Jedro

Ker je odločitev o vprašanju tožnikovega rezidentskega statusa pravnomočna, je prvostopni organ tožniku pravilno odmeril dohodnino, upoštevaje ugotovitev, da se tožnik šteje za slovenskega rezidenta.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bila tožniku za leto 2007 odmerjena dohodnina v znesku 1.233,13 EUR. Tožnik se je zoper to odločbo pritožil, Ministrstvo za finance pa je njegovo pritožbo z odločbo št. DT-499-01-255/2012-2 z dne 8. 11. 2012 zavrnilo. Kot izhaja iz obrazložitve navedenih odločb, je relevantno vprašanje v predmetni zadevi tožnikov rezidentski status. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da tožnik na podlagi pravnomočne odločbe, potrjene tudi v upravnem sporu s sodbo Upravnega sodišča, št. I U 1010/2010-7 z dne 7. 1. 2011, šteje za rezidenta Slovenije, od 1. 1. 2005 dalje. S tem je ugotovljena tudi tožnikova dohodninska obveznost od svetovnega dohodka. Ker je bilo vprašanja tožnikovega rezidentstva že rešeno, v okviru tega postopka o tem vprašanju ni mogoče ponovno odločati. Če pa se v postopkih ugotavljanja rezidentstva zaradi spremenjenih okoliščin ugotovi drugačno dejansko stanje, je v predmetno odmero mogoče poseči na podlagi obnove postopka.

Tožnik je vložil tožbo po 1, 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zatrjuje pa tudi kršitev pravic iz 22. , 25. in 33. člena Ustave ter 1. člena Protokola št. 1 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo, da vprašanje rezidentskega statusa, glede na to, da je le-to že bilo ugotovljeno z odločbo, v predmetni zadevi ne more biti več sporno. Ugotovitev presečnega datuma od kdaj se zavezanca šteje za rezidenta neke države, namreč ne pomeni, da se okoliščine, ki so podlaga za presojo obstoja predpostavk, ki utemeljujejo ugotovitev rezidentskega statusa neke države, na strani posameznika ne morejo spreminjati v vsakem davčnem obdobju. Pri tem se tožeča stranka sklicuje na 147. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in 243. člen ZUP ter zatrjuje, da je tožnik v pritožbi zoper odločbo o odmeri dohodnine za leto 2007 ugovarjal obstoju rezidentskega statusa Slovenije v tem davčnem obdobju in zato navedel dejstva in predložil dokaze, zaradi katerih bi utegnila biti odločitev v tej zadevi drugačna. Zaradi takšnega ravnanja je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, s tem pa je podan tožbeni razlog iz 2. in 3. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Ker je bila tožniku kršena pravica do izjave, je s tem kršena tožnikova pravica iz 22. člena Ustave. Stališče davčnega organa, da davčni zavezanec v različnih davčnih obdobjih ne more ugovarjati obstoju okoliščin za priznanje rezidentskega statusa v davčnem obdobju, ki je različen od tistega, v katerem je bilo z odločbo ugotovljeno, da se šteje za rezidenta Republike Slovenje, davčnemu zavezancu protiustavno omejuje pravico do pritožbe in s tem krši 22. in 33. člen Ustave ter 1. člen Protokola št. 1. EKČP. Davčni organ prve stopnje bi moral po prejemu pritožbe tožeče stranke dopolniti postopek in v okviru tega rešiti predhodno vprašanje obstoja rezidentskega statusa tožeče stranke v letu 2007. Tožnik navaja še dejstva, ki so po njegovem relevantna za odločitev o njegovem rezidentskem statusu. Navaja, da se je leta 1970 za stalno odselil iz Republike Slovenije in do upokojitve neprekinjeno živel in delal v Nemčiji, kjer je imel in še ima tudi prijavljeno stalno prebivališče. Po upokojitvi je začel prihajati v Republiko Slovenijo na obisk k svojemu sinu in hčeri, ki živita v Poljčanah. V tem času pa je živel v sinovi hiši na Ptuju. Obiski niso presegli 120 dni na leto. Tožnik ima stalno prebivališče v Republiki Nemčiji že 35 let in v Nemčiji izpolnjuje vse davčne obveznosti. Zaradi višine prejemkov iz naslova pokojnine pa mu v Republiki Nemčiji od leta 2010 ni treba delati več davčne izravnave, kar pomeni, da njegova pokojnina ne dosega višine zneska, ki bi bila po nemških davčnih predpisih predmet obdavčitve. Nemški davčni organi ga od njegove preselitve v Nemčijo štejejo za rezidenta Nemčije. Tožnik v Republiki Sloveniji ni bil ne v letu 2007, ne prej in ne kasneje, lastnik nobenega nepremičnega ali premičnega premoženja. Je imetnik nemškega vozniškega dovoljenja z neomejeno časovno veljavnostjo. Vse svoje osebno premoženje (npr. pohištvo) ima v Nemčiji. V Republiki Sloveniji prejema le dohodek iz naslova pokojnine v višini 108,00 EUR, ni pa imetnik nobenega kapitalskega vložka. Tudi zdravnika ima od leta 1970 v Nemčiji, kjer je zdravstveno zavarovan. Sklicuje se tudi na določila Zakona o ratifikaciji iz sporazuma med Republiko Slovenijo in Zvezno Republiko Nemčijo o izogibanju dvojnega obdavčenja v zvezi z davki od dohodka in premoženja. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v nov postopek. Priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne iz v odločbi navedenih razlogov. Dodaja, da tožnik šteje za davčnega rezidenta od 1. 1. 2005 na podlagi odločbe Davčnega urada Ptuj, št. DT 4217-196/2008-30 (14013-00) z dne 30. 11. 2009. V skladu s 47. členom Zakona o davčni službi (v nadaljevanju ZDS-1) pa mora oseba, vpisana v davčni register, v roku petnajst dni po nastanku spremembe obvestiti pristojni davčni urad o vseh spremembah, ki jih vsebuje prijava za vpis v davčni register in jih davčni organ ne pridobi po uradni dolžnosti. Tožnik bi tako moral spremembe navesti v drugih postopkih.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: V predmetni zadevi je sporno vprašanje rezidentskega statusa tožnika. Kot izhaja iz podatkov spisa, je bilo z odločbo Davčnega urada Ptuj z dne 30. 11. 2009 odločeno, da tožnik šteje za davčne namene za rezidenta Republike Slovenije 1. 1. 2005 dalje. Takšno odločitev je potrdilo tudi Upravno sodišče s sodbo, št. I U 1010/2010-7 z dne 7. 1. 2011. To vprašanje je torej pravnomočno rešeno, zato je sodišče v skladu s tretjim odstavkom 147. člena ZUP na takšno odločitev vezano.

Nepravilno je sklicevanje tožeče stranke na drugi odstavek 147. člena ZUP, ki se nanaša na primere, ko organ obravnava predhodno vprašanje sam. Če organ takšno vprašanje obravnava sam, ima njegova rešitev pravni učinek samo v zadevi, v kateri je bilo to vprašanje rešeno. Kadar pa je o prehodnem vprašanju rešeno samostojno, takšna odločitev veže tudi organe, ki odločajo v drugih postopkih, dokler ni odločba, s katero je odločeno o predhodnem vprašanju, kakorkoli spremenjena.

Glede na to, da je odločitev o vprašanju tožnikovega rezidentskega statusa pravnomočna, je prvostopni organ tožniku pravilno odmeril dohodnino ob upoštevanju tega dejstva. Pri tem se pridružuje ugotovitvi upravnih organov, da tožnik ni izkazal, da je zaradi eventualno spremenjenih dejstev in okoliščin, relevantnih za ugotavljanje tožnikovega rezidentskega statusa (ki jih tudi v tem postopku ne izkazuje), sprožil ustrezni postopek pri pristojnem organu, kot mu to nalaga odločba z dne 30. 11. 2009 in prvi odstavek 47. člena ZDS-1. Pravilnosti izpodbijane odločitve tudi ostale tožbene navedbe ne morejo omajati. Ker je bilo predmetno predhodno vprašanje pravnomočno rešeno in je bil pristojni organ v skladu s tretjim odstavkom 147. člena ZUP na to odločitev vezan, v zvezi s tem ni ugotavljal dejanskega stanja, zato v postopku niso bile storjene v tožbi zatrjevane kršitve ZUP in ne kršitve pravic iz 22., 25. in 33. člena Ustave ter Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.