Jedro

DZ je uvedel možnost, da sodišče otroka zaupa v skupno varstvo in vzgojo obema staršema tudi, če starša o tem nista soglasna. V skladu s 135. členom DZ imajo starši glavno in enako odgovornost za varstvo in vzgojo otroka ter njegov razvoj tudi po razpadu zakonske zveze. Koristi otroka so njihova poglavitna skrb, država pa jim nudi pomoč pri izvajanju njihove odgovornosti. Navedeno načelo prvenstva in enake odgovornosti staršev glede skupnih otrok je izraz splošne medsebojne dolžnosti staršev, ne glede na to, ali sta v zakonski zvezi ali ne.

Sodišče pri odločanju o zaupanju v vzgojo in varstvo (tretji odstavek 138. člena DZ), kot v vseh postopkih v zvezi z otrokom (četrti odstavek 7. člena DZ), prvenstveno skrbi za korist otrok. Otrok je zaradi svoje šibkosti v skladu z načelom pravičnosti posebej varovan član družbe. Ne gre za tekmovanje med starši, temveč sodišče pretehta vse okoliščine in sprejme odločitev, ki je otroku v korist. Institut zaupanja v skupno varstvo in vzgojo je, poleg zasledovanja cilja enake porazdelitve starševske odgovornosti med oba od staršev, zlasti pomemben tudi s stališča pravice otroka do kvalitativno enakega razmerja z obema od staršev tudi po razpadu skupne življenjske skupnosti. Z drugimi besedami, otrokova korist je najbolje varovana takrat, ko sta starša v odnosu do njega v enakem pravnem položaju, ob pogoju, da sta oba primerna za zaupanje v varstvo in vzgojo.

Pravilno je ugotovljeno, da so podani pogoji za skupno starševstvo. Le takrat, ko med starši obstaja zelo visoka stopnja konflikta in ta ogroža otroka, lahko sodišče zavrne možnost, da bi varstvo in vzgojo izvajala starša skupno.

Glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno, da sta deklici od razpada življenjske skupnosti udeležencev postopka bivali pri vsakem od njiju po teden dni in da sta za deklici skrbela v enakovrednem razmerju, je sodišče prve stopnje pravilno določilo preživnino le za čas od izdaje sklepa naprej (196. člen DZ), ko je režim preživljanja časa z deklic z enim in drugim od staršev spremenjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagateljica in nasprotni udeleženec nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se zakonska zveza, ki sta jo dne ... 2015 sklenila A. A. in B. B. razveže (I. točka izreka); da se mladoletna otroka udeležencev postopka C. C. in D. D. zaupata v skupno varstvo, vzgojo in oskrbo obema staršema (II. točka izreka); da je stalno bivališče mladoletne C. C. in D. D. na naslovu predlagateljice, kamor se jima vročajo tudi vse pošiljke. Prevzemnik pošiljk za otroka je predlagateljica (III. točka izreka). Odločilo je, da se skupno varstvo in vzgoja mladoletnih otrok C. C. in D. D. izvršuje tako, da sta otroka z očetom: vsak drugi vikend, ko oče v petek otroka pride iskati v šolo in ju nato v ponedeljek zjutraj pripelje nazaj v šolo; v tednu, ki sledi vikendu z očetom, vsako sredo, ko oče dekleti prevzame v šoli in ju nato v petek zjutraj pripelje nazaj v šolo; v tednu, kateremu sledi vikend z očetom, vsak torek, ko oče dekleti prevzame v šoli in ju nato v sredo zjutraj pripelje nazaj v šolo; ter nato v takšnem zaporedju dalje (IV. točka izreka). Nadalje je odločilo, da mladoletna C. C. in D. D. počitnice med šolskim letom preživljata s staršema izmenjaje ter z vsakim polovico časa med šolskimi počitnicami (V. izreka sklepa). Mati in oče se zavezujeta za preživljanje mladoletne C. C. in D. D. prispevati tako, da: vsak od njiju poskrbi zanju v času, ki ga preživita pri njem (hrana, higienske potrebščine, bivanje, počitnikovanje) in da oče k tem stroškom pri materi prispeva še 104,00 EUR mesečno za vsako od deklet (skupaj torej 208,00 EUR) tako, da navedeni znesek do vsakega 15. dne v mesecu plača na osebni račun matere, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka do plačila. K pokritju ostalih potreb v skupni višini 195,00 EUR za mladoletno C. C. 195,00 EUR za mladoletno D. D., pa starša prispevata v razmerju 60 (oče) : 40 (mati). Tako določene zneske sta starša dolžna prispevati od 30. 11. 2021 dalje do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov, odtlej dalje pa v valoriziranih zneskih določenih po vsakokratnem sklepu o uskladitvi preživnin Vlade Republike Slovenije in obvestilu pristojnega centra za socialno delo (VI. točka izreka sklepa). Sodišče prve stopnje je odločilo še, da udeleženca postopka krijeta vsak svoje stroške tega postopka ter vsak polovico stroškov sodnega izvedenca. Predlagateljica je dolžna v roku 15 dni nasprotnemu udeležencu povrniti polovico stroškov, ki so nastali z izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca klinične psihologije, in sicer v znesku 876,69 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (VII. točka izreka sklepa).

2. Zoper navedeni sklep se je pritožila predlagateljica, in sicer zoper točke II, IV, VI in VII izreka sklepa. Pritožbo je vložila iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se mladoletni hčerki zaupata v varstvo in vzgojo njej. Predlaga tudi, da se stiki z očetom določijo tako, da bosta hčerki skladno z njunimi željami in potrebami več časa preživeli pri njej, pri čemer naj se stiki z očetom izvršujejo skladno s predlogom izvedenca, to je vsak drugi vikend od petka do nedelje zvečer, med tednom pa tako, da preživita pri očetu dva popoldneva (z enim vmesnim prenočevanjem), ko ni vikend stika, v tednu z vikend stikom pa eno popoldne.

3. Pritožnica izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede zaupanja hčerk v varstvo, vzgojo in oskrbo obema staršema. Meni, da takšna odločitev sloni na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Obrazložitev, ki jo je glede te odločitve podalo sodišče prve stopnje, je neprepričljiva, neživljenjska in sloni izključno na načelnih izhodiščih pravne teorije. Udeleženca v konkretnem postopku nesporno nista sposobna normalnega komuniciranja in soodločanja glede vseh aspektov življenja otrok. Oba sta namreč večkrat jasno izrazila, da je komunikacija med njima izredno slaba, enako ugotovitev je podal center za socialno delo (v nadaljevanju CSD). Nadalje, to, da je sodelovanje med staršema šibko, je ugotovilo tudi samo sodišče. Sodišče prve stopnje z otrokoma ni imelo neposrednega stika, medtem ko je izvedenec z obema otrokoma opravil obširen in usmerjen pogovor. Določitev skupnega varstva in vzgoje je v neposrednem nasprotju z mnenjem izvedenca, ki je jasno in izrecno navedel, da je, upoštevajoč največjo korist obeh otrok, najboljše, da se zaupata v varstvo in vzgojo materi (pri tem je skoraj popolnoma enako mnenje podal tudi že CSD). Da sta otroka dejansko v stiski, nadalje priča tudi dejstvo, da sta obe hčerki v decembru lani in v januarju letos na lastno željo poiskali pomoč pri šolski svetovalni službi, kjer sta s šolsko socialno delavko opravili več individualnih razgovorov, v katerih sta obe izrazili stisko, vezano na postopek ločitve staršev in s tem povezano nesposobnost komuniciranja in dogovarjanja med njima. Predlagateljica izpostavlja, da gre za dejstvo in dokaz, ki ga brez lastne krivde ni mogla predložiti v okviru prvostopenjskega postopka, saj sta hčerki svetovalno službo obiskovali v času po zaključku glavne obravnave. Poleg tega pa je skladno s 34. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) tudi v okviru pritožbenega postopka vselej dopustno navajati nova dejstva in nove dokaze, če so slednji v korist mladoletnih otrok. Navedena dejstva in dokaz v obliki poročila šolske svetovalne službe jasno kažejo na napačnost odločitve sodišča prve stopnje pri določitvi skupnega varstva in vzgoje. Da stiska izvira ravno iz ravnanj očeta, je razvidno že iz samega poročila, o tem pa nazorno priča tudi dejstvo, da hčerki nista želeli, da bi oče bil seznanjen s tem, da sta bili na razgovorih, saj sta se zaradi preteklih izkušenj, ko ju je oče po nepotrebnem vključeval v nerazrešene zadeve med njim in predlagateljico, bali kakšna bo njegova reakcija.

Odločitev sodišča je napačna tudi z vidika nesporne ugotovitve, da sta obe deklici čustveno bolj navezani na predlagateljico in da jima slednja nudi boljše pogoje za zdrav, uravnotežen in celovit razvoj. Izpostavlja, da po jasni ugotovitvi izvedenca ne gre le za željo hčerk, da bi več časa preživeli pri materi, pač pa za dejansko potrebo obeh otrok, da imata deklici primarno okolje pri predlagateljici, kjer sta čustveno in socialno bolj sprejeti, ob tem pa je izredno pomembna tudi istospolna identifikacija, ki jo imata z materjo. Sodišče prve stopnje je sicer navedlo, da naj bi to okoliščino upoštevalo pri razporeditvi časa, ki ga hčerki preživita pri enem in drugem staršu, vendar samo razporeditev časa v nobenem primeru ne more odtehtati strahu deklic, da bosta tako rekoč za vsako stvar potrebovali soglasje obeh staršev, ki se med seboj nista sposobna dogovoriti.

Odločitev sodišča prve stopnje je tudi materialnopravno napačna, saj le-to ni upoštevalo koristi otrok. Situacija v obravnavani zadevi tudi ni primerljiva s sodno prakso (sklep IV Cp 98/2021 z dne 19. 5. 2021), na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, saj je iz obrazložitve te odločbe jasno razvidno, da sta starša po začetnih težavah uredila komunikacijo.

Odločitev sodišča je obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v povezavi s 42. členom ZNP-1, v samem sklepu niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih (ni navedb, zakaj sodišče ni sledilo mnenju izvedenca, da sta otroka zaradi nesodelovanja staršev v stiski oziroma je obrazložitev sklepa nejasna in med seboj v nasprotju). Sodišče prve stopnje je namreč v okviru 18. točke obrazložitve navedlo: „sta dekleti zaradi nesodelovanja staršev obe v veliki stiski. Izvedenec je tudi izpostavil, da glede na trenutno nezmožnost sodelovanja med staršema skupno varstvo in vzgoja ne pride v poštev. Sodišče zaključuje, da je tako dobljeno mnenje (pisno in ustno) določno in obrazloženo odgovorilo na vsa zastavljena vprašanja, zato nima pomislekov v njegovo strokovnost in pravilnost ter ga je v celoti upoštevalo.“ Po drugi strani pa je sodišče v okviru 21. točke obrazložitve navedlo: „Glede na navedena stališča sodišče ne more slediti stališču izvedenca, da skupno varstvo in vzgoja v obravnavani družinski zadevi ni mogoče, ker med staršema ni sodelovanja.“ Kontradiktornost med obema deloma obrazložitve je več kot očitna.

Ugotovitev, da je obrazložitev sklepa v nasprotju s samo odločitvijo, velja tudi glede ugotovitve sodišča, da je komunikacija med staršema neprimerna, oziroma, da je sploh ni. Skupno varstvo in vzgoja namreč znatno presega vsakodnevno skrb v okviru lastnih gospodinjstev in terja visoko stopnjo složnosti med obema staršema, ki pa v konkretnem primeru nedvomno ni podana.

4. Predlagateljica izpodbija tudi odločitev sodišča glede izvrševanja stikov. Hčerki bi ob takšni ureditvi v referenčnem obdobju 14 dni na ta način pri materi preživeli za nianso več časa kot pri očetu, pri čemer ni sodišče podalo nobenega tehtnega argumenta, zakaj ni upoštevalo mnenja izvedenca glede potrebe otrok, da bi pri predlagateljici preživeli več časa. Z načinom stikov, kot ga je določilo sodišča prve stopnje, se je dejansko število selitev samo še povečalo, saj bosta morali hčerki sedaj tudi med tednom s seboj vzeti tako rekoč vse, kar bosta potrebovali v naslednjih treh dneh, kar predstavlja zanju samo breme. Argument, da je dodano prenočevanje smotrno, da bi se otroka razbremenilo voženj, ne vzdrži resne presoje. Hčerki namreč vse prostočasne aktivnosti obiskujeta v pozno popoldanskem času in jih zaključujeta v večernem času, kar pomeni, da ju lahko nasprotni udeleženec pripelje na dom matere, oziroma, da ju mati brez težav prevzame neposredno po končani aktivnosti, pri čemer bo čas, ki ga bosta hčerki na ta način preživeli na poti, kvečjemu krajši, saj je dom matere v ..., dom očeta pa na Hrvaškem, zaradi česar se pogosto zgodi, da morajo ob povratku na dom očeta hčerki več časa čakati v avtu na meji.

5. Povsem nesprejemljiva je tudi odločitev glede preživljanja otrok. Odločitev sodišča prve stopnje je v nasprotju z določbo 196. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), ki določa, da se preživnina določi v mesečnem znesku in za naprej, prav tako pa sodišče ni odločilo o obveznosti, ki je zapadla do trenutka odločitve sodišča. Če bosta hčerki zaupani predlagateljici v varstvo in vzgojo, bo na predlagateljico padlo bistveno večje breme preživljanja. Ob načeloma pravilno ugotovljeni višini stroškov, ki so potrebni za preživljanje vsake od obeh hčerk, je vsekakor potrebna tudi sprememba pri višini preživnine, ki jo mora nasprotni udeleženec prispevati predlagateljici, saj je znesek 104,00 EUR prenizek. Sodišče mora upoštevati prispevek staršev k varstvu in vzgoji ter preživljanju otrok, v konkretnem primeru bo ta pretežno na materi, kateri je potrebno zaupati otroka v varstvo in vzgojo, kar sodišče mora upoštevati in preživninsko breme razporediti med starša, upoštevaje vse potrebe otroka v skladu z razmerjem 60 : 40 in odločiti v skladu s 196. členom DZ.

6. Predlagateljica se ne strinja s povrnitvijo polovice stroškov za izvedbo dokaza z izvedencem. Sama je namreč v celoti sprejela mnenje, ki ga je podal CSD in zgolj nasprotni udeleženec je bil tisti, ki je zahteval postavitev izvedenca.

7. Nasprotni udeleženec je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

**Presoja utemeljenosti pritožbe**

8. Pritožba ni utemeljena.

Glede zaupanja v varstvo in vzgojo

9. DZ je uvedel možnost, da sodišče otroka zaupa v skupno varstvo in vzgojo obema staršema tudi, če starša o tem nista soglasna. V skladu s 135. členom DZ imajo starši glavno in enako odgovornost za varstvo in vzgojo otroka ter njegov razvoj tudi po razpadu zakonske zveze. Koristi otroka so njihova poglavitna skrb, država pa jim nudi pomoč pri izvajanju njihove odgovornosti. Navedeno načelo prvenstva in enake odgovornosti staršev glede skupnih otrok je izraz splošne medsebojne dolžnosti staršev, ne glede na to, ali sta v zakonski zvezi ali ne1. Načelo ima podlago v ustavni ureditvi (55. člen Ustave Republike Slovenije) in mednarodnih konvencijah (18. člen Konvencije o otrokovih pravicah), za njegovo izvedbo v dejanskem življenju pa je najbolj primeren institut skupne vzgoje in varstva. To obliko varstva in vzgoje otroka lahko sodišče izreče brez predloga udeležencev in kljub morebitnem nestrinjanju obeh od staršev ali enega od njiju.

10. Sodišče pri odločanju o zaupanju v vzgojo in varstvo (tretji odstavek 138. člena DZ), kot v vseh postopkih v zvezi z otrokom (četrti odstavek 7. člena DZ), prvenstveno skrbi za korist otrok. Otrok je zaradi svoje šibkosti v skladu z načelom pravičnosti posebej varovan član družbe. Ne gre za tekmovanje med starši, temveč sodišče pretehta vse okoliščine in sprejme odločitev, ki je otroku v korist.2 Institut zaupanja v skupno varstvo in vzgojo je, poleg zasledovanja cilja enake porazdelitve starševske odgovornosti med oba od staršev, zlasti pomemben tudi s stališča pravice otroka do kvalitativno enakega razmerja z obema od staršev tudi po razpadu skupne življenjske skupnosti. Z drugimi besedami, otrokova korist je najbolje varovana takrat, ko sta starša v odnosu do njega v enakem pravnem položaju, ob pogoju, da sta oba primerna za zaupanje v varstvo in vzgojo.

11. Življenjsko logično je, da sta oba od staršev redko povsem izenačena v svojih starševskih kapacitetah. Navedeno pa ne pomeni, da je tisti od staršev, ki ima nekoliko slabše starševske kapacitete, avtomatično neprimeren za zaupanje v varstvo in vzgojo. V skladu s sedaj veljavno ureditvijo je mejnik, ko skupno starševstvo ni možno, zgolj in edino ogrožanje otroka. Ali je otrok ogrožen, sodišče presoja v vsakem posameznem primeru.

12. V skladu s tretjim odstavkom 7. člena DZ starši delajo v otrokovo korist, če, zlasti ob upoštevanju osebnosti otroka, njegove starosti in razvojne stopnje ter hotenj, primerno zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka, ter mu nudijo primerno vzgojno vodstvo in ga spodbujajo v njegovem razvoju. Pri ocenjevanju pogojev za zaupanje v varstvo in vzgojo je treba opraviti celostno analizo, torej, poleg starosti, osebnosti in potreb posameznega otroka, upoštevati psihološko opremljenost vsakega od staršev za ustrezen odnos z otrokom, njegovo vzgojo pripravljenost vsakega od staršev za odgovorno skrb za otroka, življenjsko okolje in drugo.

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vestno in skrbno izvedlo dokazno oceno (8. člen ZPP v povezavi z 42. členom ZNP-1) in posledično pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v tej zadevi ter na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je argumente za odločitev jasno in sistematično obrazložilo. Za oceno starševskih kapacitet ter čustvenih vezi med otrokoma in starši je v bil v predmetni zadevi postavljen izvedenec klinični psiholog (243. člen ZPP), saj je predstavnik stroke, ki je najbolj kompetentna dajati odgovore na tovrstna vprašanja.

14. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da v celostnem smislu sprejema mnenje izvedenca ter nato v nadaljevanju obrazložitve natančno pojasnilo, v katerih posameznih delih in zakaj izvedenskemu mnenju, oziroma mnenju CSD, ni sledilo. Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo ugotovitvam izvedenca, ki se tičejo njegovega strokovnega področja. Pravni sklep, ki iz ugotovitev izvedenca (ter drugih izvedenih dokazov) sledi, torej odločitev o vzgoji in varstvu, pa je v domeni sodišča. Pritožbena navedba, da je sodišče brez kakršnih koli argumentov odločilo v nasprotju s predlaganim s strani stroke, oziroma, da je obrazložitev sklepa nejasna in med seboj v nasprotju, tako ne drži. 15. Ključni pomislek, ki ga na več mestih izpostavlja pritožba, je, da udeleženca postopka nista sposobna „normalnega“ komuniciranja in soodločanja glede vseh aspektov življenja deklic, zaradi česar skupno starševstvo ni primerno. Izvedenec klinični psiholog je v obravnavani zadevi podal pisno mnenje, da imata oba od staršev primerjalno povsem ustrezne osebnostne lastnosti in starševsko vzgojne kapacitete, da lahko nudita normalne pogoje za zdrav, uravnotežen in celovit razvoj deklic, saj sta v svoji starševski vlogi primerjalno enako sposobna zadovoljevati njune čustvene potrebe, jima prisluhniti in ju razumeti ter poskrbeti za njun zdrav telesni in duševni razvoj – pri tem imata oba zelo pomembno komplementarno dopolnjevalno vlogo pri odraščanju in osebnostnem razvoju svojih hčera (list. št. 61). Temeljna predpostavka za skupno starševstvo je torej v obravnavani zadevi izpolnjena. Izvedenec je v nadaljnjem podajanju mnenja resda ocenil večjo čustveno navezanost deklic na predlagateljico, vendar je čustvena navezanost le ena od prvin starševstva. Izvedenec ni ugotovil, da bi deklici nasprotnega udeleženca čustveno zavračali ali da se ob njemu ne bi dobro počutili, nasprotno.

16. Sodišče prve stopnje ob podanem izvedenskem mnenju in ostalih izvedenih dokazih tako povsem pravilno ugotovilo, da so podani pogoji za skupno starševstvo. Namreč, kot že izpostavljeno, le takrat, ko med starši obstaja zelo visoka stopnja konflikta in ta ogroža otroka, lahko sodišče zavrne možnost, da bi varstvo in vzgojo izvajala starša skupno.3 Pritožbeno sodišče v zvezi s tem izpostavlja, da deklici zadnje tri leta preživljata čas z enim in drugim od staršev na način, da pri vsakem od staršev bivata po en teden, kar pomeni, da v praksi udeleženca postopka skupno starševstvo že izvajata. Nadalje, iz izpovedbe predlagateljice izhaja, da se glede najnujnejših stvari z nasprotnim udeležencem uspeta dogovoriti, da ocenjuje, da bi se prepad med njo in nasprotnim udeležencem dalo premestiti, ko bo postopek končan in bo preteklo dovolj časa, oziroma, da napete odnose pripisuje še ne predelanim čustvom zaradi dolgega teka postopka (list. št. 120). Nasprotni udeleženec pa je v izpovedal, da predlagateljico ocenjuje kot dobro mamo in da misli, da ne on ne predlagateljica ne bi deklicama grdo govorila drug o drugem (list. št. 109 in 110). Pritožbeno sodišče se tako povsem strinja z oceno, da stopnja konflikta med staršema ni tolikšna, da bi ogrožala korist deklic.

17. Sodišče prve stopnje je v okviru določanja preživljanja časa z enim in drugim od staršev zelo ustrezno upoštevalo tudi ugotovljeno večjo čustveno navezanost deklic na predlagateljico oziroma izražanje njune želje, da bi več časa preživeli z mamo. Pritožnica izpostavlja, da sta deklici s s sklepom določeno ureditvijo dodatno obremenjeni, ker morata vzeti s sabo dodatne stvari tudi med tednom, oziroma, da se število voženj s tem ni zmanjšalo. Očitki o navedenih manjših neprijetnostih praktične narave ne omajejo pravilne odločitve sodišča prve stopnje tudi v tem delu. S stališča koristi deklic je bistveno, da imata z vsakim od staršev možnost graditi kvaliteten odnos in čustveno vez, navedeno pa se vzpostavlja ob vsakodnevni rutini, kamor med drugim spada tudi skrb za prevoze ter večerne in jutranje obveznosti otrok oziroma skupno preživljanje časa v vseh delih dneva.

18. Višje sodišče tako v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje in glede na ugotovitve sodišča prve stopnje nima pomislekov glede tega, da je v danih okoliščinah zaupanje deklic v varstvo in vzgojo obema od staršev v njuno največjo korist. 19. Glede predloženega poročila šole z dne 3. 2. 2022 pritožbeno sodišče pojasnjuje, da to ne predstavlja dopustne pritožbene novote, ki bi jo bilo moč upoštevati na podlagi 34. člena ZNP-1. Sodišče namreč o sporu med udeleženci postopka odloči po dejanskem stanju ob izdaji sklepa (30.11.2021), saj to stanje zajemajo časovne meje pravnomočnosti sodne odločbe. Zato dopustne pritožbene novote tudi po določbi 34. člena ZNP-1 lahko predstavljajo le tista dejstva oziroma dokazi, ki so v tem času že obstajali, pa jih udeleženec postopka pred sodiščem prve stopnje ni navedel, ne pa dejstva in dokazi, ki so nastali šele kasneje.

Glede preživnine

20. Glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno, da sta deklici od razpada življenjske skupnosti udeležencev postopka bivali pri vsakem od njiju po teden dni in da sta za deklici skrbela v enakovrednem razmerju, je sodišče prve stopnje pravilno določilo preživnino le za čas od izdaje sklepa naprej (196. člen DZ), ko je režim preživljanja časa z deklic z enim in drugim od staršev spremenjen. Pritožnica ugotovljene višine mesečnih potreb deklic ne izpodbija, zgolj pavšalno navede, da je prispevek nasprotnega udeleženca v višini 104, 00 EUR definitivno prenizek. Spremembo razmerja prispevka k pokrivanju mesečnih potreb deklic predlagateljica predlaga le za primer, da bi uspela s predlogom o zaupanju deklic v varstvo in vzgojo njej. Glede na navedeno s pritožbenimi očitki glede preživnine ni mogla uspeti.

Glede stroškov postopka

21. Sodišče prve stopnje je stroške pravilno odmerilo po prostem preudarku (drugi odstavek 55. člena ZNP-1). Odločitev o tem, da vsak od udeležencev postopka nosi svoje stroške postopka, stroške izvedbe dokaza z izvedencem pa si delita, je ustrezno pojasnilo in sicer, da je glede na specifiko družinskih sporov v interesu obeh udeležencev postopka, da se kompleksna družinska situacija celostno uredi. Iz navedenega razloga ni relevantno, da je predlagateljica sprejela mnenje CSD, oziroma, da je postavitev izvedenca predlagal nasprotni udeleženec. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o pritožbenih stroških. Upoštevaje že zgoraj navedeno je odločilo, da predlagateljica in nasprotni udeleženec nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

22. Pritožbeno sodišče v zaključku povzema, da v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva ter pravilno uporabilo določila materialnega prava. Prav tako ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, naštetih v drugem odstavku 350. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (drugi odstavek 365. člena ZPP v povezavi s 42. členom ZNP-1) 1 Primerjaj K. Zupančič, Družinsko pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1999, str. 68. 2 Primerjaj s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, št. IV Cp 2860/2017, z 25. 1. 2018. 3 M. Čujovič v Komentar Družinskega zakonika, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2019. str. 420.