Jedro

Tožnika sta na predmetnih parcelah pridobila lastninsko pravico že s potekom priposestvovalne dobe, to je na izviren (originaren) način in je torej (neposredni) pravni temelj pridobitve njune lastninske pravice zakon in ne pogodba, ki vsebuje le ugotovitev nespornih dejstev priposestvovanja in priposestvovanja samega ter vknjižbeno dovoljenje. Tožnika lastninske pravice na spornih parcelah torej nista pridobila na podlagi pravnega posla oziroma na drug način, predpisan z ZKZ, iz česar sledi, da v obravnavanem primeru ni šlo za promet s kmetijskimi zemljišči, opredeljen v III. poglavju ZKZ.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Krško št. 330-2051/2010/11 z dne 1. 2. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil odobritev pravnega posla na osnovi notarskega zapisa Posadne listine pogodbe o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja opr. št. SV 1349/2010, ki so jo dne 18. 12. 2010 sklenile pogodbene stranke: A.A. in B.B. (stranki z interesom) kot prva pogodbenika ter C.C. in D.D. (tožnika) kot druga pogodbenika, katere predmet sta parc. št. 3547/1 in 3547/2, pripisani pri zk vl. št. 1135, k.o. …. V obrazložitvi ugotavlja, da sta predmetni parceli v skladu z Odlokom o prostorsko ureditvenih pogojih za območje občine Krško v namenski rabi opredeljeni kot drugo kmetijsko zemljišče. Dalje citira določbo prvega odstavka 17. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) in navaja, da ZKZ v svojih določbah res posebej ne navaja pridobitve lastninske pravice na osnovi pogodbe o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, vendar pogodbene stranke s posadno listino, ki je ena od tipičnih pogodb, za sklenitev katere veljajo določbe Obligacijskega zakonika, urejajo razmerja za prenos lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih. Zaradi navedenega gre po prepričanju upravnega organa prve stopnje za promet s kmetijskimi zemljišči po določilih 17. člena ZKZ. Pri tem se sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča RS U 93/2004 in zaključuje, da je upravna enota pristojna za odločanje tudi v primeru pravnega posla na osnovi posadne listine pogodbe o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Iz elektronske baze podatkov, ki jo vodi Geodetska uprava RS in jih je upravni organ pridobil po uradni dolžnosti, izhaja, da je parc. št. 3547/1 po vrsti rabe njiva, po dejanski rabi pa kmetijsko zemljišče v izmeri 276 m2. Parc. št. 3547/2 pa je po vrsti rabe vinograd v izmeri 1102 m2 in po dejanski rabi kmetijsko zemljišče v izmeri 782 m2 in pozidano zemljišče v izmeri 320 m2. Na osnovi podatkov iz omenjene baze je upravni organ ugotovil, da na parc. št. 3547/2 stoji stavba, ki nima katastrskega vpisa, pri podatkih o lastništvu pa sta vpisana A.A. in B.B. Na osnovi podatkov iz javne zbirke podatkov Prostorsko-informacijskega sistema občin - PISO, je upravni organ ugotovil, da parc. št. 3547/2 leži na naslovu …. Iz vpogleda v register stalnega prebivalstva, ki ga je pridobil po uradni dolžnosti, je razvidno, da ima D.D. (drugi tožnik) na tem naslovu prijavljeno stalno prebivališče od leta 2005, C.C.(prva tožnica) pa od leta 2008. Dalje je upravni organ v postopku tudi ugotovil, da je Upravna enota Krško v upravnem postopku ugotavljanja pogojev za zaščiteno kmetijo po Zakonu o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG) 18. 2. 2009 po uradni dolžnosti izdala odločbo št. 330-154/2009-10, na osnovi katere se kmetija, katere lastnika sta A.A. in B.B., šteje za zaščiteno. Kmetija med drugim obsega tudi sporni parc. št. 3547/1 in 3547/2, obe k.o. …. Dalje citira 1. alinejo 18. člena ZKZ ter določbe 3. člena ter drugega in osmega odstavka 4. člena ZDKG in zaključuje, da iz uradnih evidenc ni ugotovil, da bi bil izpolnjen kateri od primerov, navedenih v 18. členu ZKZ, da se zaščitena kmetija lahko deli, saj tožnika po podatkih, znanih organu, nimata zaščitene kmetije, prav tako s pridobitvijo predmetnih nepremičnin ne nastaja nova zaščitena kmetija, niti se ne povečuje ali zaokrožuje druga kmetija. Glede navedb tožnikov v postopku, da se parc. št. 3547/1 in 3547/2 že več kot 10 let ne uporabljata v sklopu navedene zaščitene kmetije, upravni organ izpostavlja, da sta navedena lastnika zaščitene kmetije 31. 3. 2010 pri Upravni enoti Krško vložila zahtevo za preverjanje pogojev zaščitene kmetije samo za parc. št. 278/3 k.o. … in predlagala, da se samo pri tej parceli izbriše zaznamba vpisa zaščitene kmetije. V odločbi, ki jo je na njuno zahtevo izdala upravna enota dne 14. 4. 2010, je v izreku navedeno, da se parc. št. 3547/1 in 3547/2 k.o. … štejeta za zaščiteno kmetijo. Vložnika zahteve sta imela v pritožbenem roku možnost vložiti pritožbo in s tem ugovarjati ugotovljenemu dejanskemu stanju, da parc. št. 3547/1 in 3547/2 k.o. … nista v njuni lasti oziroma nista del njune zaščitene kmetije. Navedena odločba je postala pravnomočna 15. 5. 2010. Po vsem povedanem je upravni organ odločil, da se odobritev pravnega posla na osnovi notarskega zapisa Posadne listine pogodbe o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja zavrne na osnovi 1. alineje tretjega odstavka 19. člena ZKZ.

Drugostopni organ je z odločbo z dne 12. 7. 2011 pritožbo tožnikov zoper prvostopno izpodbijano odločbo zavrnil. V obrazložitvi zavrača vse pritožbene navedbe, da zaščitena kmetija A.A. in B.B., ki med drugim obsega tudi sporni parc. št. 3547/1 in 3547/2 k.o. …, ne izpopolnjuje pogojev iz 2. in 3. člena ZDKG. V postopku odobritve pravnega posla namreč ni mogoče preverjati zakonitosti pravnomočne odločbe, s katero je bila kmetija določena za zaščiteno, temveč se preverja le, ali je za delitev zaščitene kmetije izpolnjen kateri od pogojev iz 18. člena ZKZ. V konkretni zadevi nobeden od naštetih pogojev ni izpolnjen, kar niti ni sporno. V zvezi s pritožbeno navedbo, da v konkretni zadevi ne gre za promet s kmetijskimi zemljišči, temveč za pridobitev lastninske pravice na originaren način v smislu 43. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), pritožbeni organ pojasnjuje, da je z izpodbijano prvostopno odločbo odločeno o njuni zahtevi za odobritev pravnega posla po določbah ZKZ. Vlogo sta namreč tožnika vložila v skladu z določbo prvega odstavka 22. člena ZKZ. Torej sta dala vlogo za odobritev pravnega posla, ker sta menila, da gre v konkretni zadevi za promet s kmetijskim zemljiščem v smislu določb ZKZ in o tej vlogi je organ prve stopnje odločil z izpodbijano odločbo. V nadaljevanju obrazložitve citira prvi in drugi odstavek 17. člena ZKZ in navaja, da se po njegovem mnenju pri overitvi podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu zahteva odločba o odobritvi pravnega posla oziroma potrdilo, da odobritev pravnega posla ni potrebna, le v primeru, ko gre za promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami v smislu določb ZKZ, ne pa tudi v drugih primerih. Pritožbeni organ tudi izpostavlja, da tožnika ugovarjata, da bi v konkretni zadevi prvostopni organ moral izdati potrdilo, da odobritev pravnega posla ni potrebna ali vlogo za odobritev pravnega posla zavreči, pri čemer pa ne navajata, iz kakšnega razloga naj bi upravni organ vlogo zavrgel. Meni, da bi organ prve stopnje lahko izdal potrdilo po drugem odstavku 19. člena ZKZ, da odobritev pravnega posla ni potrebna, če bi tožnika namesto vloge za odobritev pravnega posla dala vlogo za izdajo takega potrdila in če bi bili za izdajo potrdila izpolnjeni pogoji, predpisani v drugem odstavku 19. člena ZKZ. Da bi bil v konkretni zadevi kateri od pogojev, predpisanih v tej določbi, izpolnjen, pa tožnika niti ne zatrjujeta.

Tožnika vlagata tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava. Izpodbijata temeljno naziranje upravnega organa, ki trdi, da gre v konkretnem primeru za promet s kmetijskim zemljiščem. Poudarjata namreč, da se na podlagi predložene listine z dne 18. 12. 2010 ne izvaja noben promet s kmetijskim zemljiščem. In ker ne gre za promet s kmetijskim zemljiščem, je razpravljanje o pogojih za delitev zaščitene kmetije odveč, saj zakon določa, da se zaščitena kmetija ne sme deliti v prometu, v konkretnem primeru pa prometa ni. Promet namreč pomeni prehod lastninske pravice iz osebe A na osebo B, ta prehod pa se ne izvaja na podlagi predložene citirane listine z dne 18. 12. 2010, zato ne gre za nikakršen promet s kmetijskim zemljiščem v smislu določb III. poglavja ZKZ. Na podlagi predmetne listine se le ugotavlja, da sta tožnika že postala lastnika na podlagi priposestvovanja v trenutku, ko so se za priposestvovanje stekli pogoji (ta trenutek pa je neka časovna točka v zgodovini pred sklenitvijo predmetne listine). Notar je tako po volji pogodbenih strank zapisal javno listino - notarski zapis Posadne listine pogodbe o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja št. SV 1349/2010 z dne 18. 12. 2010, po kateri sta zemljiškoknjižna lastnika (ne pa tudi dejanska lastnika) nepremičnin, zakonca A.A. in B.B., na parc. št. 3547/1 in 3547/2 k.o. … tožnikoma - dejanskima lastnikoma priznala lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja in izstavila zemljiškoknjižno dovoljenje. Lastninsko pravico sta tako tožnika pridobila na originaren način. Vknjižba lastninske pravice na ime tožnikov na podlagi predmetne listine bo imela le naravo deklaratornega vpisa, ne pa konstitutivnega, kot bi ga imela v primeru pridobitve lastninske pravice na podlagi pravnega posla. Ker se s citirano listino z dne 18. 12. 2010 ne vrši nikakršen promet nepremičnin, ni kršen noben predpis, niti ZKZ, saj v tem primeru niso pravno upoštevne omejitve iz 18. in 19. člena tega zakona. Za primer priposestvovanja namreč ta zakon ne postavlja nobenih omejitev, niti za tista zemljišča, ki tvorijo zaščiteno kmetijo. ZDKG pa tudi ne omejuje priposestvovanja. Sklicujeta se tudi na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 196/2011 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1437/2000. Navajata tudi, da je notar predmetno listino z dne 18. 12. 2010 predložil v odobritev na upravno enoto po izrecnem napotilu Ministrstva za kmetijstvo z dne 26. 5. 2009, ki so ga zaradi poenotenja prakse notarskih pisarn pri overitvi pogodb prejeli vsi notarji, če je predmet v listini kmetijsko zemljišče. Po povedanem sodišču predlagata, da izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči, da se odobri pravni posel Posadna listina pogodbe o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja št. SV 1349/2010 z dne 18. 12. 2010, podrejeno pa, da sodišče vlogo zavrže. Predlagata tudi, da jima toženka povrne stroške tega postopka v višini sodnih taks.

Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravne spise zadeve.

Stranki z interesom, A.A. in B.B., na tožbo nista odgovorili.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je bil izvršen promet s kmetijskim zemljiščem – parc. št. 3547/1 in 3547/2, obe k.o. …, kot ga opredeljuje ZKZ v prvem odstavku 17. člena in posledično ali je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je vsebinsko odločal o tem, ali so po določbah III. poglavja ZKZ, ki ureja promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami, izpolnjeni pogoji za odobritev pravnega posla. Ni pa spora o tem, da sta predmetni parceli po namenski rabi opredeljeni kot drugo kmetijsko zemljišče ter da sta del zaščitene kmetije, katere lastnika sta A.A. in B.B. Po določbi prvega odstavka 17. člena ZKZ se za promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami po tem zakonu šteje pridobitev lastninske pravice s pravnimi posli med živimi in v drugih primerih, ki jih določa ta zakon. Promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami teče po postopku ali na način, določen s tem zakonom, če ni glede predkupne pravice kmetijskih zemljišč, gozdov in kmetij z drugim zakonom določeno drugače (drugi odstavek 17. člena ZKZ). Glede na citirane določbe je torej spor o tem, ali sta tožnika lastninsko pravico na predmetnih parc. št. 3547/1 in 3547/2, obe k.o. …, pridobila na podlagi pravnega posla.

Iz upravnega spisa zadeve izhaja, da sta tožnika pri prvostopnem upravnem organu vložila vlogo z dne 29. 12. 2010 za odobritev pravnega posla po določbah ZKZ, v kateri sta predlagala, da upravni organ odobri posadno listino pogodbo o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja št. SV 1349/20120, ki so jo 18. 12. 2010 sklenili A.A. in B.B. kot prva pogodbenika ter tožnika kot druga pogodbenika. Sodišče ugotavlja, da iz posadne listine – pogodbe o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja z dne 18. 12. 2010, ki sta jo svoji vlogi tudi priložila, izhaja, da so pogodbeniki soglasni, da druga pogodbenika (tožnika) uživata parc. št. 3547/1 in 3547/2, obe k.o. … že več kot 10 let ter da je med pogodbeniki nesporno, da druga pogodbenika ti parceli uporabljata kot svoji vso potrebno priposestvovalno dobo, zaradi česar jima prva pogodbenika izstavljata potrebno zemljiškoknjižno dovolilo (4. člen predmetne pogodbe). Iz 5. člena pogodbe pa je razvidno, da s to listino pogodbeniki zgolj potrjujejo dejstvo, in sicer priposestvovanje predmetnih parcel s strani drugih dveh pogodbenikov, ki sta tako lastninsko pravico pridobila po zakonu s pretekom priposestvovalne dobe, zgolj formalno pa prva pogodbenika izstavljata drugima pogodbenikoma zemljiškoknjižno dovolilo, da se bosta lahko tudi vknjižila kot lastnika. Druga pogodbenika pa se s priznanjem lastnine strinjata in jo sprejemata.

Iz citirane pogodbe, ki je podpisana s strani vseh pogodbenih strank in sklenjena v obliki notarskega zapisa, po presoji sodišča izhaja, da sta tožnika predmetni parceli pridobila na podlagi priposestvovanja. Po določbi drugega odstavka 43. člena SPZ pridobi dobroverni lastniški posestnik nepremičnine lastninsko pravico na njej po preteku desetih let. To pomeni, da sta tožnika na predmetnih parcelah pridobila lastninsko pravico že s potekom priposestvovalne dobe, to je na izviren (originaren) način in je torej (neposredni) pravni temelj pridobitve njune lastninske pravice zakon in ne predmetna pogodba, ki vsebuje le ugotovitev nespornih dejstev priposestvovanja in priposestvovanja samega ter vknjižbeno dovoljenje (primerjaj: sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 196/2001 z dne 19. 9. 2001 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1437/2000 z dne 14. 2. 2001). Glede na povedano sodišče zaključuje, da tožnika lastninske pravice na spornih parcelah nista pridobila na podlagi pravnega posla oziroma na drug način, predpisan z ZKZ, iz česar sledi, da v obravnavanem primeru ni šlo za promet s kmetijskimi zemljišči, opredeljen v III. poglavju ZKZ. To pa pomeni, da bi upravni organ moral vlogo tožnikov za odobritev pravnega posla z dne 29. 12. 2010 zaradi nepristojnosti zavreči v skladu z določbo četrtega odstavka 65. člena oziroma prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. V obravnavani zadevi namreč ne gre niti za situacijo, ki jo ureja tretji odstavek 22. člena ZKZ, ki določa, da upravna enota izda potrdilo, če za pravni posel odobritev ni potrebna, saj kot že povedano, v tej zadevi ne gre za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla.

Glede na gornje stališče sodišča tako za odločitev v zadevi ni pravno relevantno, ali sta sporni parceli del zaščitene kmetije strank z interesom, saj ZKZ omejitev pridobitve lastninske pravice na originaren način (torej če ne gre za promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami) ne določa. V zvezi s sklicevanjem prvostopnega upravnega organa na sodbo Upravnega sodišča U 93/2004 pa sodišče pojasnjuje, da se le-ta ne nanaša na situacijo, kot je obravnavana, ko sta tožnika, kot že večkrat poudarjeno, lastninsko pravico na spornih parcelah pridobila na podlagi zakona, in sicer s priposestvovanjem, in ne na podlagi pravnega posla.

Po vsem povedanem je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral le-ta upoštevati stališče sodišča, ki izhaja iz te sodbe ter o zadevi ponovno odločiti v roku 30 dni po prejemu sodbe.

Tožnika sta zahtevala tudi povrnitev sodne takse, o čemer pa sodišče ni posebej odločalo, saj jima bo sodna taksa, glede na to, da sta s tožbo uspela, vrnjena po uradni dolžnosti.