Jedro

Nad pritožnico se je 30. 8. 2017 začel postopek osebnega stečaja. To ima glede na naravo vtoževane terjatve za posledico prekinitev pravdnega postopka po samem zakonu (4. točka 205. člena ZPP). Stečajni postopek je bil začet po tem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena vsa procesna dejanja oziroma so potekli roki zanje. Ker je do prekinitve prišlo po izdaji odločbe sodišča prve stopnje in po tem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena že vsa procesna dejanja, ni ovire, da pritožbeno sodišče ne bi izdalo odločbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 152560/2015 z 8. 12. 2015 v 1. in 3. odstavku izreka (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj povrne tožeči stranki stroške postopka v višini 58 EUR (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka in uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in naloži tožeči stranki plačilo vseh stroškov postopka. Navaja, da je bilo podjetje N., d. o. o., v času sklepanja sporne kupoprodajne pogodbe v stečaju in prodaja terjatev brez stečajnega upravitelja ni bila dovoljena. Sklicuje se na določila Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) in 417. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Prenos zato nima nobenega učinka. Drugi pogoj, ki mora biti izpolnjen, da je prenos terjatve po 419. členu OZ veljaven, je ta, da se dolžnika o prenosu obvesti. Iz priloženih listin ne izhaja dokaz, da je tožena stranka obvestilo o prenosu prejela. Tožena stranka takega obvestila ni prejela. Tožena stranka navedenih trditev v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni navajala, saj je prava neuka in je menila, da jih bo sodišče samo ugotovilo. Vztraja pri ugovoru zastaranja terjatve. Iz računa s 5. 11. 2010 v višini 713,50 EUR izhaja, da je bilo dogovorjeno plačilo v 20-tih obrokih po 32,88 EUR mesečno. Prva dva obroka sta bila plačana ob prevzemu 5. 11. 2010 v višini 71,35 EUR in ne šele januarja 2016, kot je zmotno ugotovilo sodišče. Sodišče je na podlagi nekega dopisa, ki ga tožena stranka ne pozna, štelo, da naj bi se začelo obročno plačilo šele januarja. Zastaranje je začelo teči s prvim obrokom 5. 11. 2010 in je glede na petletni zastaralni rok terjatev zastarala 5. 11. 2015, kar je mesec dni pred vložitvijo predloga za izvršbo.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da se je nad pritožnico 30. 8. 2017 začel postopek osebnega stečaja1. To ima glede na naravo vtoževane terjatve v skladu z drugim odstavkom 224. člena ZFPPIPP za posledico prekinitev pravdnega postopka po samem zakonu (4. točka 205. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Stečajni postopek je bil začet po tem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena vsa procesna dejanja oziroma so potekli roki zanje. Ker je do prekinitve prišlo po izdaji odločbe sodišča prve stopnje in po tem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena že vsa procesna dejanja, ni ovire, da pritožbeno sodišče ne bi izdalo odločbe2. 6. Glede na višino vtoževanega zneska gre v obravnavanem primeru za postopek v sporih majhne vrednosti, v katerih je sodbo, s katero je postopek končan, mogoče izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

7. Tožena stranka graja odločitev prvostopenjskega sodišča in navaja, da je bilo podjetje N., d. o. o., v času sklepanja kupoprodajne pogodbe v stečaju in prodaja terjatev brez soglasja stečajnega upravitelja, ki mora za tak prenos pridobiti soglasje sodišča, nima pravnega učinka. Sklicuje se tudi na določilo 417. člena OZ po katerem upnik s pogodbo, ki jo sklene s kom tretjim, nanj ne sme prenesti terjatev, katerih prenos je z zakonom prepovedan. Tožena stranka s temi navedbami podaja novote, ki v pritožbenem postopku niso dovoljene, razen če stranka izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožnica razlogov, zakaj novih dejstev ni mogla navesti pravočasno, v pritožbi ni podala.

8. Tožena stranka v pritožbi očita, da ni bila obveščena o prenosu terjatve, kot to nalaga 419. člen OZ, tožeča stranka pa ni dokazala, da bi tožena stranka kadarkoli tako obvestilo prejela. Navaja, da tega v postopku na prvi stopnji ni navedla, ker je prava neuka in je menila, da bo sodišče to ugotovilo samo. Tudi v tem primeru gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki jo tožena stranka opravičuje s tem, da je prava neuka, kar pa ni opravičljiv pritožbeni razlog. Poleg tega že iz razlogov prvostopenjske sodbe izhaja, da je tožeča stranka v svoji trditveni podlagi navedla, da so bili o prenosu terjatev oziroma o kupoprodajni pogodbi s 22. 5. 2012, (s katero je družba N., d. o. o., prodala svoje terjatve tožeči stranki), obveščeni vsi dolžniki s skupnim dopisom obeh pogodbenih strank. Tožena stranka teh navedb tožeče stranke ni prerekala, zato se štejejo za priznane, pritožbene navedbe pa za neutemeljene.

9. V pravdnem postopku morajo stranke navesti dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Pogoj za tožnikov uspeh je torej, da navede dejstva, ki se substancirajo njegov zahtevek (zahteva sklepčnosti), ter da trditve v teh dejstvih tudi dokaže (zahteva dokazanosti). Skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP pa se štejejo za priznana dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz sicerjšnjih navedb stranke.

10. Tožena stranka ni zanikala trditev tožeče stranke o tem, da so bili vsi dolžniki (torej tudi toženka) obveščeni o prenosu terjatev. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno štelo, da je bila tožena stranka ob prodaji terjatve obveščena (prim. 7. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe).

11. Tožena stranka v pritožbi ponovno ugovarja zastaranje. O njem je pravilno odločilo že prvostopenjsko sodišče (razlogi izhajajo iz 6. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe). Za pritožnico je sporno, kdaj je pričel teči zastaralni rok. Meni, da je ta pričel teči z dnem zastaranja prvega obroka 5. 11. 2005 ter je petletni zastaralni rok potekel 5. 11. 2015, kar je pred vložitvijo predloga za izvršbo, ki je bil vložen 8. 12. 2015. Tudi te pritožbene navedbe niso utemeljene.

12. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je toženka ob prevzemu plačala 71,35 EUR in je ostalo za plačilo na obroke še 642,15 EUR. Prvi obrok za plačilo v znesku 32,88 EUR je zapadel v plačilo 25. 1. 2011, kar izhaja iz dopisa N. toženki s 5. 1. 2011 (priloga A3). Tožena stranka v pritožbi prvič navaja, da tega dopisa ne pozna niti ga ni prejela, kar je prepozno. Pritožbeni očitek, da je sodišče v zadevi razsodilo brez naroka, pa ni utemeljen, saj nobena od strank izvedbe naroka ni predlagala (454. člen ZPP). Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno štelo, da zastaranje pričelo teči 25. 1. 2011, petletni zastaralni rok pa je potekel 26. 1. 2016 in bi bila terjatev 25. 1. 2016 zastarana. Ker pa je tožeča stranka vložila izvršilni predlog 8. 12. 2015 (pred nastopom zastaranja), do zastaranja ni prišlo.

13. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, niti niso podani pritožbeni razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

1 Sklep o začetku postopka osebnega stečaja St ... s 30. 8. 2017 na list. št. 84 spisa. 2 Primerjaj sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1222/2016, I Cp 1/2017, I Cpg 902/2016, II Cpg 837/2013 in odločbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 41/97.