Jedro

Grožnje osumljenca oškodovancu, da vedo vse o njem, da vedo kje stanuje in da se bodo maščevali njegovi družini, če bo zadevo prijavil policiji, izrečene ob storitvi kaznivega dejanja in dejstvo, da so osumljenci nekaj dni po dejanju oškodovanca zasledovali, upravičuje bojazen, da bi osumljenec tudi po prijavi vplival na oškodovanca, da storilcev na zaslišanju ne bi obremenjeval.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega M.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Novi Gorici je s sklepom z dne 30.8.2007 zoper M.M. odredil pripor iz razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z utemeljenim sumom, da je storil kaznivo dejanje ropa po 3. odstavku 213. člena KZ. Pritožbo zagovornika obdolženca zoper ta sklep je senat Okrožnega sodišča v Novi Gorici s sklepom z dne 30.8.2007 zavrnil. 2. Zagovornik obdolženca je zoper pravnomočen sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti v katerem uveljavlja kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP ter kršitev ustavnih pravic obdolženca, saj gre za pretiran ukrep in poseg v osebnost obdolženca. V obrazložitvi zahteve navaja okoliščine, ki po njegovem ne kažejo, da bi obdolženec hotel ovirati potek kazenskega postopka z vplivanjem na oškodovanca, trdi pa tudi da tega ne more več storiti, ker je zadeva že prijavljena policiji in ker v zadevi že teče postopek. Nadalje navaja, da se pritožbeni senat ni izrekel o vseh pritožbenih navedbah in so bile zato kršene obdolženčeve pravice določene z Ustavo Republike Slovenije (Ustava) in sicer pravico do izjave ter pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Zagovornik zatrjuje, da priče s strani obdolženca niso ogrožene in da z njegovo izpustitvijo na prostost ne bi nastala bojazen, da bi uničil sledove kaznivega dejanja ali oviral postopek z vplivanjem na priče, udeležence ali prikrivalce. Vložnik še poudarja obdolženčevo nekaznovanost in predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijana sklepa spremeni tako, da pripor zoper obdolženca odpravi oziroma ju razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje preiskovalnemu sodniku oziroma senatu Okrožnega sodišča v Novi Gorici.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. je v odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ocenil, da z izpodbijanima sklepoma ni bilo kršeno načelo sorazmernosti. Meni, da že sam zatrjevan način kaznivega dejanja s postavitvijo noža na vrat oškodovanca kaže na obdolženčevo sposobnost, da bi na ta način deloval tudi proti obremenilnim pričam. V razlogih sklepa je natančno opisana grožnja, zato ne more biti dvoma, da je vpliv na potek postopka tudi že dejansko izkazan. Nesoglašanje z razlogi v tej zvezi pomeni po mnenju tožilca zgolj uveljavljanje razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovni državni tožilec ocenjuje, da je odvetnikova zahteva, ki na eni strani trdi, da so navedbe prič, ki obdolženca obremenjujejo, kontradiktorne, hkrati pa naj bi za obdolženca ne imele takšnega pomena, da bi nanje lahko sploh kaj vplival, sama s seboj v nasprotju. Prav kontradiktornost izjav obremenilnih prič - če bi zares obstajala - bi predstavljala nevarnost, da jih obdolženec skuša spremeniti s svojim vplivom. Odreditev pripora je v skladu z zakonom.

4. V odgovoru na odgovor vrhovnega državnega tožilca zagovornik obdolženca navaja, da v celoti vztraja pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti. Vprašanje je, katere so obremenilne priče, po njegovem je to lahko le taksist P.F. Zagovornik opozarja, da so bile F. in še tri priče že zaslišane.

B.

5. Sklep preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora v svoji obrazložitvi navaja odločilna dejstva, ki so narekovala odreditev pripora. Poleg utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje so v sklepu obrazložena odločilna dejstva iz 2. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Grožnje osumljenca oškodovancu, da vedo vse o njem, da vedo kje stanuje in da se bodo maščevali njegovi družini, če bo zadevo prijavil policiji, izrečene ob storitvi kaznivega dejanja in dejstvo, da so osumljenci nekaj dni po dejanju oškodovanca zasledovali, upravičuje bojazen, da bi osumljenec tudi po prijavi vplival na oškodovanca, da storilcev na zaslišanju ne bi obremenjeval. 6. Teža dejanja in intenziteta nevarnosti, da bi obdolženec vplival na pričo, je v sorazmerju s težo odrejenega ukrepa, to je odvzema prostosti, prav tako je bila ob odločanju o priporu podana tudi neogibnost. V zbranih podatkih o obdolžencu in njegovi osebnosti ni bilo opore za zaključek, da je obdolžencu mogoče zaupati, da bo spoštoval morebiten milejši ukrep za nemoteno izvedbo postopka oziroma da bi tak ukrep lahko preprečil vplivanje na oškodovanca.

7. Pri odločanju o priporu v fazi pred kazenskega postopka oziroma v fazi preiskave sodišče ne podaja popolne dokazne ocene posameznih dokazov oziroma nasprotujočih si dokazov. O priporu sodišče odloča na podlagi obstoja utemeljenega suma in pripornega razloga s potrebno stopnjo verjetnosti, ne pa na podlagi gotovosti, ki je potrebna za izrek obsodilne sodbe. Očitek zahteve, da se senat prvostopnega sodišča ni izrekel o vseh pritožbenih navedbah (vložnik niti ne navede konkretno o katerih) in da preiskovalni sodnik in senat zavestno spregledata neprepričljivost in kontradiktornost navedb oseb, ki obdolženca obremenjujejo, zato ni utemeljen.

8. Napačno pa je tudi pravno stališče vložnika, da je kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva (člen 25. Ustave). Zoper sklep o odreditvi pripora ima obdolženec redno pravno sredstvo - pritožbo, ki jo je obdolženec izkoristil. Odločba s katero je sodišče odločilo o pritožbi, je obrazložena. Iz nje je tudi razvidno, da je presodilo pritožbene navedbe. Kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave zato ni podana.

9. Vložnikovo poudarjanje, da obdolženec še ni bil kaznovan, da skrbi za svoje dekle in njunega pet mesečnega otroka, da ne more v času pripora na delo, ne more biti relevantno pri odločanju o ukrepu, kako preprečiti koluzijsko nevarnost. Vložnik v zvezi s tem našteva okoliščine, ki se običajno upoštevajo kot olajševalne pri odmeri kazni.

10. Pri tem, ko je sodišče navedlo okoliščine, ki upravičujejo nevarnost, da bo storilec vplival na priče, v tem primeru grožnjo z nožem in druge grožnje, ni bilo potrebno da, kot pravi vložnik, sodišče pove kako bi se ta bojazen lahko uresničila; lahko bi se na enak ali podoben način, lahko pa tudi z večjo intenzivnostjo. Gre pač za potencialno nevarnost, ki se lahko konkretizira na različne načine, odvisno od danih okoliščin.

11. Vložnikovo sklicevanje na izpovedbo oškodovanega P.F. pri presoji zakonitosti izpodbijanega sklepa ni upoštevno, saj Vrhovno sodišče na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti presoja zakonitost izpodbijane odločbe v času sprejema odločitve. Kasnejše spremembe stanja stvari zaradi novih ugotovitev mora sodišče prve stopnje upoštevati v skladu s 3. odstavkom 200. člena ZKP, v skladu z 2. odstavkom 201. člena ZKP pa mora pripor, odrejen po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP odpraviti, brž ko so zbrani dokazi, zaradi katerih je bil odrejen.

12. Na podlagi ugotovitve, da niso podane kršitve zakona in Ustave, na katere se sklicuje vložnik, je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.