Jedro

Novela ZDR-A je sicer skrajšala zakonsko določene odpovedne roke (in sicer za delavca, kot je tožnik in ki ima najmanj 15 let in manj kot 25 let delovne dobe, z 75 na 60 dni), vendar se ta sprememba začne uporabljati šele z dnem uveljavitve in začetka uporabe spremembe pravice do nadomestila za primer brezposelnosti za osebe, ki so starejše od 50 let in imajo najmanj 25 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu v zakonu, ki ureja zaposlovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti. V času podaje tožnikove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi veljaven ZZZPB še ni bil spremenjen, tako da bi moralo sodišča prve stopnje šteti, da je tožnik upravičen do daljšega odpovednega roka (kot je veljal pred spremembo ZDR).

Izrek

I. Pritožbi tožnika se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu 2. alineje 1. tč. izreka spremeni tako, da se v tem delu v celoti na novo glasi: „- odškodnino v višini 2.103,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2. 7. 2009 dalje do plačila;“.

II.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

III.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti njegove pritožbene stroške v znesku 69,12 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo, svoje stroške pritožbenega postopka pa krije sama. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odpravnino v znesku 7.110,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 dalje do plačila in odškodnino v višini 1.682,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2. 7. 2009 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova je zavrnilo. Prav tako je naložilo toženi stranki obračunati regres za leto 2009 v višini 686,00 EUR, od tega plačati pripadajoče davke in tožniku izplačati neto znesek regresa v višini 569,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2. 7. 2009 dalje do plačila, vse v roku osem dni pod izvršbo (1. točka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku osem dni tožeči stranki povrniti znesek 1.047,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po izteku roka za izpolnitev dalje do plačila (2. točka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožnikovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo prehodno in končno določbo 90. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-A, Ur. l. RS, št. 103/2007), ki pravi, da se določba 39. člena ZDR-A, ki je skrajšala odpovedni rok za delavce, ki imajo več kot 15 in manj kot 25 let delovne dobe, začne uporabljati z dnem uveljavitve in začetka uporabe spremembe pravice do nadomestila za primer brezposelnosti za osebe, ki so starejše od 50 let in imajo najmanj 25 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu v zakonu, ki ureja zaposlovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti. Drugi odstavek citiranega člena ZDR-A pa pravi, da se do dneva uporabe 39. člena ZDR-A uporabljajo določbe 92. člena zakona, ki so veljale do uveljavitve ZDR-A. Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti pa od leta 2006 ni bil spremenjen, zato se glede odpovednih rokov še vedno uporabljajo prvotne določbe 92. člena ZDR. Glede na navedeno tožniku pripada odpovedni rok v dolžini 75 dni in ne 60 dni, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnik je tako upravičeno zahteval odškodnino za 75 dni odpovednega roka. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da so bili podani pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika zaradi zamude s plačilom plač. Pri tem se slednje sklicuje le na eno sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 973/2004, z dne 29. 9. 2005, ki pa ne predstavlja sodne prakse, sploh pa ne enotne sodne prakse. Poleg tega je navedeni primer bistveno drugačen od obravnavanega, saj je šlo v tamkajšnjem primeru za daljše, tudi večmesečne zamude z izplačilom plače, kar ni primerljivo z nekaj dnevnimi zamudami tožene stranke. Sodišče prve stopnje tudi zavzame zmotno stališče, da plačilo plače po opominu delavca ne pomeni ničesar, saj v kolikor bi bilo tako, opomin v zakonu sploh ne bi bil določen, ker delodajalec kršitve ne bi mogel sanirati. Komentar ZDR navaja, da določitev roka po opominu ni sama sebi namen, ampak je namenjen delodajalcu, da izpolni obveznosti in obdrži pogodbo o zaposlitvi v veljavi, kar pomeni, da onemogoči delavcu izredno odpoved. Komentar opozarja, da je drugačna sodna praksa nepravilna in v nasprotju z zakonom. V tej smeri je bila sprejeta novela ZDR-A in dodan nov 3. odstavek 112. člena ZDR. Tako mora iti za primere posebno hudih kršitev delodajalca, v konkretnem primeru pa gre za manjše zamude z izplačilom plače in zato ne gre za posebno hude kršitve delodajalca. Zaradi manjših zamud z izplačilom plač tudi ni izpolnjen pogoj za izredno odpoved iz 110. člena ZDR, saj ne gre za takšne okoliščine, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje tega pogoja sploh ni ugotavljalo. Tudi gramatikalna razlaga tretjega odstavka 12. člena ZDR je na strani tožene stranke. 30-dnevni rok za izredno odpoved namreč začne teči, ko poteče 8-dnevni rok iz prvega odstavka tega člena in delodajalec ne izpolni svoje obveznosti, oziroma ne odpravi kršitve. Pogoji za izredno odpoved tožnika torej niso bili izpolnjeni, zato je treba njegov tožbeni zahtevek zavrniti. Tožena stranka priglaša stroške postopka.

Tožnik je na pritožbo tožene stranke odgovoril. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožena stranka, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana s strani tožene stranke smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba namreč vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih med katerimi ni nasprotij in je ustrezno obrazložena.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi določil 112. člena ZDR, ki določa, da delavec lahko v osmih dneh po tem, ko predhodno pisno opomni delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo, izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, v konkretnem primeru iz razlogov po določilih 4. točke prvega odstavka 112. člena ZDR, ki določa, da gre za primer, ko delodajalec trikrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plačila za delo, ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku. Drugi odstavek 112. člena ZDR določa, da ima delavec v primeru odpovedi zaradi ravnanj delodajalca pravico do odpravnine določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Med strankama v postopku je bilo nesporno, da tožena stranka tožniku šestkrat ni izplačala plače v pogodbenem roku, to je 18. dne v mesecu za pretekli mesec in sicer v obdobju od novembra 2008 do aprila 2009. Tožnik je v postopku tudi izkazal, da je toženo stranko pisno opomnil na izpolnitev obveznosti s pisnim opominom z dne 12. 6. 2009 in tudi o kršitvah obvestil inšpektorja za delo.

Glede na podane pritožbene ugovore tožene stranke pritožbeno sodišče navaja, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni obveznost delavca, ampak je njegova pravica in delodajalec tudi kršitve svojih obveznosti za plačilo plače ne sanira s tem, ko jih kasneje izpolni. Kršitve, ki so razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca, ostanejo, saj še vedno velja, da delodajalec npr. trikrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plačila za delo v zakonsko, oziroma pogodbeno dogovorjenem roku (takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v več zadevah, in sicer npr.: opr. št. VIII Ips 108/2006 in opr. št. VIII Ips 319/2007). Iz določbe prvega odstavka 112. člena ZDR neposredno ne izhaja, da bi bilo opominjanje delodajalca namenjeno temu, da le-ta očitane kršitve odpravi ali obveznosti izpolni in tako tudi pritožbeni ugovor, glede spremembe tretjega odstavka 112. člena ZDR, ne more vplivati na drugačno odločitev. Tako zakonski razlog iz 4. alinee prvega odstavek 112. člena ZDR ostaja, in ga ni mogoče odpraviti: plača je bila in je ostala izplačana nepravočasno, kar tudi sicer med strankama v postopku niti ni bilo sporno. Razlog za izredno odpoved po 4. alinei prvega odstavka 112. člena ZDR namreč ni neizplačilo plače, kot to očitno meni tožena stranka v pritožbi, temveč najmanj trikratno izplačilo plače z zamudo, zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev. Tako je obveznosti delodajalca iz prvega odstavka 112. člena ZDR mogoče razumeti le kot predpogoj za odpoved iz razlogov navedenih v tem členu. Tudi ob predpostavki, da tako prvi odstavek 112. člena ZDR kot drugi odstavek 110. člena ZDR določata rok za izredno odpoved, bi bilo po načelu in favorem, to neskladje mogoče razlagati le v korist delavca. Dodatne obveznosti delavca po prvem odstavku 112. člena ZDR ne morejo vplivati na prekluzivni rok za podajo odpovedi po drugem odstavku 110. člena ZDR. Ta rok lahko začne teči z dnem, ko delavec sploh lahko poda izredno odpoved. Pritožbeno sodišče ob tem tudi navaja, da sodna praksa sodišča prve stopnje ali sodbe višjega sodišča, ki jo tožena stranka tudi zmotno razume, ne pomeni enotne sodne prakse. Enotno sodno prakso predstavljajo le odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da je bil podan pogoj za tožnikovo izredno odpoved iz 4. točke prvega odstavka 112. člena ZDR in da je slednji spoštoval postopkovna pravila ZDR pri podaji izredne odpovedi, zato je tudi pravilno zaključilo da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika zakonita. Tožena stranka šele v pritožbi navaja, da v obravnavani zadevi naj ne bi šlo za takšne okoliščine, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja, pri čemer ne navede niti razlogov za odstop od dokazne prekluzije, zato pritožbeno sodišča teh navedb ni upoštevalo (337. člen ZPP). Tudi sicer pa se te okoliščine, v primeru podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca, predpostavljajo.

Tožena stranka zoper ugodilni del izpodbijane sodbe ne navaja drugih pritožbenih razlogov, zato je pritožbeno sodišče ta del izpodbijane sodbe preizkusilo le še v okviru pooblastil iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi po uradni dolžnosti ni storilo, prav tako pa je na podano dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na ta del obrazložitve sodišča prve stopnje le sklicuje (stran 3 obrazložitve).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe se pritožuje tožnik. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri izračunu višine odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka upoštevati, da bi znašal odpovedni rok tožnika za 18 let delovne dobe pri toženi stranki 75 dni in ne 60 dni, kolikor je upoštevalo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so tožnikove pritožbene navedbe utemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč očitno spregledalo prehodno in končno določbo 90. člena ZDR-A. Ta novela je sicer res spremenila 92. člen ZDR, ki določa minimalno dolžino odpovednih rokov (in sicer je skrajšala dolžino minimalnega odpovednega roka za delavca, ki ima najmanj 15 let in manj kot 25 let delovne dobe iz 75 na 60 dni), vendar pa je omenjena novela v 90. členu izrecno določila, da se sprememba 92. člena ZDR uporablja z dnem uveljavitve in začetka uporabe spremembe pravice do nadomestila za primer brezposelnosti za osebe, ki so starejše od 50 let in imajo najmanj 25 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu v zakonu, ki ureja zaposlovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti, na kar pravilno opozarja tožnik v pritožbi. V času podaje tožnikove izredne odpovedi veljaven Zakon o zavarovanju in zaposlovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/1991 in nadalj.), ki ga je potrebno uporabiti za presojo obravnavanega razmerja, v navedeni smeri, ni bil spremenjen, zato tožnik v pritožbi utemeljeno navaja, da bi moralo sodišča prve stopnje pri izračunu višine odškodnine iz tega naslova, za njegovih 18 let delovne dobe pri toženi stranki, upoštevati 75 dnevni odpovedni rok in ne 60 dnevni odpovedni rok. Glede na navedeno tožnik v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke iz naslova odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, poleg prisojenega zneska 1.682,94 EUR, utemeljeno zahteva še znesek 420,73 EUR, skupaj torej 2.103,67 EUR (2,5 krat 841,47 EUR, kolikor je po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje znašala tožnikova neto plača in kolikor naj bi tožnik zaslužil v teh dveh mesecih in pol).

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče, v skladu s 355. členom ZPP pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu 2. alineji 1. tč. izreka spremenilo tako, da je prisojeni znesek odškodnine zvišalo za 420,73 EUR (na 2.103,67 EUR). Kljub delni spremembi izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (2. tč. izreka) ni poseglo, ker je slednje pri tej odločitvi upoštevalo, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu v celoti uspel z vtoževanim zahtevkom.

Ker s pritožbo uveljavljani razlogi tožene stranke niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pa je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških tožnika temelji na določilu drugega odstavka 154. člena ZPP. S pritožbo je tožnik uspel, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti njegove pritožbene stroške, katerih višino je pritožbeno sodišče odmerilo v znesku 69,12 EUR (nagrada za postopek z rednimi pravnimi sredstvi: tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj. 48,00 EUR, materialni stroški: tar. št. 6002 ZOdvT 9,60 EUR, po vrednosti 0,459 EUR za odvetniško točko, vse povečano za 20 % DDV). Tožena stranka je tako dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 69,12 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, pod izvršbo. Svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo tožnik krije sam, ker njegov odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).