menjalne predpogodbe izhaja jasna zahteva, da so zamenjane nepremičnine ob podpisu menjalne pogodbe proste vseh bremen. Pogodbeno določilo je jasno. Zato se uporablja tako, kot se glasi (82. člen OZ). Po prvem odstavku 282. člena OZ je izpolnitev v izvršitvi tistega, kar je vsebina obveznosti; zato je niti dolžnik ne more izpolniti s čim drugim, niti ne more upnik zahtevati kaj drugega. Obsežno pritožbeno navajanje, da bi tožeča stranka tudi s predlaganim načinom izpolnitve dosegla enak (ekonomski) namen, je zato glede na vsebino prvega odstavka 282. člen OZ, nerelevantno.

19. Iz obrazloženega izhaja, da je tožena stranka v smislu XII. člena menjalne predpogodbe kriva, da do sklenitve menjalne pogodbe ni prišlo. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi ugotovitvam in razlogom sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka svoje sodelovalne dolžnosti izpolnila do 30. 6. 2010, ko je dokončno potrdila Projektno nalogo. Pritožbeni razlogi zoper pravkar povzeto dejansko ugotovitev so pavšalni. Ker pritožbeno sodišče na zmotno ugotovitev dejanskega stanja ne pazi po uradni dolžnosti (prim. 350. člen ZPP), pritožnik nosi breme, da pri izpodbijanju dejanskega stanja določno opredeli dejstva, ki naj bi bila zmotno ugotovljena, in navede okoliščine ter vzroke, iz katerih je mogoče razumno sklepati, da je sodišče prve stopnje dejstva napačno ugotovilo. V nasprotnem primeru se šteje, da pritožnik ni podal pritožbenih razlogov (3. točka 335. člena ZPP). Nekonkretizacija pritožbenih razlogov je namreč izenačena z odsotnostjo pritožbenih razlogov. Toženi stranki zato ni uspelo dokazati, da je tudi tožeča stranka kakorkoli kriva (v smislu XII. člena menjalne predpogodbe), da do sklenitve menjalne pogodbe ni prišlo.

20. Odločitev sodišča prve stopnje, da je za nesklenitev menjalne pogodbe kriva tožena stranka, tožeča stranka pa ne, je zato pravilna. Pritožbeno sodišče je pritožbo zoper V(c). in VI. točko izreka izpodbijane odločbe zavrnilo na podlagi 353. člena ZPP, ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in tudi niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče je odgovarjalo zgolj na pritožbene razloge, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Stroški prvostopenjskega in pritožbenega postopka

21. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, izrek o stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. Po spremembi izpodbijane sodbe je tožeča stranka s svojimi zahtevki po tožbi uspela le v obrestnem delu, tožena stranka pa je z zahtevki, ki jih je uveljavljala z nasprotno tožbo, v celoti propadla. Pritožbeno sodišče je glede na doseženi uspeh odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške vsega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP; III. točka izreka te sodbe).