Jedro

Obvezna sestavina odločbe, izdane po 73. členu zakona, so prepovedi iz 76.c člena, zato morejo biti v izreku odločbe konkretno navedene. Ker ZUN ne ureja izvršljivost odločbe in tudi nima drugih določb, ki bi urejale izvršitev odločbe, veljajo glede tega določbe ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Republiškega urbanističnega inšpektorata z dne 16.7.1993 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov proti odločbi Urbanistične inšpekcije občinskega inšpektorata občine z dne 5.5.1993, s katero jima je bilo naloženo, da do 15.5.1993 odstranita prizidek gostinskega lokala maksimalnih zunanjih tlorisnih izmer cca 7,40 x 10,50 m na zemljišču parc. št. 110 na južni strani obstoječe stanovanjske hiše - pizzerije ter vzpostavita zemljišče v prejšnje stanje na lastne stroške (1. tč. izreka). Za navedeni objekt iz 1. tč. izreka veljajo prepovedi iz 76.c člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju: ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/89 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93). Če investitorja ne bosta opravila naloženega dejanja iz prve točke izreka do 15.5.1993, bo to na njune stroške opravilo pooblaščeno podjetje dne 20.5.1993. V obrazložitvi navaja, da sta tožnika po inšpekcijskem pregledu, opravljenem 16.4.1993 z gradnjo nadaljevala, kar izhaja iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 4.5.1993. Ker sta z deli nadaljevala, je izpolnjen pogoj za uvedbo novega inšpekcijskega postopka po 4. odstavku 17. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju naselij (Uradni list RS, št. 18/93) in je organ prve stopnje na podlagi 73. člena ZUN utemeljeno izdal izpodbijano odločbo. Glede na določbo 76. člena navedenega zakona zaslišanje strank v postopku ni potrebno, zato uveljavljana kršitev pravil postopka ni podana. Na odločitev tudi ne more vplivati okoliščina, da sta tožnika dala predlog na odložitev izvršbe in vplačala ustrezen depozit, niti to, da je uveden postopek za pridobitev lokacijskega dovoljenja.

Tožnika v tožbi uveljavljata vse tri tožbene razloge iz 1. odstavka 10. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Menita, da so bile bistveno kršene določbe postopka, ker je organ prve stopnje izdal odločbo po skrajšanem postopku. Tožnika pred vročitvijo odločbe sploh nista bila seznanjena z uvedbo postopka. Zato menita, da se upravni organ ne bi smel sklicevati na dejanja, glede katerih strankama ni bila dana možnost, da bi se o njih izjasnili. Če je kontrolni pregled bil opravljen, bi morali biti stranki s tem seznanjeni. Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ne more zadostovati "nek ogled", ki je bil opravljen brez prisotnosti prizadetih strank. Ne soglašata z ugotovitvami, da sta po uveljavitvi zakona o spremembah in dopolnitvah ZUN nadaljevala z gradnjo prizidka, za katerega nimata ustreznega lokacijskega dovoljenja. Pred prejemom odločbe sta tožnika 6.5.1993 priglasila "črno gradnjo" torej nedovoljeni poseg v prostor in opisala situacijo ter vplačala ustrezni depozit. Če bi stališče tožene stranke bilo pravilno, potem je pravno brezpredmetna dana možnost legalizacije "črne gradnje". Posledica zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je tako tudi napačna uporaba materialnega prava, saj niso bili podani pogoji iz 4. odstavka 17. člena zakona o spremembah in dopolnitvah ZUN. Predlagata, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja tožeča stranka.

V obravnavani zadevi gre za ukrep urbanističnega inšpektorja po 73. členu navedenega zakona, po katerem organ urbanistične inšpekcije odredi, da se objekt ali del objekta odstrani in vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna in sicer na investitorjeve stroške, če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del. Tožnika ne izpodbijata ugotovitve, da za sporni objekt ni bilo izdano lokacijsko dovoljenje. Toda izrecno navajata, da ne soglašata z ugotovitvijo, da bi po uveljavitvi zakona o spremembah in dopolnitvah ZUN nadaljevala z gradnjo prizidka, vendar ne navajata, katera konkretna ugotovitev glede tega ne drži in tudi ne ponujata nobenega dokaza. V odločbi prve stopnje pa je izrecno ugotovljeno, da sta tožnika v času od 16.4.1993, ko je bil opravljen inšpekcijski pregled, do 4.5.1993 na spornem objektu vgradila stavbno pohištvo (vrata in zastekljena okna), pozidala dele sten, zgradila gostinski pult in delno ometala zidove. Ta odločilna dejanska ugotovitev ima podlago v zapisnikih o inšpekcijskem pregledu dne 16.4.1993 in 4.5.1993. Zato pavšalni tožbeni ugovor sodišču ne vzbuja dvoma glede te odločilne dejanske ugotovitve. V takem primeru je namreč ravno opravljen ogled najzanesljivejši dokaz. Zakon o spremembah in dopolnitvah ZUN velja od 10.4.1993 dalje, ker sta torej tožnika z gradnjo nadaljevala po uveljavitvi te spremembe zakona, je pravilen zaključek obeh organov, da so bili izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 17. člena tega zakona za uvedbo novega inšpekcijskega postopka. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da je sporni objekt zgrajen brez lokacijskega dovoljenja, gradnja pa je bila nadaljevana po uveljavitvi spremembe zakona, je v že navedenem 73. členu zakona bila podana pravna podlaga za izdajo sporne odločbe.

Obvezna sestavina odločbe, izdane na podlagi 73. člena zakona, so prepovedi iz 76.c člena zakona, po katerem so v zvezi s tako grajenim objektom prepovedana vsa glede zakonitih posegov v prostor sicer dovoljena ali predpisana dejanja, zlasti pa v tem členu našteta dejanja. Organ prve stopnje v obrazložitvi odločbe sicer navaja vsebino navedene določbe, medtem ko je v izreku odločbe samo navedeno, da za objekt iz 1. točke izreka veljajo prepovedi iz 76.c člena zakona. Ker so navedene prepovedi obvezna sestavina odločbe, morajo biti v izreku odločbe konkretno navedene, saj na vrsto prepovedi lahko vpliva konkreten poseg. Ker postane izvršljiv, dokončen in pravnomočen samo izrek odločbe, mora biti ta konkretno opredeljen (208. člen ZUP). Zato po presoji sodišča ne zadošča, če se citira samo člen zakona, saj se na podlagi takšne odločbe v njej navedene prepovedi po uradni dolžnosti vpišejo v zemljiško knjigo (76.c člen).

Pod 3. točko izreka odločbe prve stopnje pa je bilo odločeno, da bo v primeru, če investitorja spornega objekta ne bosta odstranila do 15.5.1993, to na njune stroške 20.5.1993 ob 7.30 uri opravilo podjetje. Točno je sicer, da se v odločbi izdani po 73. členu zakona določi tudi način izvršbe, ki se opravi na podlagi izvršljive odločbe (76. člen). Toda navedeni zakon ne ureja, kdaj postane odločba izvršljiva in tudi nima drugih določb, ki bi urejale prisilno izvršitev takšne odločbe, zato glede tega veljajo določbe ZUP (XVII poglavje). To pomeni, da mora organ pred prisilno izvršitvijo naložene obveznosti po drugi osebi, po določbah ZUP ugotoviti, ali je odločba postala izvršljiva (270. člen ZUP) in šele takrat lahko odloči, kdaj bo opravljena izvršba po drugi osebi (285. člen ZUP). Iz navedenih razlogov je odločba prve stopnje pod 2. in 3. točko izreka nezakonita in ker tožena stranka te nezakonitosti ni odpravila je nezakonita tudi izpodbijana odločba.

Neutemeljeni so tudi ostali tožbeni ugovori. Po izrecni določbi 76. člena navedenega zakona organ urbanistične inšpekcije odloča o zadevah v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank, zato po oceni sodišča uveljavljana kršitev pravil postopka, ni podana. Na odločitev tudi ne more vplivati okoliščina, da sta tožnika pred prejemom odločbe prve stopnje prijavila "črno gradnjo" in plačala zahtevani depozit. Ta okoliščina je namreč samo razlog, da se ne opravi prisilna izvršba na podlagi že prej izdane odločbe (12. člen navedenega zakona o spremembah ZUN). V obravnavani zadevi pa je bil uveden nov postopek, ker sta tožnika nadaljevala z gradnjo po uveljavitvi navedene spremembe zakona, zato se ne moreta uspešno sklicevati na prijavo "črne gradnje" in plačani depozit. Ker so bila kršena pravila postopka, kar je vplivalo na odločitev, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnh sporih. V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot republiška predpisa.