Jedro

Tožnik je kot zaposleni pri toženi stranki opravljal delo menjave strešne kritine in pri sestopu padel s transportne lestve v globino približno štiri metre. Uporaba transportne lestve pri toženi stranki je bila ustaljena in običajna za prevoz ne le materiala, ampak tudi delavcev. Od tožnika ni bilo mogoče življenjsko pričakovati, da bo v nasprotju z ustaljenim načinom dela za sestop s strehe uporabljal navadno lestev, pa čeprav mu je bila ta sicer na voljo. Glede na to, da je tožena stranka vedela za nepravilnosti pri opravljanju dela, bi morala poskrbeti za ustrezen nadzor ali pa za sprejem drugih ukrepov, s katerimi bi bodisi preprečila bodisi sankcionirala nepravilno opravljanje dela. Gola prepoved nepravilne uporabe transportne lestve in neuporabe varnostnih pripomočkov ne more imeti za posledico 50 % soprispevka tožnika k nastanku škode, zlasti ne ob dejstvu, da so na tak način ravnali vsi zaposleni delavci. Glede na navedeno je po oceni pritožbenega sodišča tožnik k nastanku škode prispeval zgolj v obsegu 10 %.

Pri presoji odškodnine iz naslova izpada dohodka v obliki denarne rente je odločilno, kakšno delo je oškodovanec opravljal tedaj, ko mu je škodni dogodek povzročil invalidnost, kakšno delo bi po normalnem teku stvari opravljal tudi v bodoče in kolikšna je razlika med prejemki, ki bi jih ob opravljanju navedenega dela prejemal. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da bi bil tožnikov rentni zahtevek utemeljen, če bi dokazal, da je njegova brezposelnost posledica zdravstvenega stanja in s tem škodnega dogodka. Obstoj oziroma neobstoj tožnikovih prizadevanj, da najde zaposlitev bi bilo mogoče upoštevati zgolj pri presoji višine rente zaradi obveznosti oškodovanca, da zmanjša škodo (prvi odstavek 171. člena OZ). Sodišče prve stopnje bi tako moralo izhajati iz stališča, da je tožnik do odškodnine za izpad dohodka v obliki rente v enkratnem znesku upravičen, če bi po normalnem teku stvari, tj. če do škodnega dogodka ne bi prišlo, zaposlitev še imel.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe: - delno spremeni v II. točki izreka tako, da se ugotovi tudi obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v znesku 27.239,36 EUR; - delno razveljavi v delu II. točke izreka, in sicer v odločitvi, da se zavrne zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 272.580,00 EUR, in v III. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni in nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožnika do tožene stranke v znesku 33.134,80 EUR (I. točka izreka); zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve v znesku 354.706,67 EUR pa je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj za tožnika na račun sodišča prve stopnje v roku 15 dni povrne stroške postopka v znesku 148,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), ter odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe se pritožuje tožnik, in sicer iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, oziroma jo razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bilo delo na delovišču na dan škodnega dogodka organizirano neprimerno. Delavci so za dostop na streho uporabljali transportno lestev. Tožniku ni mogoče očitati, da je sam odgovoren za nastalo škodo. Delodajalec bi moral organizirati ustrezen dostop na streho na drug način in ne s transportno lestvijo, ki je namenjena za transport materiala. S tem dejstvom tožnik prej ni bil seznanjen, saj so delavci ves čas uporabljali transportno lestev za dostop do strehe. Tožnik ni imel opravljenega izpita iz varstva pri delu in s temi nevarnostmi ni bil seznanjen. Delodajalec bi moral organizirati ustrezen nadzor in ne bi smel dopuščati, da se na streho vozijo s transportno lestvijo. Tožnik je menil, da je takšen način pristopa na streho normalen in običajen, saj mu nihče ni rekel, da je tak pristop neprimeren. Delodajalec je nasprotno takšen pristop dopuščal in ga spodbujal, saj so se tudi odgovorne osebe na enak način vzpenjale na streho. Glede na to, da so vsi delavci uporabljali transportno lestev, je neživljenjsko stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik sam poskrbeti za namestitev navadne lestve in to uporabiti za spust s strehe. Uporabe transportne lestve tožniku nihče ni prepovedal. Tožnik je pojasnil, da izpita iz varstva pri delu ni imel opravljenega. Tožena stranka bi za dokaz nasprotnega morala predložiti originalno polo izpita z izpitnimi vprašanji, programi usposabljanja in druge listine, ki dokazujejo, da je bil program dejansko izveden. Glede očitka, da bi moral uporabljati varnostni pas, navaja, da ni vedel, da ti sploh obstajajo, saj pasov nihče nikoli ni uporabljal. Tudi sicer je dolžnost delodajalca, da delavca opozori na neuporabo varnostnega pasu, tožnika pa nihče ni opozoril. V zvezi z višino odškodnine navaja, da je trpel hud primarni strah, kar je jasno glede na naravo škodnega dogodka in hude telesne poškodbe. Trpel je tudi dolgotrajen sekundarni strah, kar izhaja iz narave poškodb in dolgotrajnega zdravljenja. Sodišče prve stopnje bi moralo v celoti prisoditi tudi odškodnino za skaženost, saj so tožniku ostale številne brazgotine in šepajoča hoja. Glede na obseg dokumentacije, ki je bila priložena tožbi, je po prostem preudarku mogoče šteti, da so zahtevani stroški za fotokopiranje in telefoniranje utemeljeni. Sodišče prve stopnje je tožniku zmotno priznalo potne stroške samo za 240 km, čeprav je prevozil približno 500 km, kar izhaja iz zdravstvene dokumentacije. Ugotovitev o 20 prihodih na zdravljenje je tako protispisna in predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Neutemeljeno je sodišče prve stopnje zavrnilo rentni zahtevek. Tožniku posledice škodnega dogodka onemogočajo nadaljevanje dela. Tožnik je gradbeni delavec. Zaradi invalidnosti III. kategorije in trajnih posledic poškodbe je nezmožen za delo. Sodišče prve stopnje je napačno povzelo izpoved tožnika. Tožnik ni priznal, da dela sploh ne išče, ampak iz njegove izpovedi izhaja, da iz zdravstvenih razlogov ne more delati. V tem delu je tako podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Jasno je, da je delo v gradbeništvu težko fizično delo, saj redno prihaja do dvigovanja bremen, težjih od 5 kg, prav tako se dela z eno roko v gradbeništvu ne da opravljati. Nepravilna je tudi odločitev o zakonskih zamudnih obrestih, o katerih sodišče prve stopnje v izreku sploh ni razsodilo, zato je tudi v tem delu podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tem členu, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri presoji tožnikovega soprispevka k nastalemu škodnemu dogodku, pri odločanju o odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti in pri odločanju o odškodnini iz naslova potnih stroškov delno zmotno uporabilo materialno pravo, pri odločanju o odškodnini v obliki denarne rente zaradi izpada dohodka pa je v posledici zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje. V preostalem delu sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo ter pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

5. V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo iz škodnega dogodka z dne 25. 8. 2010, ko je kot zaposleni pri toženi stranki opravljal delo menjave strešne kritine in pri sestopu padel s transportne lestve v globino približno štiri metre. V skladu s prvim odstavkom 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.) mora delodajalec delavcu povrniti škodo, ki je delavcu povzročena pri delu ali v zvezi z delom, in sicer po splošnih pravilih civilnega prava. Ta so predpisana v Obligacijskem zakoniku (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), v členih 131 do 189. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožena stranka tožniku odgovarja po pravilih objektivne odškodninske odgovornosti, ker je tožnik opravljal delo na višini, ki se šteje za opravljanje nevarne dejavnosti (drugi odstavek 131. člena OZ). Hkrati je presodilo, da tožena stranka zaradi nezagotavljanja varnega delovnega okolja tožniku ni v celoti razbremenjena svoje odškodninske odgovornosti (drugi odstavek 153. člena OZ), je pa tožnik deloma, v obsegu 50 %, prispeval k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena OZ).

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ključnih pri presoji razmejitve prispevka pravdnih strank k nastanku škode, izhaja naslednje: - čeprav je imel tožnik na voljo navadno lestev, je za spust s strehe uporabljal transportno lestev, ki je bila namenjena izključno prevozu materiala in ne ljudi, s čimer je bil tožnik seznanjen; - uporaba transportne lestve je bila ustaljen način prevoza delavcev tožene stranke, tudi delavcev, zadolženih za nadzor nad pravilnim izvajanjem delovnega procesa; - tožnik je imel na voljo zaščitno čelado in varnostni pas, ki pa ju ni uporabljal, čeprav je vedel, da ju mora; - tožena stranka je delavce opozarjala na pravilen način opravljanja dela oziroma jim je prepovedala uporabo transportne lestve za prevoz ljudi ter jih opozarjala na uporabo varnostnega pasu in zaščitne čelade; - delo s strani tožene stranke ni bilo ustrezno nadzorovano in tožena stranka ni poskrbela, da bi delavci za sestop s strehe dejansko uporabljali navadno lestev ter varnostni pas in zaščitno čelado; - tožnik je imel opravljen izpit iz varstva pri delu, pri delu ni bil novinec in je bil seznanjen s pravilnim načinom opravljanja dela, konkretno sestopom s strehe.

7. Tožnik v pritožbi neutemeljeno nasprotuje nekaterim dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik seznanjen z dejstvom, da transportna lestev ni namenjena za prevoz ljudi, ampak izključno za prevoz materiala in da je posledično ne bi smel uporabljati. Prav tako je pravilno ugotovilo, da je bila uporaba transportne lestve za prevoz delavcev prepovedana. Ta dejstva je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi izpovedi A.A. starejšega in B.B. pa tudi izpovedi samega tožnika. Slednji je izpovedal (stran 7 prepisa zvočnega posnetka zaslišanja z dne 19. 1. 2017; list. št. 116), da so transportno lestev sicer uporabljali vsi delavci in da je bil ustaljen način prevoza, vendar so bili tudi opozorjeni, da je ne smejo uporabljati, hkrati pa so imeli na voljo navadno lestev, ki je bila v kombiju. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno zaključilo, da je imel tožnik opravljen preizkus teoretične in praktične usposobljenosti za varno delo. Tožena stranka je predložila potrdilo o opravljenem preizkusu tožnika (B12), o opravljenem preizkusu pa je izpovedal tudi B.B. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi morala tožena stranka v dokaz tega dejstva predložiti tudi originalne izpitne pole oziroma listine, iz katerih bi izhajalo, da je bil program dejansko izveden, saj tovrstnega dokaznega predloga tožnik v tem sporu ni podal. 8. Vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo zmoten materialnopravni zaključek, da je tožnik k nastanku škode prispeval v obsegu 50 %. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja na ključno ugotovitev, da je bila uporaba transportne lestve pri toženi stranki ustaljena in običajna za prevoz ne le materiala, ampak tudi delavcev. Pri tem pa je bistveno, da so transportno lestev v ta namen uporabljali vsi delavci, in sicer tudi tisti, ki so bili sicer pri toženi stranki zadolženi za nadzor nad pravilnim izvajanjem delovnega procesa. Glede na navedeno od tožnika ni bilo mogoče življenjsko pričakovati, da bo v nasprotju z ustaljenim načinom dela za sestop s strehe uporabljal navadno lestev, pa čeprav mu je bila ta sicer na voljo. Sodišče prve stopnje je premajhno težo namenilo tudi dejstvu, da tožena stranka dela ni ustrezno nadzirala in ni poskrbela, da bi delavci dejansko uporabljali navadno lestev, varnostni pas in zaščitno čelado. Glede na to, da je tožena stranka vedela za nepravilnosti pri opravljanju dela, bi morala poskrbeti za ustrezen nadzor ali pa za sprejem drugih ukrepov, s katerimi bi bodisi preprečila bodisi sankcionirala nepravilno opravljanje dela. Gola prepoved nepravilne uporabe transportne lestve in neuporabe varnostnih pripomočkov ne more imeti za posledico 50 % soprispevka tožnika k nastanku škode, zlasti ne ob dejstvu, da so na tak način ravnali vsi zaposleni delavci. Glede na navedeno je po oceni pritožbenega sodišča tožnik k nastanku škode prispeval zgolj v obsegu 10 %. Ob dejstvu, da je tožnik vedel, da ne ravna pravilno, da pri delu ni bil novinec, da je imel opravljen preizkus iz varstva pri delu in da je imel možnost uporabljati ustrezne pripomočke, pa ni mogoče slediti pritožbenemu zavzemanju, da tožnik sploh ni soprispeval k nastali škodi.

9. Tožnik je v tem sporu vtoževal odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Na podlagi prvega odstavka 179. člena OZ pripada oškodovancu pravična denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, pod pogojem, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, in sicer neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel udarninsko raztrganinsko rano na levi strani čela, odrgnino nosu, izpah levega komolca, zdrobljen odprt zlom končnega dela leve koželjnice v zapestju, odlom koničastega izrastka leve podlahtnice v zapestju, udarnino in odrgnino v predelu hrbta, zlom križnice v predelu levega krila, zlom obeh vej leve in desne sramnice ter zlom vratu leve stegnenice. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da tožniku (brez upoštevanja soprispevka) za nepremoženjsko škodo pripada odškodnina v skupni višini 39.000,00 EUR, pri čemer je ocenilo, da mu v celoti pripada odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 17.500,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 17.000,00 EUR.

10. Za strah je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo 3.000,00 EUR od zahtevanih 3.500,00 EUR, kar je po oceni pritožbenega sodišča primerno glede na okoliščine konkretnega primera (zlasti naravo samega škodnega dogodka, obseg poškodb in trajanje zdravljenja) in glede na prisojane odškodnine za to obliko škode v sodni praksi1. 11. Za duševne bolečine zaradi skaženosti je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo 1.500,00 EUR od zahtevanih 2.250,00 EUR. Ugotovilo je, da so tožniku v posledici poškodb ostale številne brazgotine, in sicer na levi strani čela, na levem zapestju, levem kolku in levem komolcu, ki so vidne že z večje oddaljenosti. Poleg tega tožnik pri hoji šepa. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje premajhno težo dalo dejstvu, da ima tožnik več brazgotin na najbolj izpostavljenih predelih glave in rok, poleg tega pa tudi šepa, kar je estetska posledica, ki je opazna že z večje razdalje in daje izrazit videz telesne prizadetosti. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnik iz tega naslova upravičen do odškodnine v višini 2.000,00 EUR.

12. V okviru zahtevane odškodnine za premoženjsko škodo na podlagi prvega odstavka 174. člena OZ je sodišče prve stopnje tožniku priznalo 88,80 EUR potnih stroškov od zahtevanih 203,50 EUR. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o tem delu zahtevka zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik je že v tožbi v dokaz nastalih potnih stroškov predlagal poleg svojega zaslišanja tudi vpogled v zdravstveno dokumentacijo. Iz slednje pa izhaja (kar je sicer na podlagi zaključkov izvedenca medicinske stroke ugotovilo tudi sodišče prve stopnje - glej 21. točko obrazložitve sodbe), da je imel tožnik 35 specialističnih pregledov ter 50 fizioterapij. Ob upoštevanju razdalje 6 km od njegovega doma v C. do Kliničnega centra v D. in stroška prevoženega kilometra 0,37 EUR, je tožniku iz tega naslova zagotovo nastala vtoževana škoda v višini 203,50 EUR.

13. Pravilno pa sodišče prve stopnje tožniku ni priznalo škode v višini nastalih stroškov telefoniranja in fotokopiranja, uvaljavljane v pavšalnem znesku 30,00 EUR. Ker tožnik na zaslišanju ni znal opredeliti teh stroškov, drugih dokazov v ta namen pa ni ponudil, je sodišče prve stopnje ta del tožbenega zahtevka pravilno zavrnilo. Pri tem pa ni imelo podlage za odločitev o višini odškodnine po prostem preudarku (prvi odstavek 216. člena ZPP), saj ne gre za situacijo, ko se višina zneska ne bi dala ugotoviti ali bi se lahko ugotovila samo z nesorazmernimi težavami.

14. Tožnik se utemeljeno pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje, da ni utemeljen njegov rentni zahtevek. V skladu s prvim odstavkom 167. člena OZ ima odškodnina v primeru smrti, telesne poškodbe ali okvare zdravja praviloma obliko denarne rente, dosmrtne ali za določen čas. Če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, mu mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo (drugi odstavek 174. člena OZ). Namesto rente lahko oškodovanec zahteva izplačilo enkratne vsote (četrti in peti odstavek 167. člena OZ).

15. Tožnik v tem sporu zaradi izgube na zaslužku v posledici delne nezmožnosti za delo zahteva rento v enkratnem znesku 272.580,00 EUR glede na pričakovano življenjsko starost 77 let. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 27. 8. 2012 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: zmožen je opravljati drugo fizično lažje delo brez dvigovanja bremen nad 5 kg, pretežno sede, z možnostjo, da občasno vstane, brez stalnih ponavljajočih gibov z levo roko, ni zmožen za soročno delo. Tožnik je bil v bolniškem staležu od 25. 8. 2010 do 20. 12. 2012, delovno razmerje pri toženi stranki pa mu je prenehalo 8. 5. 2014. 16. Primarna funkcija odškodninskega prava je predvsem v odstranitvi nepravičnega položaja, v katerem se je znašel oškodovanec, to je v odpravi njegovega prikrajšanja (izravnalna funkcija)2. Izgubo zaslužka v bodoče je treba obravnavati kot izgubljeni dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (tretji odstavek 168. člena OZ). Pri presoji odškodnine iz naslova izpada dohodka v obliki denarne rente je odločilno, kakšno delo je oškodovanec opravljal tedaj, ko mu je škodni dogodek povzročil invalidnost, kakšno delo bi po normalnem teku stvari opravljal tudi v bodoče in kolikšna je razlika med prejemki, ki bi jih ob opravljanju navedenega dela prejemal. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da bi bil tožnikov rentni zahtevek utemeljen, če bi dokazal, da je njegova brezposelnost posledica zdravstvenega stanja in s tem škodnega dogodka. Obstoj oziroma neobstoj tožnikovih prizadevanj, da najde zaposlitev bi bilo mogoče upoštevati zgolj pri presoji višine rente zaradi obveznosti oškodovanca, da zmanjša škodo (prvi odstavek 171. člena OZ). Sodišče prve stopnje bi tako moralo izhajati iz stališča, da je tožnik do odškodnine za izpad dohodka v obliki rente v enkratnem znesku upravičen, če bi po normalnem teku stvari, tj. če do škodnega dogodka ne bi prišlo, zaposlitev še imel. V okviru presoje, ali bi tožnik lahko zmanjšal nastalo škodo, pa bi moralo sodišče prve stopnje raziskati, ali je morda tožnikovo slabo zdravstveno stanje oziroma še vedno trajajoče zdravljenje razlog, da dela (še) ne išče. V dokaz teh dejstev je tožnik predlagal svoje zaslišanje (ki ga sodišče prve stopnje v tem delu ni upoštevalo) in tudi izvedenca medicinske stroke.

17. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni odločilo o zakonskih zamudnih obrestih. Sodišče prve stopnje je o njih namreč odločilo v skupnem znesku z glavnico, kot je pojasnilo v 4., 49., 50. in 51. točki obrazložitve sodbe.

18. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijani del sodbe na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP delno spremenilo tako, da je ugotovilo tudi obstoj terjatve tožnika do tožene stranke v višini 27.239,36 EUR. Razlog za delno spremembo sodbe je v zmotni presoji tožnikovega soprispevka k nastanku škode (v obsegu 10 % in ne 50 %), zmotni odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti (v višini 2.000,00 EUR in ne 1.500,00 EUR) in nepravilni odmeri odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova potnih stroškov (v višini 203,50 EUR in ne 88,80 EUR). Na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP pa je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo, in sicer v odločitvi o rentnem zahtevku, in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo pri ponovnem odločanju upoštevati materialnopravna stališča pritožbenega sodišča in dopolniti dejansko stanje v nakazani smeri. V posledici delne razveljavitve sodbe je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (III. točka izreka), ki bo odvisna od končnega uspeha pravdnih strank v tem sporu.

19. V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni in nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa zoper katerega se vlaga, izjavo da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. 1 Primerjaj odločbe višjih sodišč opr. št. II Cp 3422/2015 z dne 13. 1. 2016, opr. št. II Cp 602/2009 z dne 6. 5. 2009 in opr. št. I Cp 625/2016 z dne 15. 6. 2016. 2 Sodba in sklep VS RS opr. št. II Ips 59/2014 z dne 3. 12. 2015.